Jedro

Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.

Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.

Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.010,74 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije sam svoje svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan plačati 123,93 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 2.010,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2009 do plačila, v roku 15 dni. V presežku, za znesek 9.196,32 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 3.582,50 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico.

Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Tožnik je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vtoževal 7.200,00 EUR in ne 6.000,00 EUR. V vlogi z dne 16. 6. 2016 je namreč pojasnil, da bo preostanek svojega tožbenega zahtevka določil s pomočjo faktorja deleža prisoje, ki po pravnomočnem delu sodbe sodišča prve stopnje z dne 17. 9. 2013 znaša 0,22712551724 (3.293,32/14.500,00) za vsako komponento vtoževane nepremoženjske škode. Od tega dne je tako vtoževal še plačilo 5.837,25 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj mu je bilo iz tega naslova že prisojenih 1.362,75 EUR (6.000,00* 0,22712551724). Sodišče prve stopnje je napačno povzelo tožbeni zahtevek, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je poseglo tudi v tožnikovo pravico do sodnega varstva, zato je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prisojena odškodnina ni uvrščena v meje odškodnin, ki so prisojene za podobne primere. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je najnižja odškodnina za podobne primere dosegla 15 povprečnih plač v RS, pri čemer v tem primeru niso bile predvidene trajne telesne bolečine. Zaradi ugriza je trajno in bistveno omejena gibljivost tožnikovega desnega palca in trajno poškodovano živčevje desnega kazalca. Ob smrtnem strahu, ki ga je tožnik doživel, številnih nevšečnostih med zdravljenjem, zlasti pa ob precejšnjih in pogostih bolečinah, ki ga bodo spremljale do smrti ter ob upoštevanju, da tožnik še ni dopolnil 30 let, predstavlja odškodnina v vtoževani višini minimum pravične denarne odškodnine za tovrstne primere.

Sodišče prve stopnje je kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka ni pravočasno trdila, da naj bi tožnik prejel 9.180,44 EUR iz naslova police nezgodnega zavarovanja, za katero naj bi premijo plačevala sama. Ker pravočasnih trditev tožene stranke ni bilo, sodišče od zavarovalnice ne bi smelo zahtevati predložitev zavarovalne police nezgodnega zavarovanja. Če bi tak dokazni predlog podala tožena stranka, pa bi ga moralo zavrniti. Tudi zaslišanje priče A.A. je predlagala prepozno, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vpogledati v pričino izjavo z dne 30. 7. 2013. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče prve stopnje odločilo, da tožniku ne glede na izid postopka pripadajo celotni stroški za izvedenca dr. B.B., je bilo to dolžno upoštevati pri izračunu vseh tožnikovih stroškov. Predpravdni odškodninski zahtevek sodi med pravno priznan strošek, ker je njegov namen doseči mirno rešitev spora (tako npr. sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 682/2012 z dne 12. 2. 2013). Zato ni pomembno, da vložitev predpravdnega zahtevka ni pogoj za sodno varstvo. Tako tožniku iz tega naslova pripada 500 točk po OT. Končno poročilo stranki je nujno dejanje. Ne gre le za kratko obvestilo ali dopis, temveč za vsebinsko celovito poročilo, ki ga je treba ovrednotiti po tar. št. 39/3 OT. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo tožnikov prvi pripravljalni spis po tar. št. 15/2 OT, saj tedaj postopek ni tekel pred delovnim sodiščem, zato pride v poštev tar. št. 19/1 OT. Tožniku je zato iz tega naslova treba priznati še 125 točk. Obe vlogi, pripravljalni spis z dne 11. 12. 2015 in vloga z dne 21. 6. 2016, sta bili za postopek nujni. Tožnikovi dokazni predlogi niso le kratki dopisi, temveč jih je treba šteti za obrazložene dopise. Poleg priznanih stroškov za dopise tožniku pripadajo tudi stroški za ostale priglašene dopise, ki so bili usmerjeni v pospešitev postopka. Poti iz C. v D. in nazaj ni mogoče opraviti v 2,5 urah, kolikor sodišče prve stopnje tožniku priznava za odsotnost njegovega pooblaščenca iz pisarne. Tožnik je upravičen najmanj do povračila stroškov javnega prevoza. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri stroškov tožene stranke, saj bi ji smelo za prisotnost na glavni obravnavi dne 31. 8. 2011 priznati le 200 točk po OT. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je o povrnitvi stroškov odločalo ločeno glede na temelj tožbenega zahtevka in glede njegove višine, zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, zato ni podlage za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini v sporih zaradi plačila odškodnine. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011. Tožnik je v tem sporu uspel v deležu 36,50 %, zato mu gre v takšnem deležu tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna v celoti povrniti stroške za izvedbo dokaza z izvedencem dr. B.B. ter v celoti nositi svoje stroške za izvedbo dokaza z izvedencem dr. E.E. in dr. F.F., kršilo 38. člen ZDSS-1. Prav tako sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da z delno zavrnitvijo zahtevka niso nastali posebni stroški, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Izvedba dokaza z izvedencem je bila potrebna za ugotovitev obstoja in obsega škode. Pri povrnitvi teh stroškov je treba upoštevati uspeh pravdnih strank v tem sporu. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje (tako da se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje), v manjšem delu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, in sicer delno glede stroškovne odločitve, tako da sta s tem v zvezi obe pritožbi delno utemeljeni. Z ostalim materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje pa se pritožbeno sodišče strinja in ga v obrazložitvi te sodbe ne ponavlja.

8. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 76/2014 z dne 3. 7. 2014 je ugodilo pritožbi tožeče stranke. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 14/2012 z dne 17. 9. 2013 je v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotilom, da naj se opredeli do izvedenskih mnenj in pojasni, na podlagi katerega je tožniku dosodilo odškodnino. V novem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo s sodbo, opr. št. Pd 29/2014 z dne 13. 1. 2015. To odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo s sklepom, opr. št. Pdp 329/2015 z dne 3. 6. 2015 z napotilom, naj sodišče prve stopnje pridobi dopolnitev izvedenskega mnenja dr. B.B. in izvedenca zasliši in naj pravilno uporabi program za izračun zakonskih zamudnih obresti Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter o zahtevku ponovno odloči. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo z izpodbijano sodbo.

9. Predmet spora je odškodnina za nematerialno škodo. S pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. P 240/2008 z dne 31. 8. 2011 je bila ugotovljena odgovornost tožene stranke za delovno nezgodo. Dne 12. 8. 2006 je službeni pes ugriznil tožnika, ki je bil član slovenske vojaške misije v G. kot vodnik službenega psa.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Sklicuje se na pripravljalni spis z dne 16. 6. 2016 (pravilno 21. 6. 2016). V tej vlogi tožnik pojasnjuje, da je eden od načinov ugotavljanja, koliko nepremoženjske škode je tožniku že pravnomočno prisojenih s sodbo, opr. št. Pd 14/2012 z dne 17. 9. 2013, ugotavljanje preko deleža prisoje, ki znaša 0,22712551724 in v nadaljevanju navaja, koliko še vtožuje po posameznih postavkah nepremoženjske škode. Kljub navedenim pojasnilom pa je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da je tožnik v tej isti vlogi na koncu navedel, da v celoti vztraja pri svojem zahtevku. Ker tožnik torej ni jasno in določno spremenil svojega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o obstoječem tožbenem zahtevku (vtoževanem znesku 14.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v okviru tožbenih trditev za vsako postavko nepremoženjske škode, iz katerih izhaja, da tožnik iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti vtožuje 5.000,00 EUR, za strah 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR in skaženosti 1.000,00 EUR. Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo tožbeni zahtevek in da naj bi s tem, ko ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva. Zato očitani bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

11. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju s pravili ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe, da toženka ni pravočasno trdila, da je tožnik prejel 9.180,44 EUR iz naslova police nezgodnega zavarovanja, za katero naj bi plačevala premijo ona sama. Sodišče prve stopnje je v točkah 30 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in obširno pojasnilo, zakaj je upoštevalo trditve tožene stranke in dokaze, da je bila sporna zavarovalnina tožniku izplačana iz naslova zavarovanja odškodninske odgovornosti tožene stranke.

12. Tožena stranka je že pred prvim narokom za glavno obravnavo v spis vložila dopis Zavarovalnice H. tožniku z dne 12. 10. 2009 in s pripravljalno vlogo z dne 20. 10. 2010 sodišču tudi sporočila, da je imela s to zavarovalnico sklenjeno zavarovalno pogodbo, na podlagi katere je bila tožniku izplačana zavarovalnina v znesku 9.180,44 EUR ter predlagala, da se ta znesek všteje v morebiti dosojeno odškodnino v valorizirani vrednosti. Tožnik je šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 5. 2011 zatrjeval, da ni šlo za zavarovanje pred odgovornostjo, ampak za nezgodno zavarovanje, ki ga je plačeval sam, na to pa je tožena stranka navedla, da bo predložila pojasnilo zavarovalnice, iz katerega naslova je bila zavarovalnina tožniku izplačana. Dne 27. 5. 2011 je tožena stranka s pripravljalno vlogo predložila dopis zavarovalnice z dne 12. 10. 2009 (priloga B14) tožniku, da mu je bila dne 28. 9. 2009 po zavarovalni polici plačana zavarovalnina v znesku 9.180,44 EUR po polici št. ... in dopis zavarovalnice z dne 20. 5. 2011 (priloga B16), s katerim je ta toženi stranki pojasnila, da je bil odškodninski zahtevek tožnika rešen po polici nezgodnega zavarovanja ... št. ... in da je bil odškodninski zahtevek postavljen po tej polici in ne po individualni polici tožeče stranke. Tožena stranka je predlagala še zaslišanje A.A. 13. Na podlagi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni pravočasno trdila in dokazala, da naj bi tožnik prejel 9.180,44 EUR iz naslova police nezgodnega zavarovanja, za katero je premijo plačevala tožena stranka. Tožena stranka je te trditve postavila že pred prvim narokom za glavno obravnavo, ker pa je tožnik šele na prvem naroku trdil, da mu je bila odškodnina izplačana na podlagi zavarovanja, ki ga je sklenil sam, je tožena stranka dne 27. 5. 2011 s pripravljalno vlogo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravočasno vložila v spis pojasnilo zavarovalnice (priloga B16). Tožena stranka je predlagala še zaslišanje priče A.A., sodišče prve stopnje pa je skladno z določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pridobilo še zavarovalno polico št. ... Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo tudi dokaz z vpogledom v izjavo priče A.A. in zavarovalno polico št. ... Zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve pravil postopka.

14. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v prenizkem znesku. Tožnik je v škodnem dogodku dne 12. 8. 2006 zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice. Šlo je za odprto poškodbo v predelu prvega medprstja desnice, raztrganina je segala s hrbtne strani tudi na dlančno stran.

15. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bile podlaga za odmero odškodnine, tožnik v pritožbi ne izpodbija, ne strinja pa se s samo odmero nepremoženjske škode. Zato pritožbeno sodišče na tem mestu teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne povzema, ampak se, v izogib ponavljanju, nanje le sklicuje (točke 10 do 28 obrazložitve izpodbijane sodbe). Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v primerni višini, prisojena odškodnina je pravična in v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), prav tako pa ne odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah in sicer za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo je tožnik vtoževal. 16. Tudi sicer je treba upoštevati, da je bila tožniku po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (točka 12 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni upravičen do višje odškodnine od odmerjene s strani sodišča prve stopnje. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

17. Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

18. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

19. Celotne stroške pravdnih strank je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 7/95 in nadalj.), ki jo je treba, glede na začetek predmetnega sodnega postopka (tožba vložena 8. 12. 2008), na podlagi prvega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), uporabiti pri odmeri stroškov predmetnega postopka. Tožnik se z odmero priglašenih pravdnih stroškov ne strinja.

20. Njegova pritožbena graja same odmere je utemeljena v delu, kjer navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo nagrado za prvi pripravljalni spis po tar. št. 15/2 OT, saj tedaj postopek ni tekel pred delovnim sodiščem, ampak pred sodiščem splošne pristojnosti. Zato tožnik za sestavo prvega pripravljalnega spisa na podlagi tar. št. 19/1 OT pripada priglašenih 500 točk (to je 125 točk več kot mu je iz tega naslova priznalo sodišče prve stopnje).

21. Sodišče prve stopnje tožniku tudi neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom (cena vozovnice za avtobus na relaciji I. - D. - I.). Iz tega naslova je tožnik upravičen do povrnitve zneska 31,00 EUR (po 6,2 EUR za vsak prihod na narok dne 11. 5. 2011, 31. 8. 2011, 21. 6. 2012, 12. 3. 2013 in 17. 9. 2013).

22. Sodišče prve stopnje je prav tako delno zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1. V skladu s to določbo lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom. Naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena. Tožnik zato utemeljeno navaja, da je upravičen do povračila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja dr. B.B. v celoti, ne glede na uspeh. Iz navedenih razlogov pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške za izvedbo dokazov z izvedencem dr. E.E. in dr. F.F. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

23. Ostalih priglašenih stroškov, ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo, in sicer iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

24. Pritožba tožnika ni utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške predhodnega postopka. Skladno z določilom 1. odstavka 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom. Odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik toženi stranki posredoval pred vložitvijo tožbe, ni izdatek, ki je nastal med postopkom in tudi ni nastal zaradi postopka. Poleg tega bi moral tožnik postaviti tožbeni zahtevek za vrnitev teh stroškov, do vrnitve pa bi bil upravičen le, če je kot pogoj za uveljavljanje sodnega varstva predpisano predhodno uveljavljanje pravnega varstva pri delodajalcu. To varstvo pa za odškodninske zahtevke ni določeno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v svojih razveljavitvenih sklepih, izdanih v tem sporu (opr. št. Pdp 76/2014 z dne 3. 7. 2014 in Pdp 329/2015 z dne 3. 6. 2015).

25. Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo priglašenega stroška za končno poročilo stranki, saj je ta strošek že zajet v predhodnih opravilih. Sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo pripravljalnih vlog z dne 11. 12. 2015 in dne 21. 6. 2016, ker nista bili potrebni za pravdo. Pravilno je ovrednotilo tožnikove dokazne predloge kot kratke dopise in ne kot obrazložene dopise (39. člen OT). Pravilno ni priznalo kot potrebne priglašene stroške za ostale dopise, ki so bili usmerjeni v pospešitev postopka. Glede na čas potovanja na relaciji C. - D. - C. je pravilno ovrednotilo tudi nagrado za odsotnost tožnikovega pooblaščenca iz pisarne v času potovanja (četrti odstavek 7. člena OT). Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki napačno priznalo nagrado za prisotnost njene pooblaščenke na naroku dne 31. 8. 2011 v višini 250 točk. Glede na trajanje naroka je bila ta nagrada pravilno odmerjena (prvi odstavek 7. člena OT).

26. Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (takšno stališče je zavzelo VS RS v sodbi, opr. št. II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011). Zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja takšno stališče sodišča prve stopnje. Sicer pa tožniku tudi zaradi uporabe določbe 38. člena ZDSS-1 v zvezi z dokazovanjem niso nastali posebni stroški.

27. S tem v zvezi se tožnik v pritožbi in odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani in Kopru, saj posamezen primer ne predstavlja sodne prakse, ki jo tudi sicer kreira Vrhovno sodišče RS. Pritožbeno sodišče je stališča, da je (praviloma) končni uspeh odločilen za odmero pravdnih stroškov in stališče, da odškodninskega zahtevka pred postopkom ni moč šteti kot strošek postopka pred sodiščem prve stopnje v individualnem delovnem sporu, zavzelo že večkrat (glej npr. odločitve: opr. št. Pdp 821/2010 z dne 30. 9. 2010, Pdp 487/2010 z dne 20. 5. 2010, Pdp 76/2014 z dne 3. 7. 2014 in Pdp 329/2015 z dne 3. 6. 2015).

28. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevalo odmero priglašenih stroškov pravdnih strank sodišča prve stopnje z navedenimi popravki glede odmere nagrade za sestavo prvega pripravljalnega spisa in povrnitve stroškov prevoza za tožnika.

29. Potrebni tožnikovi stroški postopka tako znašajo skupaj 6.170,62 EUR (od tega zneska odpade na tožnika 37 %, kar znaša 2.283,13 EUR). Potrebni stroški tožene stranke znašajo 2.739,80 EUR (od tega zneska odpade na toženo stranko 63 %, kar znaša 1.720,98 EUR).

30. Po medsebojnem pobotu prisojenih stroškov in ob upoštevanju, da je tožnik na podlagi določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 upravičen do povrnitve plačanega zneska za izvedbo dokaza z izvedencem dr. B.B. 448,59 EUR v celoti, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.010,74 EUR.

31. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje tako kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V zvezi s preostalim delom izpodbijane sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v preostanku kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

32. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela glede odločitve o stroških postopka. Uspeh tožene stranke znaša 72 % (tožena stranka je uspela s 2.571,76 EUR od 3.582,50 EUR). V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženi stranki je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pritožbenega uspeha od priglašenih stroškov, skladno z OT, priznalo stroške za sestavo pritožbe 375 točk po tar. št. 15/4. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku 172,13 EUR, pri čemer 72 % znaša 123,93 EUR, kar je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

33. Tožnikova pritožba je bila utemeljena le v delu, ki graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in še to samo v manjšem delu. Kljub navedenemu iz izreka sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je zaradi znižanja stroškov postopka uspela zgolj tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe tožnik krije sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Njegov odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato prav tako sama krije stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.