Jedro

V 24. členu osnovne pogodbe določena obličnost za spremembe in dopolnitve pogodbe, pa je razumeti, da je določena le v dokazne namene.

Ni res, da bi se obseg in kvaliteta del morala ugotavljati le s situacijami. Tožeča stranka je namreč toženi stranki izstavljala mesečne račune, v katerih so vsebovani podatki o vrsti, količini in ceni izvedenih in zaračunanih del. Ti bi tako lahko služili toženi stranki kot podlaga za morebitne ugovore.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 573,70 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2004/07658, z dne 9.9.2004 v 1. točki izreka tudi za znesek 17.746,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2003 dalje in v 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 5.165,80 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je brez kakršnihkoli zanesljivih argumentov poklonilo vero tožniku (ki je trdil, da se je glede dodatnih del, ki so predmet spora, dogovarjal izključno z zakonitim zastopnikom tožene stranke), izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke pa ocenilo kot neprepričljivo in nekonsistentno.

Prvostopno sodišče je argumentirano pojasnilo, zakaj verjame zakonitemu zastopniku tožeče stranke in zakaj ne verjame zakonitemu zastopniku tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopnega sodišča, ki so ga vodili do zaključkov, ki jih je sprejelo.

Dejstvo, da do zaključka in primopredaje del ni prišlo, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena. Ugovori tožene stranke glede kvalitete in kvantitete opravljenih del pa so prepavšalni in nekonkretizirani, da bi lahko bili predmet preizkusa. Zato prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se s trditvami tožene stranke v tej smeri ni ukvarjalo.

Prvostopno sodišče o pravdi res ni obvestilo investitorja B d.o.o. in ga ni povabilo, da vstopi vanjo, kar pa ni vplivalo in ni moglo vplivati na pravilnost odločitve o stvari sami (prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 432/2000). Pritožnik pa tudi ne pove, kako naj bi to vplivalo. Tudi v tem delu zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da ni upoštevalo bistvene okoliščine, da je bila kooperantska pogodba sklenjena med pravdnima strankama, vezana na glavno pogodbo, katero je tožena stranka sklenila z investitorjem B d.o.o. in se pri tem sklicuje na določbo IV. člena kooperantske pogodbe, v kateri se je tožena stranka zavezala, da prevzema vse pogoje in odgovornosti iz osnovne pogodbe. Vendar pa kršitve obveznosti, ki jih navaja pritožnik in so navedene v členih 12, 13, 17 in 20 osnovne pogodbe, tožeči stranki še ne odvzemajo pravice do plačila opravljenih del same po sebi. Navedeno velja tudi za zatrjevane kršitve določb členov II, III, IV in VII pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. V 24. členu osnovne pogodbe določena obličnost za spremembe in dopolnitve pogodbe, pa je razumeti, da je določena le v dokazne namene.

Prvostopno sodišče je torej smiselno s tem, ko se do navedenih določb ni opredelilo, te pravilno štelo kot nerelevantne za odločitev. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožena stranka šele v pritožbi pove, o katerem dejstvu, naj bi izpovedale priče BS, AB in TJ. Zgolj s trditvijo, da „so jim znane podrobnosti v zvezi s spornimi posli“, ki jo je podala tekom postopka na prvi stopnji, predloga za zaslišanje omenjenih prič ni moglo utemeljiti. Zato očitki prvostopnemu sodišču, da teh prič ni zaslišalo, niso utemeljeni. Trditve tožene stranke, da se pretežni del količin, vrst materialov in storitev ponavlja oziroma, da so zaračunane in priznane dvakrat, so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka tega ni trdila tekom postopka na prvi stopnji, niti ne pove, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Tožena stranka pa teh svojih trditev ni konkretizirala. Prav tako ni konkretizirana trditev tožene stranke, da izvedenec ni preverjal količine vgrajenih in obračunanih oken in zračnikov.

Ni res, da bi se obseg in kvaliteta del morala ugotavljati le s situacijami. Tožeča stranka je namreč toženi stranki izstavljala mesečne račune, v katerih so vsebovani podatki o vrsti, količini in ceni izvedenih in zaračunanih del. Ti bi tako lahko služili toženi stranki kot podlaga za morebitne ugovore. Ob povedanem trditev pritožnika, da bi situacije in količine izvedenih del moral preveriti in s podpisom odobriti investitorjev nadzornik, ni relevantnega pomena.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi oceno prvostopnega sodišča glede pomena, ki ga ima plačilo računa 53/2003 za vtoževani spor (točka 3 izpodbijane sodbe). Prvostopno sodišče ni sledilo trditvi tožene stranke, da je poravnala navedeni račun samo zato, ker je tožeča stranka uspela prepričati računovodkinjo tožene stranke, da je račun plačala ter da je bilo tožeči stranki pri tem pojasnjeno, da naslednjič tega ne bo mogla plačati, ker na računu ni podpisa glavnega investitorja, in navedlo jasne razloge o tem, zakaj ji ne sledi. Tem se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

Prvostopno sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo dejstvo, da je bila vrednost spora tekom postopka zmanjšana. Zato ni res, kot to trdi pritožnik, da je toženi stranki priznalo stroške v previsokem znesku.

Ob povedanem se izkaže, da prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od ostalih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Prvostopno sodišče je pravno odločilno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti 573,70 EUR njenih pritožbenih stroškov, ki predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo pritožbe v višini 344,25 EUR (750 odvetniških točk), 20 % DDV v višini 68,85 EUR in takso za odgovor na pritožbo v višini 160,60 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.