Jedro

Čeprav je bila tožnica v času nastanka invalidnosti zavarovana kot samozaposlena, jo je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da ni sposobna opravljati določenih težjih fizičnih del, pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji v okviru cvetličarske – vrtnarske dejavnosti priznalo pravico do dela na lažjem fizičnem delu z omejitvami.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v sodbi sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 483,16 EUR nadomesti z zneskom 362,38 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženke z dne 29. 10. 2007 in z dne 4. 3. 2008, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji v okviru cvetličarske – vrtnarske dejavnosti priznalo pravico do dela na lažjem fizičnem delu z omejitvami: da delo ne bi opravljala celodnevno stoje, ne dvigovala bremena težjega od 5 kg in ne v neugodnih klimatskih pogojih, to je v vlažnih in hladnih prostorih, s polnim delovnim časom od 28. 2. 2005 dalje. Odločilo je, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost toženka izda posebno odločbo. Tožbo (pravilno tožbeni zahtevek), kjer se je zahtevala II. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 4. 2007 dalje in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je zavrnilo. Tožnico je sodišče napotilo, da se v roku 30 dni prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje. Toženko pa je zavezalo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 483,16 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. Meni, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve postopka in sicer 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki je neposredno vplivala na odločitev sodišča, saj je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2011 glede datuma vtoževanega nastanka invalidnosti tožbeni zahtevek spremenila. Toženka pa v to ni privolila, pri tem pa ni razvidno, da bi sodišče odločilo v smeri dovolitve spremembe tožbe. Toženka meni, da sodišče takšne spremembe ne bi smelo dopustiti tudi sicer, saj bi bilo tudi brez upoštevanja spremembe tožbe med strankama razmerje dokončno urejeno z odločitvijo sodišče. Sodišče tako ni imelo podlage za določitev datuma nastanka invalidnosti pred 28. 4. 2007 in gre v zvezi s tem za prekoračitev tožbenega zahtevka in za bistveno kršitev določbe postopka in sicer 2. člena ZPP. Toženka nadalje meni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do vprašanja spremembe tožbe in tudi ni obrazložilo neprivolitve toženke ter se tako odločitev sodišča glede tega ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo upoštevati še vedno obstoječo določbo III. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99), saj vprašanje, ki ga ureja navedena določba ni urejeno drugače, glede pravic zavarovancev iz 15. in 16. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče RS je sicer z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je III. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS ter da je Državni zbor ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku 6 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 ni bil ne odpravljen ne razveljavljen in je takšno določbo do odprave ugotovljenega neskladja potrebno uporabljati še naprej. Zmotno je sklicevanje sodišča na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS; št. 19/94 s spremembami). Po mnenju toženke tudi ni moč govoriti o pravni praznini in je tako sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je v 3. točki izreka sodbe tožnici priznalo pravico do dela z omejitvami in s polnim delovnim časom, kar ZPIZ-1 ne pozna. Pritožba navaja, da iz sodne prakse (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 307/2010 z dne 7. 10. 2010, ki navaja tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 391/2006 z dne 20. 11. 2007) izhaja, da je za samozaposlene zavarovance značilno, da niso razporejeni oziroma ne opravljajo dela na delovnem mestu, temveč opravljajo samostojno dejavnost in se zato njihova invalidnost ne more ugotavljati z vidika dela na delovnem mestu pred nastankom invalidnosti, pa tudi ne z vidika sposobnosti za delo na drugem delovnem mestu, temveč je izhodišče za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi lahko le sposobnost opravljanja dejavnosti. Invalidnost je pri teh zavarovancih podana le v primeru, če za opravljanje dejavnosti niso več dela zmožni oziroma, če niso zmožni za opravljanje dejavnosti v polnem delovnem času. Zavarovancem pa se ne more določati delovnih omejitev, niti niso dolžni dejavnosti opravljati z omejitvami.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jih očita pritožba. Dejansko stanje je bilo glede glavne stvari pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje je glede glavne stvari tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je bilo potrebno ugoditi le glede stroškov postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da tožnica v sporu ni v celoti uspela.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 4. 3. 2008, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo toženke z dne 29. 10. 2007, s katero je toženka tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnica je v obdobju od 7. 3. 1992 do 10. 3. 2006 opravljala dejavnost cvetličarja – vrtnarja kot samostojna podjetnica in bila zavarovana po 15. členu ZPIZ-1. Od 11. 3. 2006 do 14. 5. 2007 je bila prijavljena pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje in zavarovanka po 22. členu ZPIZ-1; po 14. 5. 2007 tožnica ni več v zavarovanju. Tožnici so leta 2003 odstranili maternico, leta 2004 je bila potrebna operacija zaradi stresne inkontinence. Kirurg je ob pregledu v februarju 2005 ugotovil, da je stanje dobro. Tožnica ima težave s sklepi in glavoboli, opravila je številne preiskave, izvidi teh pa so bili v mejah normale. Internist je ugotavljal polialtralgijo brez funkcionalnih izpadov velikih sklepov rok in nog. Na RTG posnetkih so vidne kalcinacije v področju obeh ramenskih sklepov. Vratna hrbtenica je bila leta 2007 normalna, gibljivost na rotaciji boleča. S strani sodišča prve stopnje postavljen izvedenski organ – Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, Medicinske fakultete, Univerze v ... je po izvedencih (psihiatru, ginekologu in ortopedu) podal mnenje, da tožnica po ginekoloških operacijah in spremljajočih obolenjih ni sposobna opravljati določenih fizičnih del in sicer težjih fizičnih del, predlagane so bile razbremenitve v smeri, da tožnica delo ne bi opravljala celodnevno stoje, da pri delu ne bi dvigovala bremena težjega od 5 kg in da dela ne bi opravljala v neugodnih klimatskih pogojih, to je v vlažnih in hladnih prostorih. Ugotavljali so, da je njena zmožnost za delo zmanjšana za manj kot 50 % in da lahko opravlja v dejavnosti le lažje fizično delo z navedenimi omejitvami.

Toženka k navedenemu izvedenskemu mnenju ni imela pripomb in se je z njim strinjala (list. št. 53), prav tako tožnica (list. št. 54). Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2010 podala pripombo, da izvedenski organ ni natančno določil datum nastanka invalidnosti. V dopolnilnem izvedenskem mnenju je izvedenski organ kot datum nastanka invalidnosti določil 10. 9. 2004, ko so bile težave ob pregledu pri ginekologu jasno opisane in je bila postavljena indikacija za dodatno kirurško zdravljenje. S takšnim datumom se ni strinjala toženka, menila je, da je datum nastanka invalidnosti 28. 2. 2005, ko je bilo zdravljenje po operaciji zaključeno. V drugem dopolnilnem izvedenskem mnenju je izvedenski organ menil, da je možen datum nastanka invalidnosti tudi 28. 2. 2005, saj je takšna določitev datuma nastanka invalidnosti bolj skladna z definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1, čeprav je dejansko zdravstveno stanje, opisano ob pregledu 10. 9. 2004 takšno oceno že utemeljevalo.

Tožnica je v tožbi kot datum nastanka invalidnosti navedla 28. 4. 2007, po pridobljenem izvedenskem mnenju je v tem delu tožbeni zahtevek prilagodila in ga uskladila na datum 10. 9. 2004, kot datum nastanka invalidnosti. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2001 spremembi tožbe nasprotovala. Tožnica je v svoji vlogi z dne 22. 6. 2001 sodišče obvestila, da lahko šteje datum nastanka invalidnosti tudi 28. 2. 2005, saj zadeve to bistveno ne spremeni. Sodišče prve stopnje je v 2. točki izreka kot datum nastanka invalidnosti III. kategorije določilo datum 28. 2. 2005. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče meni, da navedena kršitev v predmetni zadevi ni podana, prav tako ni podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 185. členom ZPP. Bistvo spora v predmetni zadevi je v tem, da se tožnica ni strinjala z odločitvijo toženke, da pri njej ni invalidnosti, kakor jo določa 60. člen ZPIZ-1 in je zato izpodbijala že navedene odločbe toženke ter zatrjevala, da je pri njej invalidnost podana, pri tem je menila, da je invalidnost podana zaradi posledic bolezni od 28. 4. 2007 dalje. Datum je bil postavljen na dan, ko je osebna zdravnica tožnice predlagala toženki, da jo oceni kot invalida. Tožnica je datum 10. 9. 2004 kot datum nastanka invalidnosti postavila v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2011, po tem, ko je dobila dopolnilno mnenje izvedenskega organa. Takšni spremembi tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje utemeljeno ni nasprotovalo, saj načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč njegovo pravico do polne jurisdikcije, ko odloča o pravicah iz socialnih zavarovanj, kot datum nastanka invalidnosti določilo 28. 2. 2005. Sledeč pri tem tako pripombam toženke in drugemu dopolnilnemu izvedenskemu mnenju. S tem tudi ni prekoračilo tožbeni zahtevek iz dosedaj navedenih razlogov.

Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic do dela na lažjem fizičnem delu z omejitvami v okviru cvetličarske – vrtnarske dejavnosti, ker gre za zavarovanko iz 15. člena ZPIZ-1. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti zavarovana kot samozaposlena, zato po III. odstavku 66. člena ZPIZ-1 v primeru III. kategorije invalidnosti lahko uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih ZPIZ-1 določa za pridobitev teh pravic. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010, s katero je to ugotovilo, da je III. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo ter naložilo zakonodajalcu rok 6 mesecev po objavi odločbe, da to neskladje odpravi (pa to še sedaj ni odpravljeno), je pomanjkljivost ureditve v ZPIZ-1, ki je v tem, da ne ureja pravice samozaposlenih v primeru spremenjene ali spremenjeno zmanjšane delovne zmožnosti. Za takšne primere je pritožbeno sodišče na podlagi sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba opr. št. VIII Ips 211/2008 z dne 19. 4. 2010 in ostale) v obrazložitvi navedlo, da gre za primere, ko določene pravice samozaposlenih na podlagi obveznega zavarovanja niso urejene. Gre torej za to, da zakon nekaj, kar bi moral, ne ureja. V primeru zakonske praznine je sodišče, kot določa drugi odstavek 2. člena ZPP dolžno odločiti o zahtevku in je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 3. člena ZS, po kateri upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere, če se civilno pravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Sodišče prve stopnje je tožnico na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji v okviru cvetličarske – vrtnarske dejavnosti priznalo pravico do dela na lažjem fizičnem delu z omejitvami. Pri tem je izhajalo iz 3. alinee 91 člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec III. kategorije invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Gre za pravno upoštevno primerljivost z zavarovanci, ki imajo sklenjeno delovno razmerje in se kaže prav v dejanskem položaju, ki nastopi z opravljanjem drugega dela, za katerega je zavarovanka v okviru svojega poklica – dejavnosti še vedno sposobna.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da tožnica s tožbenim zahtevkom ni v celoti uspela in je zato upravičena le do povračila dela stroškov postopka. Sodišče prve stopnje ji je namreč priznalo stroške v celoti, torej kot da bi tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela. Tožnica je postavila zahtevek, da se ji prizna II. kategorija invalidnosti in na tej podlagi priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, v tem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka izpodbijane sodbe). V takšnem primeru ni mogoče šteti, da je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato je pritožbeno sodišče štelo, da je uspela le z delom svojega zahtevka (glede odprave odločb in razporeditve v III. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do premestitve na drugo delo v okviru dejavnosti) in je tako upravičena le do povračila dela stroškov, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče šteje, da je v danem primeru, upoštevajoč vse navedeno, uspeh tožnice v pravdi 75 % in je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP poseglo v stroškovni sklep v sodbi sodišča tako, da je znesek 483,16 EUR znižalo na znesek 362,37 EUR. V ostalem je pritožbo toženca na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.