Jedro

Če je o vračanju določenega premoženja že pravnomočno odločeno s sklepom okrajnega sodišča in je s tem sklepom denacionalizacijska zahteva, vložena po 5. členu ZDen zavrnjena, o isti zahtevi ni mogoče odločati v upravnem postopku, še zlasti, ker gre za prenos pravice uporabe na podlagi glavnega posla, ne pa prisilnega akta državnega organa. V postopku denacionalizacije ni mogoče zahtevati vračilo nacionaliziranih zemljišč, ki niso bila podržavljena, temveč so ga tožničini starši z darilno pogodbo prenesli na tožnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006, s katero je ta ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), vloženi po njegovem zakonitem zastopniku, Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, Zunanjemu oddelku v Kopru, pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana (v nadaljevanju SOD), in delno ugodila tožničini pritožbi tako, da je dopolnilno odločbo Upravne enote Postojna z dne 16.12.2004, odpravila ter o zadevi denacionalizacije sama odločila tako, da je v točki 1. zavrnila zahtevo za denacionalizacijo solastninskega deleža A.A. (poročene P.) do 4/8 in B.B. (roj. T.) do 1/8 (skupno 5/8) na nepremičninah parc. št. 22 in 12 k.o. M., parc. št. 47 in 46 k.o. R. ter parc. št. 13, 14 in 54 k.o. H, ki jo je vložila F.M. po svoji pooblaščenki tožnici. Obravnavana zemljišča so prešla v družbeno lastnino na podlagi pogodbe z dne 14.4.1961, torej ne gre za denacionalizacijo po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Denacionalizacijo obravnavanih zemljišč pa je v nepravdnem postopku že zavrnilo Okrajno sodišče v Postojni s sklepom z dne 9.11.1995, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 10.4.1996; z 2. točko izreka je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo solastninskega deleža 5/8 v korist F.M., na nepremičnini parc. št. 32 k.o. M, ker je bilo to zemljišče nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ki je sicer podlaga za denacionalizacijo, določena v 3. členu ZDen, vendar so prejšnji lastniki na nacionaliziranem zemljišču obdržali posest in so z njo razpolagali v skladu z 39. členom ZNNZ; v 3. točki izreka pa je ugodila pritožbi tožnice in odpravila odločbo prvostopnega organa glede nepremičnin parc. št. 70 in 69 k.o. R ter parc. št. 26, 75/1, 53/1 in 53/2 k.o. M, ter v tem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Ugotovila je namreč, da je bil glede teh parcel napačno naveden zavezanec za vračilo. Zavrnila je pritožbene ugovore glede vračila solastniškega deleža 3/8 na navedenih parcelah, ker ta delež ob nacionalizaciji ni bil odvzet. Zavrnila je tudi pritožbeni ugovor, da je odškodnina v obveznicah prenizka ter se pri tem sklicevala na določbe 44. člena ZDen. V zvezi z nepremičninami vl. št. 68 in 67 k.o. M pa je navedla, da je na sicer nesporna dejstva upravni organ prve stopnje napravil napačen sklep, ko je zaključil, da A.A. in B.B. iz razlogov, ker so bile do njiju poravnane vse obveznosti iz naslova denacionalizacije, ne pripada nič več. Izhajal je iz poravnave, kar pa je bilo preuranjeno, ker ni ugotovil, kolikšno odškodnino sta upravičenki prejeli za odvzeti delež 5/8 na parc. št. 69 in 70 oziroma parcel, ki so iz teh parcel v času dejanskega odvzema nastale.

Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo v celoti iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka in se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljen je zavrnilo ugovor tožnice zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, saj je o vračilu teh parcel že pravnomočno odločeno v nepravdnem postopku, tudi sicer pa je za nepremičnine, obravnavane v 1. točki izreka odločbe tožene stranke jasno, da niso bile podržavljene z aktom po 3. oziroma 4. členu ZDen. Glede zemljišč, nacionaliziranih po ZNNZ, prvostopno sodišče pritrjuje ugotovitvam in odločitvi tožene stranke, namreč da so bila ta zemljišča prejšnjim lastnikom podržavljena, vendar jim niso bila odvzeta iz posesti, temveč so na njih obdržali pravico uporabe. Ker so s temi zemljišči prejšnji lastniki oziroma njihovi nasledniki razpolagali s pogodbo, nimajo podlage za denacionalizacije, kolikor pa so bila zemljišča še vedno v njihovi uporabi, pa so jih olastninili na podlagi Zakona o lastninjenju in nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97 in 110/02). Ker je v preostalem delu tožena stranka v celoti ugodila tožničini pritožbi in tudi pritožbi prizadetih strank in ker tožnica posebnih ugovorov v zvezi s tem delom odločbe ni imela, je sodišče v tem delu pritrdilo odločitvi tožene stranke in se pri tem sklicevalo na njene razloge na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS.

Tožnica v pritožbi navaja, da postopek traja že 13 let in vendar še nima vrnjenega podržavljenega premoženja. Vztraja pri predhodnih navedbah, da je bila pogodba z dne 14.4.1961 sklenjena namesto arondacije, zato ni bilo podlage za to, da je odločanje o vračilu teh zemljišč sodišče prve stopnje zavrnilo. Z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča jim je bil del zemljišč že vrnjen z delno odločbo, zato se sprašuje, ali odločba Ustavnega sodišča res ne pomeni ničesar. Ker je bil del teh zemljišč že vrnjen, ne razume, zakaj se ji ne vrnejo tudi preostala zemljišča. Ne drži niti stališče prvostopnega sodišča glede parcele 23, ki jo sodišče napak navaja pod št. 32, namreč da parcela ni v njihovi lasti in da je bilo vračilo te parcele predhodno zavrnjeno. Upa, da bo pritožbeno sodišče odločalo po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ponovno navaja, da je bila pogodba z dne 14.4.1961 sklenjena zaradi arondacije, da se je omogočil prepis zemljišč, ki bi bila sicer po pogodbi deset let v najemu arondacijskega upravičenca, torej da se je omogočil prepis teh zemljišč takoj na arondacijskega upravičenca. Če te pogodbe ne bi bilo, bi imeli po desetih letih najema s strani arondacijskega upravičenca takoj pravico do vračila posesti. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Prizadete stranke in tožena stranka na pritožbe niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi napada odločitev v 1. točki izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, v kateri je ta zavrnila vračanje zemljišč parc. št. 22 in 12 k.o. M, parc. št. 47 in 46 k.o. R. in parc, št. 13, 14 in 54 k.o. H. Pri tem pa zmotno meni, da je o pristojnosti glede odločanja o vračanju teh zemljišč odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo, opr. št. U-II-179/00-4 z dne 21.9.2000. S to odločbo je namreč ustavno sodišče odločalo o pristojnosti glede vračanja nepremičnin parc. št. 26, 75/1, 54/1, 53/1, 53/2 k.o. M. in parc. št. 47 in 69 k.o. R. in odločilo, da je za odločanje glede vračanja teh zemljišč pristojna UE Postojna. Ta je o vračilu teh zemljišč odločila s 3. točko izreka prvostopne dopolnilne odločbe z dne 16.12.2004, in sicer, da upravičenkama za navedene nepremičnine pripada odškodnina v obveznicah SOD. Tožena stranka pa je v 3. točki izreka v tem sporu izpodbijane odločbe v tem delu prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek z ustreznimi napotki. Tej odločitvi in napotkom je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in zakonito pritrdilo tudi prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo.

O pristojnosti glede odločanja o vračanju nepremičnin parc. št. 22 in 12 k.o. M., parc. št. 47 in 46 k.o. R. in parc, št. 13, 14 in 54 k.o. H. pa ustavno sodišče po podatkih upravnih in sodnih spisov in tudi po podatkih računalniške baze ustavnega sodišča ni odločalo. Nasprotno, glede teh zemljišč je v obrazložitvi svoje odločbe, opr. št. U-II-179/00-4 z dne 21.9.2000, navedlo, da je glede njihovega vračanja že pravnomočno odločilo Okrajno sodišče v Postojni s sklepom z dne 9.11.1995. Kot izhaja iz tega sklepa, je bil zahtevek za vračilo teh zemljišč zavrnjen, ker niso obstojale procesne predpostavke iz 5. člena ZDen.

Ker je bilo torej z navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Postojni o vračilu spornih zemljišč že pravnomočno odločeno, je po presoji pritožbenega sodišče prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke v 1. točki izreka njene izpodbijane odločbe in temu pripadajoči obrazložitvi. Pravnomočna odločitev sodišča namreč po 2. členu Zakona o sodiščih zavezuje tako sodišča kot druge državne in druge organe, fizične in pravne osebe, torej tudi tožnico. O zahtevku, ki je bil pravnomočno zavrnjen, pa ni mogoče odločati ponovno v drugem postopku. Zato bi tožena stranka tak zahtevek sicer morala zavreči. Dejstvo, da ga je zavrnila pa ni takšna kršitev pravil postopka, zardi katere bili moralo prvostopno sodišče njeno odločbo v tem delu odpraviti.

Iz razlogov, ki sta jih navedla že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in tožena stranka v izpodbijani odločbi, na katere se v tem delu pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, pa pritožba ni utemeljena niti glede nepremičnine parc. št. 23 k.o. M. Pri tem pritožbeno sodišče, kot je tudi prvostopno sodišče, izhaja iz ugotovitev v upravnem postopku, ki jih potrjujejo tudi listine v upravnem spisu, namreč, da je lastnica te nepremičnine do 7/8 tožnica sama. Lastnino na stanovanjskem objektu in pravico uporabe na pripadajočem zemljišču te nepremične je pridobila od svoje matere F. - F.B. na podlagi darilne pogodbe z dne 7.9.1992, ki je tudi izvedena v zemljiški knjigi. Če je imela ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini še vedno pravico uporabe na stavbi pripadajočem delu zemljišča, je po samem zakonu ta pravica uporabe postala lastninska pravica. Glede vračanja te nepremičnine torej v denacionalizacijskem postopku ni mogoče odločati.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče je odločalo po ZUS-1 na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1.