Jedro

Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ v pritožbenem postopku nadomestil prvotno izdani sklep z dne 21. 9. 2021 z izpodbijanim sklepom (5. točka izreka), in sicer se je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom z dne 12. 7. 2021, delno ustavil za 30,00 EUR (1. točka izreka), ugotovil je, da so v knjigovodski evidenci po izdaji sklepa z dne 21. 9. 2021 evidentirana štiri plačila v skupni višini 2.403,79 EUR (2. točka izreka). Davčna izvršba pa se je nadaljevala za preostali dolg v skupnem znesku 4.774,23 EUR glavnice, in sicer na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v preglednici v izreku (3. točka izreka). V zvezi z ustavljenim delom je v postopku davčne izvršbe opravljena dejanja razveljavil, v preostalem delu pa je ostal sklep o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 v veljavi (4. točka izreka). Stroški postopka niso bili priglašeni, davčnemu organu pa stroški postopka niso nastali (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da se je postopek davčne izvršbe zoper tožnika uvedel s sklepom z dne 12. 7. 2021 (in sicer za dolg v skupnem znesku 7.149,53 EUR), ki je bil najprej s sklepom z dne 21. 9. 2021 delno ustavljen (zaradi plačila 30,00 EUR), nato pa zaradi tožnikove pritožbe nadomeščen z novim izpodbijanim sklepom, po prvem odstavku 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil. Odpravil je 3. točko izreka izpodbijanega sklepa in jo nadomestil s pravilnim izrekom tako, da se postopek davčne izvršbe zoper tožnika, začet s sklepom o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021, delno ustavi še za naslednje plačane obveznosti v skupnem znesku 2.356,34 EUR (glavnico v skupnem znesku 2.181,13 EUR, zamudne obresti v skupnem znesku 127,85 EUR in stroške davčnih izvršb v skupnem znesku 47,36 EUR). Postopek davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 se nadaljuje za neplačane davčne obveznosti po tem sklepu, ki na dan 11. 11. 2021 znašajo 4.774,23 EUR glavnice. V tabeli je navedel, po katerih izvršilnih naslovih se davčni dolg še terja in v kakšni višini po posameznem izvršilnem naslovu ter navedel datum izvršljivosti. Odpravil je tudi drugi stavek točke 4. izreka izpodbijanega sklepa (1. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil izpodbijani sklep, stroški postopka niso bili priglašeni (2. in 3. točka izreka).

4.Iz obrazložitve izhaja, da so 1., 2. in 6. točka izreka izpodbijanega sklepa postale pravnomočne, ker jih tožnik ni izpodbijal. Tožnik je izrecno izpodbijal le 3., 4. in 5. točko izreka izpodbijanega sklepa. Organ je tudi pojasnil, da je bilo med plačili v 2. točki izpodbijanega sklepa navedeno tudi prostovoljno plačilo tožnika z dne 4. 10. 2021 v višini 47,45 EUR, za katerega je tožnik navedel ustrezen sklic in z njim poplačal obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ), ki je v plačilo zapadla istega dne, ki pa se po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 sploh ni izterjevala. To tožnikovo prostovoljno plačilo s predmetno davčno izvršilno zadevo nima nobene povezave, saj ne pomeni plačila nobenega izterjevanega davčnega dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021, pri poplačilu so bila upoštevana zgolj plačila v okviru davčne izvršbe dne 30. 9. 2021 in 29. 10. 2021. Po upoštevanju teh plačil neplačani davčni dolg tožnika po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 znaša še 4.774,23 EUR. Izpodbijani sklep ni vseboval razlogov o tem, zakaj je prvostopenjski davčni organ v izreku odločil, da se davčna izvršba nadaljuje za znesek 4.774,23 EUR, ob upoštevanju tudi tega plačila. Izrek in obrazložitev sta si bila v tem delu v nasprotju. Prvostopenjski organ v 3. točki izpodbijanega sklepa v obsegu plačil, ki so bila izvedena po izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021, ni delno ustavil postopka davčne izvršbe, pač pa je zgolj ugotovil, koliko po navedenih, v okviru izterjave pridobljenih plačilih ter po dne 4. 10. 2021 prostovoljno plačanem znesku 47,45 EUR še znaša davčni dolg (kršitev 1. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2)).

5.Prvostopenjski davčni organ ni (delno) ustavil postopka davčne izvršbe še za zneske, izterjane 30. 9. 2021 (1.178,16 EUR in 589,09 EUR) in 29. 10. 2021 (589,09 EUR). Prvostopenjski davčni organ v tabeli 3. točke izreka izpodbijanega sklepa izvršilnih naslovov tudi ni pravilno oziroma popolno poimenoval, zneski glavnic in datumi izvršljivosti za posamezen izvršilni naslov pa so navedeni pravilno. Drugostopenjski davčni organ v nadaljevanju pojasnjuje, kaj konkretno in koliko se je poplačalo s plačilom v višini 1.178,16 EUR in 589,09 EUR z dne 30. 9. 2021 in plačilom v višini 589,09 EUR z dne 29. 10. 2021. Drugostopenjski davčni organ je pojasnil, da je bila pri tem upoštevana določba tretjega odstavka 93. člena ZDavP-2 o vrstnem redu poplačila in tem, da davčni zavezanec ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Drugostopenjski davčni organ je pojasnil, da je v nadomeščeni 3. točki izreka izpodbijanega sklepa odločil, da se tudi v obsegu gornjih plačil delno ustavi postopek davčne izvršbe, ki teče po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 in se v tem obsegu razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Pri svoji odločitvi drugostopenjski davčni organ ni upošteval tožnikovega prostovoljnega plačila z dne 4. 10. 2021 v višini 47,45 EUR, ker se ne nanaša na predmetno izvršilno zadevo. Ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa, ki izhaja iz pravnomočne 2. točke izpodbijanega sklepa, da se je to plačilo zgodilo po izdaji sklepa o delni ustavitvi davčne izvršbe z dne 21. 9. 2021, pa v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe in tožniku ni v škodo. Nepoplačanih je po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 ostalo še za 4.774,23 EUR obveznosti, gre za glavnico, ki se ne obrestuje. V tem delu se davčna izvršba zoper tožnika nadaljuje.

6.Tožnik z ugovori glede tega, da so bile globe nesorazmerne in nezakonite ne more uspeti. Prav tako ne z ugovori o kršitvah v postopkih, kjer so bile te globe izrečene, ker gre za ugovore zoper posamezne izvršilne naslove (157. člen ZDavP- 2). Drugostopenjski davčni organ tudi ni pristojen odločati o kršitvah ustavnih pravic s strani Okrajnega in Upravnega sodišča. Glede ugovora, da ga prvostopenjski davčni organ ni povabil na noben sestanek, je drugostopenjski davčni organ pojasnil, da je stanje tožnikovega dolga jasno razvidno iz sklepa o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021, ki mu je bil vročen in ga je tudi izpodbijal. Prvostopenjski davčni organ pa ob izdaji sklepa o (delni) ustavitvi odloča na podlagi uradnih podatkov v davčni knjigovodski evidenci, s katerimi razpolaga, ter ob uporabi podatkov izvršljivih izvršilnih naslovov in sicer v skrajšanem ugotovitvenem postopku (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), ki določa, da organu samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za postopek davčne izvršbe veljajo kogentna pravila ZDavP-2, neizvedba sestanka oziroma zaslišanja glede posebnega dogovora o poplačilu med davčnim dolžnikom in organom, ki ga določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, pa ne pomeni pravno upoštevne kršitve. Tudi drugostopenjski organ ni izvedel predlaganega sestanka s tožnikom, saj je ta zatrjeval, da bi rad pojasnil stanje, na podlagi katerega so mu bile izdane prekrškovne odločbe, kar pomeni, da želi dokazovati ugovore, ki jih je podal zoper izvršilne naslove. S temi ugovori ne more uspeti (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), zato je dokaz s svojim zaslišanjem na sestanku za njihovo dokazovanje pravno nerelevanten in nepotreben. Ugovori tožnika o kršitvah ustavnih pravic so nekonkretizirani, zato jih organ ni preizkusil, saj ni mogoče ugotoviti, na kateri del postopka oziroma izpodbijanega sklepa se nanašajo. Glede predloga za zadržanje davčne izvršbe oziroma odlog, pa je drugostopenjski organ pojasnil, da je za odločitev pristojen prvostopenjski davčni organ.

7.Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijane akte razveljavi. Še enkrat naj se preveri, ali so bile kazni pravične in sorazmerne in zakaj ni bila sklicana obravnava. Tožnik navaja, da se ne strinja z odločitvijo, da se postopek davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 nadaljuje za neplačane davčne obveznosti, ki po stanju na dan 11. 11. 2021 znašajo 4.774,23 EUR glavnice. Navaja, da naj bi bil do izdaje odločbe drugostopenjskega davčnega organa z dne 28. 6. 2022 dolg v celoti poravnan. Iz tožnikovega izpiska E-davki je razvidno, da je dolg na dan 29. 7. 2022 v celoti poravnal, preplačal naj bi ga za skoraj 1.000,00 EUR. Tožnik zatrjuje, da ni vedel, koliko in kaj ter zakaj je dolžan, na davčni upravi ga niso hoteli sprejeti. Vse odločitve Okrajnega in Upravnega sodišča in davčnega organa so napačne in nepravične. Sodišče je vse izpodbijane upravne akte izdalo brez naroka, dejansko stanje je bilo sporno, glavna obravnava bi morala biti izvedena (kršitev učinkovitega sodnega varstva). Na obravnavi bi lahko razčistili okoliščine glede odmere kazni in ugotovili vsa dejstva, zakaj je prišlo do prekrškov. Zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020. Navaja še, da je višina vseh kazni, ki so bile predmet izvršbe, nesorazmerna s storjenimi prekrški. Šlo je za to, da družba, direktor katere je bil, ni bila v stanju poslovati, potem ko je bil nad njo uveden stečaj. Nihče pa ni bil prizadet, nikomur ni bila povzročena škoda in nihče ni na ta način pridobil kakršnokoli korist. Tožnik navaja, da je od 6. 11. 2018 na prestajanju zaporne kazni. Od takrat dalje ni mogel oddajati REK-1 obrazcev, zaradi česar je bil kot direktor družbe kaznovan (zaporedna številka 24 in 25 sklepa o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021). V zvezi s tem je na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil zahtevo za obnovo postopka, odgovora ni prejel. Enako ugovarja tudi v zvezi z zneskoma pod zaporedno številko 22 in 23 sklepa o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 ter zneskoma pod zaporedno številko 17, 18 in 19, vse se nanaša na REK-1 obrazce. V zvezi s tem še navaja, da je na vse pozive davčnega organa naj dostavi REK-1 obrazce odgovoril in podal pojasnilo, zakaj obrazcev ne more dostaviti. Ne strinja se tudi z zneskom pod zaporedno številko 20 sklepa o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 in navaja, da je nepravičen. Glede izvršilnih naslovov sklepa o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 (zaporedna številka 6-19) oziroma odločbe z dne 28. 6. 2022 (zaporedna številka 13-19), ki se nanašajo na plačilne naloge iz leta 2015, 2016 in 2017, navaja, da je prišlo do zastaranja. Sklicuje se na 9. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), saj je že minilo pet let, od kar je sodna taksa zapadla v plačilo. Glede prekrškov pa zatrjuje, da če pretečeta dve leti od dneva, ko je prekršek bil storjen, postopek o prekršku ni več dopusten (42. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1)). Zatrjuje, da postopka ni bilo, ker ni bilo nobene glavne obravnave. Kazni so nesorazmerne, nepravične in protiustavne. Zatrjuje, da je zaprt po krivem, na podlagi konstrukta, sedaj se ga je preko davčne uprave lotila še država.

8.Tožnik je v odgovor na poziv sodišča na odpravo pomanjkljivosti vložil pripravljalno vlogo. Navaja, da so bili vsi izpodbijani akti izdani brez naroka. Za vse zahtevke je pristojno Upravno sodišče in so predmet tega postopka. Sodišče naj kot samostojno tožbo obravnava akte, navedene v sklepu z dne 12. 11. 2021 v zvezi z odločbo z dne 28. 6. 2022.

9.Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Tožnik v tožbi navaja razloge, zakaj meni, da so izvršilni naslovi, ki so navedeni v prvostopenjskem aktu nezakoniti. Glede na določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s temi ugovori ne more uspeti, ker izpodbija izvršilne naslove. Pojasnjuje, da je tožnik s pritožbo delno uspel. Toženka ugovarja, da je ugovor zastaranja tožbena novota in sodišču predlaga naj tega ugovora ne upošteva. Pojasnjuje, da nobena izmed terjatev iz naslova sodne takse, ki se še vedno terjajo, še ni zastarala. Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. V konkretnem primeru je najstarejša še izterjevana neplačana obveznost iz naslova sodne takse zapadla v plačilo dne 7. 8. 2017 in vse do izdaje izpodbijanega sklepa z dne 12. 11. 2021 še ni potekel petletni relativni zastaralni rok iz prvega odstavka 9. člena ZST-1. Ne glede na to pa je tek zastaralnega roka pretrgala izdaja sklepa o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021. V zvezi z ugovorom zastaranja pravice do izterjave glob se toženka sklicuje na določbe 44. člena ZP-1 in določbe 125. in 126. člena ZDavP-2. Toženka opozarja na to, da tožnik napačno meni, da je pri zastaranju sodnih taks oziroma glob odločilen datum izdaje plačilnega naloga oziroma izdaje odločbe o prekršku. Pri sodnih taksah je za določitev zastaranja pravice do izterjave odločilen dan zapadlosti takse v plačilo, pri globah pa je določilen datum pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Toženka je izvedbi dokaza s tožnikovim zaslišanjem nasprotovala, saj ta navaja, da bi rad izpovedoval v zvezi z okoliščinami, zaradi katerih meni, da so nezakoniti izvršilni naslovi, ki so podlaga za davčno izterjavo neplačanih obveznosti. Tak dokaz je pravno nerelevanten in zato nepotreben.

10.Tožba ni utemeljena.

11.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik v tožbi navajal, da izpodbija kar štirinajst upravnih aktov,

med katerimi sta bila tudi sklep z dne 12. 11. 2021 in odločba drugostopenjskega organa z dne 28. 6. 2022, ki je spremenila točko 3. izreka sklepa z dne 12. 11. 2021. Sodišče je s pozivom dne 15. 9. 2022 tožnika pozvalo na odpravo pomanjkljivosti. Tožnik v danem roku pomanjkljivosti ni odpravil, iz vsebine njegove tožbe in pripravljalne vloge pa je vendarle razbrati, da se pravzaprav ne strinja s tem, da se davčna izvršba zoper njega nadaljuje za znesek preostale glavnice v višini 4.774,23 EUR in da zatrjuje, da je njegov dolg plačan (ter da so kazni nesorazmerne, nepravične in napačne). Sodišče je zato njegovo tožbo vseeno obravnavalo kot tožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2021 v zvezi z odločbo z dne 28. 6. 2022, kot je tožnika tudi obvestilo v pozivu z dne 15. 9. 2022.

12.Sodišče ne more upoštevati zgolj pavšalno navržene tožbene trditve, da naj bi bil dolg do izdaje izpodbijane odločbe drugostopenjskega davčnega organa v celoti poravnan oziroma da naj bi ga tožnik za skoraj 1.000,00 EUR celo preplačal. Tožnik o tem ne predloži nikakršnega dokaza, niti ne ponudi konkretiziranih trditev v tej smeri. Njegova trditev, da ni vedel koliko, kaj in zakaj je dolžan, je celo v nasprotju s tem, da naj bi dolg poravnal. Obveznosti, ki ostajajo predmet davčne izvršbe, so konkretno navedene in opredeljene v preglednici v 1. točki izreka drugostopenjske odločbe, v kateri je popis izvršilnih naslovov, ki izhajajo iz knjigovodske evidence davčnega organa na dan pred izdajo sklepa prvostopenjskega davčnega organa. Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.

13.Sodišče izpostavlja, da se, skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2, lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi (in v nadaljevanju s tožbo) uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov po vsebini, saj so zoper le-te predvidena druga pravna sredstva.

Sodišče torej v tem postopku ne more presojati tožnikovih trditev v smeri nepravičnih, napačnih in nesorazmernih kazni, vsebovanih v izvršilnih naslovih. Te ugovore sodišče zavrača in se v tem delu sklicuje na obrazložitev davčnega organa prve stopnje in pritožbenega organa in je ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14.Tudi tožnikov ugovor glede tega, da mu je sodišče pri izdaji izvršilnih naslovov kršilo pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravico do poštenega sojenja saj je dejansko stanje bilo sporno, sodišče pa je odločilo brez glavne obravnave, sodišče zavrača. Upravni spor v zvezi z davčno izvršbo ni namenjen temu, da bi to sodišče presojalo procesno pravilnost postopkov, v okviru katerih so bili tožniku izdani posamezni izvršilni naslovi. Te kršitve je imel tožnik možnost uveljavljati v okviru pravnih sredstev zoper izdane izvršilne naslove, kar tožnik celo sam priznava, saj navaja, da je na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil zahtevo za obnovo postopka.

15.Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.

Ne glede na to, pa sodišče ugotavlja, da je tožnikov ugovor zastaranja povsem pavšalen in nekonkretiziran ter vsebuje zgolj sklicevanje na predpise. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz naslova sodne takse in da je s sklepom o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo. Tožnik teh pojasnil v nadaljevanju postopka ni več argumentirano prerekal, tako da to med strankama ni več sporno.

16.Drugih za ta postopek relevantnih ugovorov tožnik ne navaja. Zato je sodišče zaključilo, da sta izpodbijana odločba in sklep pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožbo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno in ga tožnik konkretizirano ne prereka, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17.Tožnik ni zahteval povračila stroškov postopka.

-------------------------------

1Sodišče je ugotovilo, da je tožnik med temi akti navedel posamezne izvršilne naslove, ki so razvidni iz preglednice izvršilnih naslovov v izpodbijani odločbi in sklepu, hkrati pa je navajal tudi dva akta, ki sta bila zoper njega izdana v okviru te davčne izvršbe, pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa.

2Upravno sodišče Republike Slovenije, sodba II U 41272020-8 z dne 23. 3. 2023, 16. in 17. točka obrazložitve.

3Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sklep X Ips 17/2022, 7. 6. 2023, 20. točka obrazložitve.

Zveza:

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 144, 144/1, 144/1-2, 242, 242/1 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 93, 93/3, 125, 126, 155, 155/1-1, 157, 157/7 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 9, 9/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 44

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.