Jedro

Tožena stranka ne more šteti, da je tožnik prošnjo za azil (21.9.2005) umaknil, dokler o tem ne odloči na podlagi določb 42. člena ZAzil. Razlog za omejitev tožnikovega gibanja ni podan, ker iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožniku bil izrečen ukrep prisilne odstranitve iz države. Poleg tega je tožnik užival pravice prosilca za azil na podlagi prošnje za azil z dne 21.9.2005, o kateri pa tožena stranka po podatkih upravnih spisov do izdaje sklepa o omejitvi gibanja (4.10.2005) še ni odločila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sklep tožene stranke z dne 4.10.2005, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2143-787/2005 (1352-05) z dne 4.10.2005, s katerim je tožena stranka tožniku kot prosilcu za azil omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 4.10.2005 do dne 4.1.2006, hkrati pa je odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena, v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika dne 2.11.2005. Svojo odločitev je oprlo na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov in listin upravnih spisov ter tožnikovih navedb na zaslišanju pred sodiščem dne 2.11.2005 izhaja, da je tožnik prvič vložil prošnjo za azil po (nezakonitem) prihodu v Republiko Slovenijo in po prijetju s strani policistov Policijske postaje L. ter da je bilo tožniku ves čas v upravnem postopku zagotovljeno prevajanje v urdu jezik (ki je uradni jezik v Pakistanu), v upravnih spisih pa se nahaja tudi slovenski prevod njegove pisne prošnje za azil. Ob prihodu v azilni dom pa je bil tožnik pisno v svojem jeziku seznanjen z dejstvom, da zapustitev prostorov azilnega doma pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Med listinami upravnih spisov pa se nahaja tudi potrdilo o prejemu brošure Informacije za prosilce za azil v Republiki Sloveniji ter vabilo na zaslišanje z dne 21.9.2005 ob 14.00 uri. Glede na navedene podatke sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene navedbe v tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep, da ni bil ustrezno seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilca za azil ter dejstvom, da azilnega doma ne sme zapustiti, sicer se bo štelo, da odstopa od namena, da zaprosi za azil v Republiki Sloveniji. Iz podatkov in listin upravnih spisov ter tožnikovih navedb na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje dne 2.11.2005 tudi izhaja, da je tožnik azilni dom samovoljno zapustil in bil dne 22.9.2005 prijet v Republiki Italiji s strani italijanske policije ter dne 23.9.2005 vrnjen v Republiko Slovenijo. Z odločbo o prekršku, ki jo je dne 23.9.2005 izdala Postaja mejne policije V. pa je bil zaradi prekrška po 3. alinei 1. odstavka 43. člena zaradi kršitve 2. odstavka 14. člena Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 20/2004 in 69/2005) na podlagi 43. člena tega zakona kaznovan z opominom, nato pa je bil odveden v Center za tujce v P., kjer je dne 26.9.2005 ponovno lastnoročno napisal prošnjo za azil iz političnih razlogov. Na podlagi navedenih tožnikovih ravnanj je po presoji sodišča prve stopnje pravilno sklepanje tožene stranke, da v tožnikovem primeru obstaja sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Prav tako je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da je za izrek ukrepa omejitve gibanja prosilcu za azil zadosten dokazni standard že sum zavajanja ali zlorabe postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 3. odstavka 38. člena ZUS preverilo, ali je s pritožbo izpodbijani sklep nezakonit, ker bi bile prekoračene meje prostega preudarka, ali, ker bi bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, zaradi katerega je določen. Vendar po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka mej prostega preudarka v tem primeru ni prekoračila, ker je tožniku začasno omejila gibanje zaradi utemeljenega suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil, pri tem pa je navedla stanje stvari in dokaze, ki so v upravnih spisih, opredelila pa se je tudi do razlogov po 36. členu ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je zato tudi utemeljen sklep tožene stranke, da se tožniku gibanje začasno omeji za čas trajanja postopka, vendar za največ tri mesece. Ker je imela tožena stranka za tak ukrep podlago v zakonu (3. odstavek 27. člena ZAzil), sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene nadaljnje pritožbene ugovore, da gre v tem primeru za kršenje Ustave Republike Slovenije in temeljnih človekovih pravic, določenih z EKČP. Zato je po presoji sodišča prve stopnje neutemeljen tudi pritožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava oziroma določb ZAzil, Ustave RS in mednarodnopravnih aktov, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljeno tudi pritožbeno navedbo, da je tožena stranka tožniku izrekla ukrep začasne omejitve gibanja za najdaljšo možno dobo v smislu 3. odstavka 27. člena ZAzil, saj je tako iz izreka kot iz obrazložitve s pritožbo izpodbijanega sklepa povsem jasno, da je začasna omejitev gibanja tožniku izrečena do pravnomočne odločitve glede njegove prošnje za azil in da je najdaljša doba trajanja tega ukrepa omejena največ na tri mesece (od 4.10.2005 do 4.1.2006). To pa je v skladu z določbo 3. odstavka 27. člena ZAzil, ki jo tožena stranka tudi citira. Prav tako sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožnikov ugovor o bistvenih kršitvah določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki jih tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep posebej ne konkretizira in ne navede, v čem naj bi bile zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, sodišče prve stopnje pa takšnih kršitev v konkretnem primeru tudi ni našlo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper izpodbijani sklep in še dodaja: Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje v nasprotju s 30. členom ZAzil, v zvezi z 294. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), opravilo narok za zaslišanje tožnika kot javen. Gre za tako specifično kršitev, da jo glede na določbe ZUS in ZPP lahko opredeli le kot kršitev materialnega zakona (30. člen ZAzil), ki ima posledično zelo neugodne učinke za status tožnika v nadaljevanju azilnega postopka. Meni tudi, da bi moralo pritožbeno sodišče upoštevati njegove navedbe in pravice ter dejansko stanje, in sicer v večji meri, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, odpravi omejitev gibanja ter odpravi s pritožbo izpodbijani sklep tožene stranke, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru nepravilna in nezakonita. Zanjo sodišče prve stopnje ni imelo zakonite podlage.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta sicer pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik Azilni dom v L. samovoljno zapustil in bil dne 22.9.2005 prijet v Republiki Italiji s strani italijanske policije ter dne 23.9.2005 vrnjen v Republiko Slovenijo in da je bil z odločbo o prekršku z dne 23.9.2005, ki jo je izdala Postaja mejne policije V., na podlagi 43. člena Zakona o nadzoru državne meje kaznovan z opominom, nato pa je bil odveden v Center za tujce v P., kjer je dne 26.9.2005 ponovno lastnoročno napisal prošnjo za azil iz političnih razlogov. Pritožbeno sodišče pa meni, da je na podlagi navedenih tožnikovih ravnanj preuranjeno in neutemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v tožnikovem primeru obstaja sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za azil 21.9.2005 v Policijski postaji L. To vlogo pritožbeno sodišče šteje za že vloženo prošnjo za azil in ne le za namero za vložitev prošnje.

Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bil tožnik zaradi tega istega dne prepeljan v Azilni dom v L., kjer je prejel ustrezna potrdila in brošure in bil nameščen v sprejemne prostore.

V obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi toženi stranki in sodišču prve stopnje, da je podan razlog za omejitev gibanja tožniku iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožniku bil izrečen ukrep prisilne odstranitve iz države, poleg tega pa je tožnik užival pravice prosilca za azil na podlagi prošnje za azil z dne 21.9.2005, o kateri pa tožena stranka po podatkih upravnih spisov do izdaje sklepa o omejitvi gibanja (4.10.2005) še ni odločila. Tožena stranka pa po presoji pritožbenega sodišča ne more šteti, da je tožnik prošnjo za azil z dne 21.9.2005 umaknil, dokler o tem ne odloči na podlagi določb 42. člena ZAzil. Glede na navedeno se sodišče ni ukvarjalo s tožnikovimi pritožbenimi navedbami in je ugodilo njegovi pritožbi, z navedbo svojih razlogov za ugoditev. Pritožbeno sodišče je odločilo na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, izpodbijana sodba pa se opira na ta dejstva. Zato je spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke in odpravilo ta sklep na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Pritožbeno sodišče ni vrnilo zadeve toženi stranki v nov postopek, ker se sklep o omejitvi gibanja ne izda na zahtevo stranke, ampak po uradni dolžnosti.