Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 370/2011

ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.370.2011 Javne finance

dohodnina davčna olajšava vzdrževani družinski član sorazmerni del olajšave
Upravno sodišče
6. september 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni urad tožniku kot davčnemu zavezancu za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 4.700,14 EUR. Razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v znesku 582,51 EUR pa bi moral tožnik plačati v 30 dneh. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je tožniku odmeril dohodnino za leto 2009 z informativnim izračunom. Zoper omenjeni izračun je zavezanec pravočasno ugovarjal in vložil dopolnjen informativni izračun, ki ga je davčni organ v nadaljevanju preveril in izdal izpodbijano odločbo. Spor obstoji glede priznanja olajšave za vzdrževana družinska člana A.A. in B.B.. Tožnik je kot čas vzdrževanja za oba otroka navedel podatek od 01 do 06 za vsakega. V zvezi s slednjim je davčni organ pojasnil, da se po določbi 10. odstavka 114. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) posebna olajšava za istega vzdrževanega družinskega člana prizna samo enemu zavezancu. Ker se zavezanec z materjo otrok ni sporazumel, kdo izmed njiju bo uveljavljal olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se mu v skladu z določbo 11. odstavka 114. člena ZDoh-2 prizna sorazmerni del olajšave v višini 1.174,78 EUR za oba oziroma za A.A. 562,87, za B.B. pa 611,91 EUR.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-01-800/2010-2 z dne 12. 1. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s spornim priznanjem olajšave za oba mladoletna otroka tožniku pa ugotavlja naslednje: Olajšavo za vzdrževana otroka sta zahtevala dva zavezanca, in sicer poleg pritožnika tudi C.C. Pritožnik je olajšavo uveljavljal v obdobju od januarja do junija, zavezanka pa od januarja do decembra. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da se zavezanca nista sporazumela o tem, kdo bo olajšavo uveljavljal v obdobju od januarja do junija 2009. Zato je bil pravilno uporabljen 11. odstavek 114. člena ZDoh-2. Za davčni organ je zavezujoča volja, ki jo davčni zavezanec izrazi v svoji vlogi, zato ne more upoštevati motivov davčnega zavezanca, ki iz izpolnjene vloge ne izhajajo. Glede na dejstvo, kako je pritožnik olajšavo uveljavljal, to je za čas vzdrževanja 1 do 6 in kako je bila olajšava priznana zavezanki C.C. (čas vzdrževanja 1 do 12), je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu.

Tožnik v tožbi meni, da mu posebna olajšava za vzdrževana otroka ni bila priznana v pravilnem znesku. Davčni organ je namreč upošteval posebno olajšavo le za tri mesece in ne za šest mesecev, kolikor je želel tožnik. Meni, da je bilo s takim načinom odločanja kršeno načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP. Trdi, da je bila njegova volja iz vseh vlog, danih davčnemu organu, dovolj jasno izražena. Kolikor bi bil davčni organ v dvomu glede njegove volje, pa bi moral, skladno z načelom zaslišanja stranke, tožnika zaslišati, kot to veleva 9. člen ZUP. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, saj materialni predpis ni bil pravilno uporabljen. Davčni organ ni pravilno interpretiral volje tožeče stranke in ni pravilno presodil sorazmernega časa vzdrževanja otrok v času dvanajstih mesecev, to je celega leta. Izpodbijano odločbo naj sodišče odpravi ter odloči tako, da tožeči stranki prizna sorazmeren del posebne olajšave za vzdrževanje otrok v času dvanajstih mesecev in v nadaljevanju odmeri nov znesek dohodnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz tožnikovih vlog v postopku popolnoma jasno izhaja njegova volja po tem, da uveljavlja olajšavo za obdobje polovice leta. Zato ni bilo potrebe po zaslišanju stranke glede njene volje ali po interpretaciji njene volje. Tožniku sta bili olajšavi priznani v skladu z njegovo voljo, kot je bila izražena v postopku. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na odgovor na tožbo svoja stališča v zvezi z uveljavljanjem posebne davčne olajšave za vzdrževana otroka še dodatno utemeljuje ter sodišču naknadno še predlaga, naj po izdaji nove odločbe vrne tožniku preplačano dohodnino na njegov transakcijski račun ter mu hkrati povrne nastale stroške postopka.

Sodišče je v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso bila sporna.

Tožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu ostaja med strankama sporno, ali je tožena stranka tožniku posebno olajšavo za vzdrževana mladoletna otroka priznala v pravilnem znesku oziroma v skladu z njegovo voljo ali ne. Ni sporno, da je tožnik uveljavljal posebno davčno olajšavo za vsakega izmed otrok v obdobju od 1. do 6. meseca, to je za pol leta. Tožnik pa pri tem izhaja iz napačne predpostavke, da je potrebno to voljo vzeti kot dano, ne glede na ugotovljeno dejstvo v postopku, da je za isto obdobje in za ista dva otroka, posebno olajšavo uveljavljala tudi mati mladoletnih otrok. Starša mladoletnih otrok se torej v tem delu o posebni olajšavi zanju nista predhodno sporazumela. Zato je tudi po mnenju sodišča upravni organ pravilno uporabil 11. točko 1. odstavka 114. člena ZDoh-2, ki pravi naslednje. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Sorazmerni del olajšave je, kot izhaja iz podatkov v spisu, za vsakega izmed staršev obeh mladoletnih otrok, znašal tri mesece, oziroma za vsakega polovica zahtevanega. Tožniku bi bilo mogoče priznati posebno olajšavo za vzdrževana otroka za pol leta le v primeru, če za isto obdobje posebne olajšave ne bi uveljavljala tudi mati mladoletnih otrok. Ta pa jo je, kar med strankama ni sporno, uveljavljala prav tako kot njun oče – tožnik. Volja tožnika je bila zato upoštevana, vendar ne absolutno, pač pa v smislu 11. odstavka 114. člena ZDoh-2 z upoštevanjem dejstva, da je enako voljo izrazila tudi mati mladoletnih otrok in ne zgolj tožnik. Tudi njeno voljo je namreč potrebno upoštevati.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia