Jedro

Tožbene navedbe o neustreznosti oz. nepopolnosti projektne dokumentacije in o neskladnosti nameravane gradnje s prostorskimi akti je sodišče v tem upravnem sporu lahko obravnavalo le v toliko, kolikor se izrecno nanašajo na zaščito pravnih koristi tožečih strank.

Oba upravna organa sta izrecno ugotovila, da po projektni dokumentaciji niso predvidena dela ali objekti, ki bi onemogočili ali bistveno otežili dostop in dovoz do objektov v lasti tožečih strank. Ker je tudi po naknadno predloženi sodbi vsebina pravice tožečih strank prav to, namreč hoja in vožnja, je tožena stranka dejansko po vsebini preizkusila zatrjevani poseg v to pravico in ugotovila, da do njega ne bo prišlo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A. d.o.o. Iz ... dovolil rušitev dveh stanovanjskih objektov z gospodarskimi poslopji in gradnjo štirih enostanovanjskih dvojčkov ter enega samostojnega enostanovanjskega objekta na zemljiščih s parc. št. 234/1, 234/2, 236/4, 236/2 in 237-del, vsa k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, pod tam navedenimi pogoji. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ na pritožbo tožečih strank izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravilo v delu, s katerim je bila dovoljena gradnja objektov A'-3 in A'-2 s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo na delu zemljišč parc. št. 237 in 234/1, obe k.o. ..., ter v tem obsegu zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnilo, v ostalem delu pa je pritožbo tožečih strank zavrnilo.

Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe podrobno in obširno povzema potek postopka in izjave strank v tem postopku, nato pa navaja, da je pooblaščenka investitorja v skladu z njegovo zahtevo dopolnila projektno dokumentacijo (iz česar je mogoče sklepati, da prvostopenjski organ projektno dokumentacijo šteje za popolno – op. sodišča). Tudi sicer ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 1. odstavku 66. člena ZGO-1. V zvezi s pravico graditi še posebej ugotavlja, da prek obravnavanega zemljišča poteka dostop do zemljišča parc. št. 235/2 k.o. ..., ki je v solastništvu tožečih strank, da pa investitor temu dostopu ne nasprotuje in ga priznava v smislu nujne poti, iz dopolnjene projektne dokumentacije pa izhaja, da bo dostop mogoč tudi v času gradnje. V zemljiško knjigo v korist tožečih strank ni vpisana nobena služnost, vendar pa taka služnost izhaja iz pogodbe med takratno lastnico parc. št. 234 k.o. ... in takratnima lastnicama parc. št. 235 k.o. ... Ta pogodba je bila sicer notarsko overjena, vendar služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo in je zato upravni organ ne more predpostavljati. Poleg tega prvostopenjski organ meni, da ni v njegovi pristojnosti, da bi odločal o vprašanju pridobitve stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja. Glede skladnosti s prostorskimi akti prvostopenjski organ posebej ugotavlja, da predvideni enostanovanjski dvojčki nimajo skupnih delov ter predstavljajo zaokroženo samostojno enostanovanjsko enoto, katere značilnost je, da se zunanja zidova vsake stanovanjske enote stikata in predstavljata dvojni zid. Investitor je za manjši odmik od zunanjega roba hodnika za pešce oziroma od roba cestišča pridobil soglasje MOL, Mestne uprave, Oddelka za gospodarske javne službe in promet. Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi zavrnilnega dela svoje odločbe med drugim navaja, da je investitor v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ustrezno dopolnil projektno dokumentacijo, prvostopenjski organ pa je razpisal ustno obravnavo, ki je bila opravljena dne 31. 3. 2009 in na kateri je bila strankam dana možnost, da se izjavijo o dopolnjeni projektni dokumentaciji. Za brezpredmetne šteje navedbe tožeče stranke v zvezi z prikazom vplivnega območja, saj je tožeča stranka že pridobila status stranskega udeleženca. Podrobno našteva sestavine projektne dokumentacije in posebej poudarja, da mora po določbi 30. člena Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04 in 54/05, dalje Pravilnik) projekt vsebovati tiste vrste načrtov, ki jih je odgovorni vodja projekta glede na vrsto gradnje in vrsto objekta kot obvezne opredelil v izjavi o skladnosti načrtov, ki je določena v prilogi 2 istega Pravilnika. V obravnavani zadevi odgovorni vodja projekta ni določil, da mora projekt vsebovati tudi poseben načrt zaščite gradbene jame, načrt zaščite obstoječe komunalne infrastrukture oziroma druge načrte, ki jih zahtevata tožeči stranki, zato drugostopenjski upravni akt meni, da so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj ocenjuje, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, še posebej, da predstavlja vsak od dvojčkov dve samostojni stavbi, saj vsaka od njiju ustreza pojmu individualnega stanovanjskega objekta iz 10. člena PUP. Posebej poudarja, da se navedbe tožečih strank v tej smeri ne nanašajo na njune osebne pravice in koristi, temveč na javno korist, ki je tožeči stranki v upravnem postopku ne moreta zastopati. Prav tako ne posega v korist tožečih strank oddaljenost ograje okoli predvidenih objektov od parcelne meje, saj ta ograja ni predvidena ob meji parcel, ki so v solasti tožečih strank. Z izpodbijano odločbo je gradnja dovoljena izključno na parcelah, navedenih v izreku te odločbe, zato je brez podlage trditev tožečih strank, da bo prišlo tudi do posegov na parcele št. 235/3, 235/6, 235/10, 235/17 in 235/20, vse k.o. ..., zaradi česar naj bi bilo treba pridobiti soglasja lastnikov teh parcel. Za del teh parcel velja tudi, da tožeči stranki sploh nista njihova lastnika oziroma solastnika, zato v upravnem postopku ne moreta uveljavljati nobenih zahtev v zvezi z njimi. Prav tako tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva komunalnih naprav na zemljišču parc. št. 234/1 k.o. ..., ki je po zemljiškoknjižnih podatkih v izključni lasti investitorja in tudi ni obremenjena s služnostjo gradnje komunalnih naprav. Investitor je v zvezi s priključitvijo predvidenih objektov na gospodarsko javno infrastrukturo pridobil predpisana soglasja upravljavcev te infrastrukture, zahteva tožečih strank za pridobitev tudi njunega soglasja pa nima podlage ne v zakonu, ne v drugem predpisu. Nameravana gradnja po podatkih iz projektne dokumentacije tudi v ničemer, ne med gradnjo in ne kasneje, ne preprečuje dostopa in dovoza do obstoječih stanovanjskih objektov B. 23a, b, c in d. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da projektna dokumentacija za nameravano gradnjo ni skladna z Zakonom o graditvi objektov in Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji. Tako posamezne sestavine dokumentacije niso ustrezno označene in oštevilčene, opis usklajenosti projekta s prostorskimi akti ne vsebuje vseh posameznih odgovorov na zahteve, ki izhajajo iz teh aktov, temveč so odgovori splošni, opisi vplivnih območjih so pomanjkljivi in ne ustrezajo dejanskim, tlorisi nameravane gradnje niso vrisani neposredno na kopije izrisov prostorsko urbanistične ureditve, neustrezni so grafični prikazi vplivnega območja objekta, objekt B-1 pa ni dovolj odmaknjen od roba cestišča, zato njegova gradnja ni dovoljena. Žična ograja okoli nameravane gradnje je postavljena na meji s sosednjimi parcelami, tudi s parcelo tožečih strank, za kar investitor nima soglasja. Trditev upravnega organa, da je ograja s temeljem postavljena tik za mejo in s tem ne vpliva na sosednja zemljišča, ne vzdrži presoje, saj je za temelje ograje potrebno izvesti izkop in s tem poseg na sosednja zemljišča. V sosednja zemljišča posega tudi ograditev gradbišča z gradbiščno ograjo. Za območje gradbišča in njegove elemente bi moral odgovorni projektant navesti podatke iz 11. točke 26. člena Pravilnika, z neupoštevanjem tega pa je ogrožena varnost življenja in premoženja lastnikov in stanovalcev obstoječih stanovanjskih objektov B. 23a, b, c in d. Pripomba, da projektna dokumentacija ne vsebuje predpisanega načrta gospodarjenja z gradbenimi odpadki, kot to določa Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, je bila upoštevana šele po opravljeni ustni obravnavi, tako da tožeči stranki nista imeli možnosti vpogleda. Projektna dokumentacija bi morala vsebovati tudi posebna načrta odstranitve objektov in zaščite gradbene jame, drugega zato, ker so predvideni objekti od obstoječih oddaljeni le 3 m, izkopi za temelje pa so globoki približno 4 m, kar v prodnatem terenu pomeni, da brez ustrezne zaščite pride do rušenj obstoječih objektov. Prav tako bi morala projektna dokumentacija vsebovati poseben načrt zaščite obstoječe komunalne infrastrukture, predvidena infrastruktura pa ni v celoti ustrezno projektirana, kar onemogoča uporabo in vzdrževanje obstoječe. Projektna dokumentacija predvideva priključitev na hišne priključke tožečih strank, za kar ti nista dali soglasja. Posebej opozarjata še, da sta objekta A-1 in B-1 postavljena na traso obstoječega električnega, telefonskega in kabelskega priključka za naselje B. 23a, b, c in d ter na kabelske kanalizacije, predvidene za dodatne priključke, kar je nedopustno. Ker projektna dokumentacija ne vsebuje vseh predpisanih vsebin, niso bile možne natančnejše pripombe, vendar tožeči stranki menita, da tudi navedene zadostujejo.

Tožeči stranki posebej opozarjata tudi na to, da je bilo mogoče lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje za objekte B. 23a, b, c in d mogoče pridobiti le tako, da je tožeča stranka C. d.o.o. s tedanjo lastnico parc. št. 234/1 k.o. ... sklenila služnostno pogodbo za dostop, dovoz in izgradnjo komunalne infrastrukture. Služnost iz razlogov na strani tedanje lastnice parcele ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vendar je bila ves čas dejansko izvrševana. Zanjo je že od nakupa parcele dalje vedel tudi investitor nameravane gradnje, saj po parceli poteka asfaltirana dovozna pot z utrjenimi bankinami. Upravni organ bi zato v fazi postopka moral opraviti ogled dejanskega stanja. Izpodbijano dovoljenje zato po mnenju tožečih strank „dejansko izničuje vsa upravna dejanja, ki jih je isti upravni organ izvedel za izgradnjo obstoječega stanovanjskega naselja na tej lokaciji“. Predložena projektna dokumentacija preprečuje dostop in dovoz ter s tem uporabo obstoječih stanovanjskih objektov, za uveljavitev pravic iz naslova služnosti pa zadostuje notarsko overjena služnostna pogodba, ki sta jo tožeči stranki izročili upravnemu organu na začetku postopka. Iz „zgoraj navedene“ upravne dokumentacije in dokumentov o dani služnosti izhaja, da sta tožeči stranki solastnici komunalnih naprav – hišnih priključkov, ki potekajo po parc. št. 234/1 k.o. ... in služijo obstoječim objektom B. 23a, b, c in d ter da je za „vplivanje, posege oziroma za priključitev“ potrebno njuno soglasje. Iz vseh navedenih razlogov je treba izdelati povsem novo projektno dokumentacijo, ki bo upoštevala vse pripombe, predvsem pa zahtevo varovanja življenja in premoženja ter nemotenega bivanja lastnikov obstoječih objektov. To je možno le tako, da se gradnja izvaja fazno, najprej na eni strani služnostne poti in obstoječih hišnih priključkov, nato pa še na drugi strani. Predvidena sprememba postavitve gradbiščne ograje samo okoli predvidene gradnje stanovanjskih hiš ne omogoča rešitve navedenih problemov, ker nameravana gradnja obsega tudi izgradnjo zunanje, prometne in komunalne infrastrukture, ki je projektirana na območju služnostne poti. Tudi iz teh razlogov bi morala projektna dokumentacija upoštevati vse dosedanje pripombe.

Nameravana gradnja tudi ni skladna z veljavnimi prostorskimi akti, predvsem glede tipa objektov in predpisanih odmikov. Stališča tožene stranke glede tipa objektov so brez podlage v pravnih aktih ali strokovni literaturi, saj je tam natančno določeno, kaj pomeni individualna gradnja. To stališče bi lahko vodilo celo v razlago, da je individualna gradnja tudi vrstna gradnja, kjer se prav tako stika več stanovanjskih enot. Ker gradnja dvojčkov ni skladna z veljavnimi prostorskimi akti, je po mnenju tožečih strank treba izpodbijano gradbeno dovoljenje odpraviti tudi v tem obsegu. V neskladju s prostorskim aktom je tudi pozidanost gradbenih parcel. Projektna dokumentacija je bila izdelana za celotno naselje, na tako izdelano dokumentacijo so bila dana tudi soglasja, zato izpodbijane odločbe ni mogoče potrditi samo za del tega naselja. Ločnice med zavrnjeno in odobreno gradnjo ni mogoče natančno določiti, zato je treba na novo pridobiti projektne pogoje in na njihovi podlagi na novo izdelati tudi celotno dokumentacijo. Glede na navedeno tožeči stranki sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi v delu, s katerim je dovoljena gradnja objektov A-1, B-1 in A'-1 s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo na zemljiščih parc. št. 234/1, 234/2, 236/1, 236/2 in 237-del, vsa k.o. ...

V vlogi z dne 13. 4. 2010 tožeči stranki navajata še dodatne nepravilnosti v projektni dokumentaciji in dostavljata sodišču kopijo sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 2297/2009 z dne 22. 2. 2010, s katero je bil ugotovljen obstoj pravice služnosti poti, hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po asfaltirani, dobro vidni poti po južnem robu parc. št. 234/1 ter po parc. št. 234/2 k. o. ..., v širini 3 m od javne ceste, ki poteka po parc. št. 1810/12 k. o. ..., v korist vsakokratnih lastnikov parc. št. 235/2 k. o. ...

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in investitorju nameravane gradnje, podjetju A. d.o.o., kot prizadeti stranki. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila. Tudi prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta se tožeči stranki udeleževali postopka za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja kot stranska udeleženca. Njun pravni položaj zato opredeljuje določba 1. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP), po kateri se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po 2. odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki ni stranka, se torej lahko udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva tuje ali javne koristi. Povedano drugače: tožeči stranki, ki sta imeli v obravnavanem postopku status stranskih udeležencev, izkazujeta pravni interes le toliko, kolikor gre za zaščito njunih neposrednih interesov, ki jih imata kot lastnika nepremičnin na vplivnem območju nameravane gradnje ter temeljijo na določbah ZGO-1, prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeči stranki zato v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu, ne moreta uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav menita, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil in čeprav menita, da sta del prizadete javnosti, da torej posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi (ali celo predvsem) njiju, saj ne gre za njuno osebno in neposredno korist. Opisana razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča RS (prim. npr. sodbo opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008) in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbo opr. št. Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005).

V obravnavni zadevi navedeno pomeni, da tožeči stranki ne moreta uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Med te pogoje spadajo ustreznost in popolnost projektne dokumentacije, umestitev gradnje v prostor in skladnost projekta s pogoji prostorskega akta, razen kolikor ti pogoji hkrati pomenijo individualne pravice tožeče stranke. Ureditev teh vprašanj namreč ni v ničemer posebej vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju nameravanega posega, temveč na interes širše javnosti. Tožbene navedbe o neustreznosti oz. nepopolnosti projektne dokumentacije in o neskladnosti nameravane gradnje s prostorskimi akti je zato sodišče v tem upravnem sporu lahko obravnavalo le vtoliko, kolikor se izrecno nanašajo na zaščito pravnih koristi tožečih strank.

Prva od takih navedb je trditev, da predvidene ograje, tako gradbiščna kot stalna, posegajo v sosednje parcele. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, pa iz predložene projektne dokumentacije ne izhaja, da bi katera od teh ograj kakor koli posegala v katero od parcel v lasti oz. solasti tožečih strank ali bila od teh parcel oddaljena manj, kot je to dovoljeno s prostorskimi akti. Način izvedbe del, s katerimi bodo ograje postavljene in zaradi katerega naj bi do takih posegov prišlo po navedbah tožečih strank, ni predmet odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja. Morebitno škodo, do katere bo prišlo zaradi ravnanja izvajalcev del ob postavitvi ograj, bosta tožeči stranki zato morali uveljavljati v drugih postopkih.

Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja odločitev o tem, katere načrte mora vsebovati PGD poleg tistih, ki so obvezni po Pravilniku o projektni in tehnični dokumentaciji (Ur. list RS, št. 66/04 in 54/05). Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na pravilno pravno podlago. Navedbe tožečih strank, da bodo z izkopom gradbene jame v prodnatem terenu ogroženi sosednji objekti, so poleg tega povsem pavšalne in niso oprte na konkretne okoliščine ali dokaze, glede navedbe o oddaljenosti gradbene jame od katerega koli objekta v lasti ali solasti tožečih strank pa tudi nimajo opore v projektni dokumentaciji, ki je del upravnega spisa.

Tožena stranka je tako v prvostopenjski, kot tudi v drugostopenjski odločbi ugotovila, da tožeči stranki nista dokazali, da bi na zemljišču nameravane gradnje v njuno korist obstajala služnost poti. Sodišče se v celoti strinja z njunimi ugotovitvami in razlogi, ki sta jih navedli, in to ne glede na naknadno predloženo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 2297/2009 z dne 22. 2. 2010. Ta sodba je bila namreč izdana že po zaključku upravnega postopka, zato se upravna organa pri ugotavljanju obstoja služnosti nanjo nista mogla opreti, tako da sta bili odločbi v času izdaje pravilni in zakoniti.

Vendar pa formalne ugotovitve o obstoju ali neobstoju služnosti za pravilnost izpodbijane odločbe niti niso bistvene. Oba upravna organa sta namreč izrecno ugotovila, da po projektni dokumentaciji niso predvidena dela ali objekti, ki bi onemogočili ali bistveno otežili dostop in dovoz do objektov v lasti tožečih strank. Ker je tudi po naknadno predloženi sodbi vsebina pravice tožečih strank prav to, namreč hoja in vožnja, je tožena stranka dejansko po vsebini preizkusila zatrjevani poseg v to pravico in ugotovila, da do njega ne bo prišlo. Tožeči stranki po drugi strani ne navajata nobenih konkretnih okoliščin, zaradi katerih bo raba njunih objektov „onemogočena ali bistveno otežena“. Sodišče zato teh trditev ni moglo vsebinsko preizkusiti in jih šteje za neutemeljene.

Tudi iz naknadno predložene sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ne izhaja, da bi tožeči stranki imeli na zemljiščih nameravane gradnje poleg služnosti vožnje in hoje tudi služnost napeljave komunalnih vodov. Poleg tega se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da za svojo trditev o solastništvu teh vodov nista predložili nobenega dokaza, čeprav sta za to v postopku imeli možnost. Kot prav tako pravilno navaja tožena stranka, tudi iz projektne dokumentacije ne izhaja, da bi bila komunalna oskrba nameravane gradnje izvedena kako drugače kot prek priključkov na javno komunalno infrastrukturo, na kar se nanašajo tudi vsa projektna soglasja. Tožeči stranki tudi v tem pogledu ne navajata nobenih konkretnih dejstev, ki bi omogočala vsebinski preizkus njunih navedb, zato sodišče nima nobenih razlogov, da ne bi tudi tukaj celoti sledilo ugotovitvam tožene stranke.

Pritrditi je sicer treba navedbam tožečih strank, da je bila projektna dokumentacija zadnjič (dne 20. 4. 2009) dopolnjena že po opravljeni ustni obravnavi (dne 31. 3. 2009) in se zato niso imele možnosti seznaniti s to dopolnitvijo, vendar to ni moglo vplivati na pravilnost oz. zakonitost izpodbijane odločbe. Če je kršena pravica stranke do izjave, gre namreč za absolutno bistveno kršitev postopka le, če se stranka ni imela možnosti izjaviti o relevantnih dejstvih in okoliščinah, v ostalih primerih pa je treba presojati, ali bi kršitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi.

Kot je bilo že obrazloženo, se popolnost in ustreznost projektne dokumentacije načeloma presoja v javnem interesu, tako da bi tožeča stranka lahko ugovore v zvezi s tem uspešno uveljavljala (kar bi pomenilo, da z njimi lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja in gre torej za relevantna dejstva) le če bi izkazala, da je s pomanjkljivostmi poseženo v njen pravni (osebni, na predpisih temelječi) interes. Tega tožeča stranka niti ne zatrjuje, niti ne obrazlaga, kako in v čem naj bi ta kršitev pripeljala do napačne odločitve v zadevi. Kaj takega ne izhaja niti iz podatkov v upravnem spisu, tako da sodišče ugotavlja, da je sicer prišlo do kršitve upravnega postopka, vendar ta kršitev ni bistvena, zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (2. odstavek 248. člena ZUP).

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pred njeno izdajo pa ni prišlo do bistvenih kršitev upravnega postopka, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi, na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.