Jedro

Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka sodbe tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na znesek 2.978,60 EUR (namesto zneska 3.222,27 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 20,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. ... z dne 24. 9. 2004, ostane v veljavi v delu, v katerem je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da je dolžna v roku 8 dni plačati upniku, sedaj tožeči stranki: - glavnico v znesku 6.324,46 EUR, - zakonske zamudne obresti od zneska 6.324,46 EUR od 13. 2. 2004 dalje do plačila, - stroške izvršilnega postopka v znesku 200,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2004 dalje do plačila (I. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.222,27 EUR (tri tisoč dvesto dvaindvajset evrov 27/100), v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožeči stranki v končno plačilo naložijo stroški priče A.A. v znesku 3,34 EUR, B.B. v znesku 96,20 EUR in C.C. v znesku 6,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje (razen zoper odločitev v III. točki izreka, ki vsebuje sklep o povrnitvi stroškov pričam, ki je naloženo tožeči stranki) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje neutemeljena in da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi lahko odločilo glede višine tožbenega zahtevka, to je glede višine škode, ki naj bi jo iz hude malomarnosti povzročila tožena stranka. Tožeča stranka je svoj manko (primanjkljaj) knjig od vsega začetka utemeljevala na podlagi inventurnega manka, pri čemer pa ob vsem tem sploh ni predložila inventurnih popisov z dne 16. 9. 2002, 21. 5. 2003 in 21. 1. 2004. Sodišče prve stopnje višine tožbenega zahtevka ne bi smelo utemeljevati na podlagi ugotovitev izvedenca grafologa, ki je podal mnenje glede pristnosti podpisov na naročilnicah št. ... in ..., pri čemer je neutemeljeno zaključilo, da je tožena stranka vrnila knjige po naročilnici št. ..., nikakor pa ne po naročilnici 85218. Izvedenec D.D. je ugotovil, da sta podpisa na omenjenih naročilnicah enaka in naj bi tudi nastala istočasno, kar pa nikakor ne more kazati na to, da bi bil podpis na naročilnici št. ... ponarejen. Namreč že življenjsko izkustveno obstaja možnost, da ista oseba dvakrat naredi identični podpis, zato ni dokazano, da tožena stranka knjig po naročilnici št. ... ne bi vrnila. Tega dejstva sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

Tožena stranka je o nasprotnem povsem prepričljivo izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka, pri čemer pa sodišče ni dokazno ocenilo njene izpovedbe, ampak je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke. Čeprav ni dokazov o tem, da podpis na naročilnici ni podpis B.B., je sodišče neutemeljeno zaključilo, da tožena stranka knjig ni vrnila in je zato dolžna tožeči stranki manko povrniti.

Že pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 898/2013 z dne 27. 3. 2014 zaključilo, da sodišče prve stopnje s sodbo z dne 1. 3. 2013 ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo škode zaradi manka knjig, ki jih je tožena stranka prevzela sama in zato v tem delu tudi ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava in sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku razčistiti dejansko stanje, po potrebi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenke mag. E.E.. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v smeri napotkov, danih s strani Višjega sodišča, ni izvajalo nobenih novih dokazov in tudi ni ponovno angažiralo omenjene izvedenke in zahtevalo dopolnitve izvedeniškega mnenja.

Tako sodišče tudi v ponovljenem postopku ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni dopolnilo dokaznega postopka in ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča. Sodba ima ponovno pomanjkljivosti oz. nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi tožeča stranka na naroku ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja, ampak je celo izrecno navedla, da ne želi, da se mnenje dopolni in da odloči glede na sedaj ugotovljena dejstva. Zaradi navedenega je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni izkazala višine tožbenega zahtevka. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede tega, ali je bilo poslovanje tožeče stranke glede dvigov in vračil knjig ustrezno. Tudi glede teh dejstev je bilo dokazno breme na stranki tožeče stranke, ki pa v postopku ni predložila inventurnih popisov, ki bi edini lahko bili podlaga za ugotovitev manka knjig. Ker tožeča stranka teh listin ni predložila, je na dlani, da poslovanje tožeče stranke ni bilo ustrezno. Prav tako je izvedenka mag. E.E. v dopolnitvi mnenja navedla, da poslovanje tožeče stranke v zvezi z dvigi in vračili knjig zastopnikov ni bilo primerno in da tožeča stranka ni izdala natančnih pisnih navodil, ki bi določala organizacijo dela, ki se nanaša na dvige in vračila knjig. Ker je torej jasno, da poslovanje tožeče stranke glede dvigov in vračil knjig ni bilo ustrezno, toženi stranki ni mogoče očitati kakršnekoli hude malomarnosti in v tej zvezi protipravnega ravnanja, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Za manko knjig v celoti odgovarja tožeča stranka sama. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče namreč, kljub podanemu ugovoru zastaranja, o tem ugovoru sploh ni odločalo. Sodišče je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno tožena stranka Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, kot pristojnemu pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, le odločitev o stroških postopka je deloma napačna, ker so bili toženi stranki naloženi v plačilo previsoki stroški.

5. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je mogoče preizkusiti.

Čeprav se sodišče prve stopnje glede na stališče tožeče stranke v novem sojenju ni odločilo za izvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja (za katerega je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu zapisalo le, naj se izvede po potrebi), je ustrezno upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni, zlasti stališče, da naj bi bila višina vtoževane škode nedokazana zato, ker tožeča stranka ni predložila zapisnikov o inventuri oziroma ker je bilo poslovanje tožeče stranke v zvezi z dvigi in vračili knjig zastopnikov neustrezno, ker tožeča stranka ni izdala natančnih pisnih navodil, ki bi določala organizacijo dela, ki se nanaša na dvige in vračila knjig, zaradi česar za manko knjig v celoti odgovarja tožeča stranka sama. Pritožbeno sodišče je namreč že v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke v zvezi z dvigi in vračili knjig niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala in da podlaga za ugotovitev inventurnega manka niso samo (manjkajoči) inventurni popisi z dne 16. 9. 2002, 21. 5. 2003 in 21. 12. 2004, ampak tudi druga dokazila (seznam manjkajočih knjig z dne 26. 7. 2004, kartica gibanja zalog, računi, izstavljeni toženi stranki, naročilnice za dvig in vrnitev knjig, vračila po naročilnicah ... z dne 14. 8. 2003 ter št. ... z dne 10. 45. 2003, inventurni seznam z dne 16. 9. 2002), ki jih je sodna izvedenka upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja in na podlagi katerih je ugotovila vrednost nevrnjenih knjig. Na tej podlagi je pravilno presodilo, da je izvedenka manko oziroma stanje zaloge ugotavljala za vsako izmed 122 knjig na seznamu, pri ugotovljenem manku pa je upoštevala tudi naročilnici št. ... ter .... V zvezi s preverjanjem dejstva, ali so bile knjige po teh dveh naročilnicah res vrnjene ali ne, je sodišče prve stopnje upoštevalo tako že izdelano in dopolnjeno mnenje sodne izvedenke (ki ga v tem delu niti ni bilo več potrebno dopolnjevati) kot tudi druge izvedene dokaze, ki jih je v novem sojenju ponovilo. Pritožba torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, saj je sodišče prve stopnje svoje stališče glede vseh odločilnih dejstev, pa tudi oceno vseh izvedenih dokazov, zadostno obrazložilo in vse izvedene dokaze ustrezno povzelo v bistvenih delih, pa tudi dokazna ocena je bila vestna in skrbna, tako da ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

6. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori, da (zaradi zatrjevanega neupoštevanja napotkov pritožbenega sodišča) dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je razčistilo dejansko stanje glede vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, zlasti glede vračil po spornih naročilnicah št. ... ter ..., kar je v razlogih sodbe natančno razdelalo in obrazložilo in pravilno presodilo, da knjige po spornih naročilnicah št. ... ter ... dejansko niso bile vrnjene. Glede naročilnice št. ... z dne 10. 4. 2003 je iz dopolnitve izvedenskega mnenja mag. E.E. z dne 30. 12. 2007 in 26. 9. 2012 razvidno, da navedena naročilnica z dne 10. 4. 2003 ni evidentirana v ročni evidenci oziroma zvezku, ki ga je vodila F.F., ter da tožeča stranka z originalom te naročilnice ne razpolaga. Sodišče prve stopnje pa se je pri presoji utemeljeno oprlo tudi na izpovedi prič v zvezi z navedeno naročilnico št. ... (C.C., F.F., G.G.), kot je razvidno zlasti iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi v dokazne zaključke glede sporne naročilnice št. ... pritožbeno sodišče ne dvomi, saj se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tako na izvedensko mnenje izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov, ki je podal mnenje glede pristnosti podpisov na naročilnicah št. ... in ..., kot tudi na dopolnitev mnenja sodne izvedenke za ekonomijo, finance, ekonomske analize in podjetništvo mag. E.E., ki je v dopolnitvi mnenja navedla, da iz kartice zalog ni razvidno, da bi bile knjige po naročilnici ... upoštevane kot vračilo (in navedla primere vknjižb gibanja zalog, ki se ne ujemajo s knjigami po naročilnici). Upoštevalo pa je tudi izpoved priče B.B. (voznika, ki mu je tožena stranka vrnila knjige po naročilnici št. ... z dne 14. 8. 2003, ne pa tudi knjig po naročilnici št. ...). Pritožbeno sodišče torej v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki jo potrjujejo izvedeni dokazi, da tožena stranka knjig po spornih naročilnicah št. ... ter ... dejansko ni vrnila tožeči stranki, zlasti ker bi bil v primeru, če bi bile knjige po teh naročilnicah resnično vrnjene, izdan računalniški izpis (s strani G.G., ki je za vračila knjig vedno po enakem postopku izpisal računalniške izpise) kot dokaz za zastopnika, da se je vračilo dejansko upoštevalo v stanju njegove zaloge.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti, ter da je bilo njeno ravnanje hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, čeprav pritožba zatrjuje nasprotno, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo ugovora zastaranja. Kot izhaja iz podatkov v spisu, sta tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče o ugovoru zastaranja že odločali - s prvo sodbo, ki jo je izdalo v tej zadevi sodišče prve stopnje pod opr. št. Pdp 376/2009 z dne 19. 10. 2009, je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je ugovor zastaranja utemeljen, vendar pa je bila navedena sodba s sklepom opr. št. Pdp 1198/2009 z dne 20. 5. 2009 razveljavljena prav zaradi zmotnega stališča o ugovoru zastaranja. Pritožbeno sodišče je v tem (prvem) razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo 16. oz. 15. 9. 2004. Sklicevalo se je na določbe 369. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ), po katerih dolžina trajanja sodnega postopka ne vpliva na zastaranje, ter izpostavilo, da odškodninska terjatev ni zastarala, ker se v primeru, kakršen je obravnavani, ko je bil podan ugovor zoper sklep o izvršbi, v delovnem sporu presoja, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Za nadaljevanje spora ni bilo potrebno vložiti nove tožbe. Enako stališče je zavzelo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku, v sodbi opr. št. Pd 344/2010 z dne 1. 3. 2013 (19. točka obrazložitve sodbe), pri čemer se je sklicevalo tudi na novelirano določilo 62. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 17/2006 – ZIZ-C), po katerem se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba. V zvezi s pritožbo zoper navedeno sodbo, ki jo je vložila tožeča stranka, tožena stranka niti ni vložila odgovora na pritožbo in ni vztrajala pri ugovoru zastaranja (o katerem je bilo v več fazah postopka že odločeno na prvi in drugi stopnji), čeprav je na naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen po razveljavitvi prve sodbe, izpostavljala dejstvo, da naj bi bilo stališče pritožbenega sodišča v zvezi z ugovorom zastaranja zmotno. Tudi v novem sojenju, ki je bilo izvedeno pred prvostopenjskim sodiščem po odločitvi pritožbenega sodišča oziroma izdaji razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 898/2013, na naroku za glavno obravnavo dne 5. 9. 2014 ni izrecno ugovarjala zastaranja, ampak je le pavšalno vztrajala pri svojih navedbah (oz. „navajala kot doslej“), zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da o ugovoru zastaranja v izpodbijani sodbi sploh ni odločalo. Sodišču prve stopnje torej, čeprav v izpodbijani sodbi res ni povzelo svojega stališča o ugovoru zastaranja iz (sicer razveljavljene) sodbe opr. št. Pd 344/2010 z dne 1. 3. 2010, ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Lahko bi šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku istega člena ZPP, ki pa je tožena stranka izrecno ne uveljavlja, pa tudi če bi jo, ne bi šlo za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je o tožbenem zahtevku odločalo po vsebini (ker je ugovor zastaranja očitno neutemeljen).

9. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški postopka, saj ji je sodišče prve stopnje poleg drugih stroškov, ki jih je odmerilo pravilno in v skladu s 154. in 155. členom ZPP ter v skladu s tedaj veljavno Odvetniško tarifo (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) nepravilno priznalo nagrado za pritožbo z dne 19. 11. 2009 v višini 625 točk, čeprav je pritožbo sestavila pooblaščenka tožene stranke H.H., ne pa pooblaščeni odvetnik. Zato tožeča stranka za zastopanje v pritožbenem postopku ni upravičena do povračila nagrade za zastopanje, do katere so upravičeni le odvetniki. Potrebne stroške tožeče stranke je zato potrebno znižati za znesek 625 točk, skupaj z 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, to je za skupni znesek 357,00 EUR, kar pomeni, da skupaj priznani stroški tožeče stranke, ki po sicer pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 6.269,83 EUR, po odbitku navedenega zneska znašajo 5.912,83 EUR. Glede na 68,2 % uspeh tožeče stranke je le-ta upravičena do povrnitve stroškov le v višini 4.032,55 EUR, ne pa do višjega zneska (4.276,02 EUR), ki ga je nepravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Uspeh tožeče stranke znaša 31,80 %, tako da je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.053,75 EUR. Po medsebojnem poračunu prisojenih stroškov je torej tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 2.978,60 EUR, tako da je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in prisojene stroške postopka (3.222,27 EUR) znižalo na navedeni znesek in v tem okviru delno spremenilo izpodbijani del sodbe v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe.

10. Ker v ostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela le delno, v višini 3,7 %, zato je v tem obsegu upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 20,71 EUR. Potrebni stroški pritožbenega postopka, odmerjeni po OT, znašajo 560,00 EUR – 625 točk, 22% DDV, sodna taksa). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbami 154. in 165. člena ZPP.