Jedro

Izbor ustreznega načina lastninskega preoblikovanja oziroma njihove kombinacije ter oblikovanje programa preoblikovanja je avtorsko delo.

Pod inovacijo je treba razumeti tudi vsako tehnično izboljšavo v smislu 159. člena ZVITIZR, četudi je ni bilo mogoče zavarovati (2. odst. 159. člena in 160. člen ZVITIZR).

Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo pozna izraz "inovativnost" (39. člen SKPG) in "inovacija" (46. člen SKPG). Ta dva izraza nista sinonimna izraza. Inovativnost ima lahko za posledico inovacijo, ni pa to nujno. Zato je tudi nagrajevanje za inovativnost in za inovacijo urejeno različno. Po 39. členu SKPG je ena od osnov za določanje delovne uspešnosti tudi inovativnost. Ta se izrazi v plači. Nadomestilo za inovacijo pa se določi s posebno pogodbo, ki jo skleneta delodajalec in inovator (46. člen SKPG).

Izrek

1./ Tožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno, v obsegu zavrnitve pritožbe kot neutemeljene zoper odločitvi v točkah I/1 in I/4 izreka odločbe prve stopnje (obveznost plačila davka v znesku 82.199,90 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), o d p r a v i. 2./ V ostalem delu se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tem računskem upravnem sporu je sodišče po 1.1.1998 nadaljevalo postopek po predpisih, ki so se uporabljali do začetka uporabe Zakona o upravnem sporu (1. odst. 97. člena v zvezi s 1. odst. 94. člena Zakona o upravnem sporu - Ur. list RS štev. 50/97).

Na podlagi ugotovitev, do katerih je prišel pri pregledu zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od plač in drugih prejemkov v letih 1993 do 1995 pri tožeči stranki, je organ prve stopnje odločil, da mora tožeča stranka: - plačati davek po Zakonu o posebnem davku na določene prejemke v znesku 82.199,90 SIT (točka I/1 izreka); - plačati prispevke za socialno varnost iz bruto plač v znesku 1.786.401,50 SIT (točka I/2 izreka); - plačati prispevke za socialno varnost na plače v znesku 1.892.374,40 SIT (točka I/3 izreka); - plačati pripadajoče zamudne obresti od premalo plačanih davkov in prispevkov (točki I/4 in I/5 izreka).

Pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Menila je, tako kot organ prve stopnje, da obveznost, ki jo je bil dolžan izpolniti sopogodbenik tožeče stranke po avtorski pogodbi z dne 22.9.1993, ni avtorsko delo, zaradi česar mora tožeča stranka plačati 25% davek po Zakonu o posebnem davku na določene prejemke. Od izplačil zneskov, izplačanih vsem delavcem kot inovacijske nagrade, pa je treba plačati prispevke za socialno varnost glede na to, da omenjenih izplačil ni mogoče opredeliti kot nadomestil za inovacije, od katerih ni treba plačati prispevkov za socialno varnost. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. V njej sodišču predlaga, naj izpodbijano določbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je delno utemeljena.

Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo Ur. list SFRJ štev. 47/86; v nadaljevanju: ZSUP), na katerega se sklicuje tudi 47. člen Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS, štev. 48/94 in 58/95), se posluži organ, ki vodi upravni postopek, izvedenca za ugotavljanje ali presojo dejstev, ki so pomembna za rešitev stvari (183. člen ZSUP), ne pa za reševanje pravnih vprašanj. Ali je bilo delo, ki ga je opravil sopogodbenik tožeče stranke po pogodbi od 22.9.1993, avtorsko delo, pa je pravno vprašanje. Zato organu, ki je vodil upravni postopek, tega vprašanja ni bilo treba rešiti s pomočjo izvedenca, kot to meni tožeča stranka, ampak ga je lahko rešil sam kot predhodno vprašanje (1. odst. 144. člena in 146. člen ZSUP). Ali ga je z izpodbijano odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, materialnopravno pravilno rešil, pa je stvar sodne presoje v (računskem) upravnem sporu (1. točka 1. odst. 10. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77; v nadaljevanju: ZUS). Ta pa pokaže, da je rešitev predhodnega vprašanja pravno zmotna. Zato je tožba v tem obsegu utemeljena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno (primerjaj: 1. odst. 39. člena ZUS), da je bil sopogodbenik tožeče stranke dolžan po avtorski pogodbi z dne 22.9.1993:

1./ vodstvu družbe T. predstaviti lastninsko zakonodajo in možnosti lastninjenja;

2./ seznanjati direktorja T. in njegove sodelavce s tekočimi spremembami in dopolnili zakonodaje;

3./ v sodelovanju s strokovnjaki družbe T. oblikovati ustrezen model in pripraviti program lastninjenja družbe;

4./ biti na razpolago vodstvu T. vsaj dvakrat mesečno za konsultacije o tej problematiki.

Izpolnitve obveznosti iz 4. točke prejšnjega odstavka ni mogoče opredeliti kot avtorsko delo. Organ, ki je vodil upravni postopek, ni ugotovil, kako sta bili izpolnjeni obveznosti iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka. Če ni šlo za golo čitanje zakonskih (in podzakonskih) določb, ampak jih je avtor pri predstavitvi (ustni ali pisni) komentiral in s tem izpolnitvi obveznosti dodal rezultate svojih umskih naporov, so izpolnitve teh obveznosti avtorska dela. Že iz opredelitve avtorjeve obveznosti v 3. točki prejšnjega odstavka (tožena stranka izhaja iz predpostavke njene izpolnitve) pa izhaja, da v tem primeru gre za avtorsko delo.

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetih (Ur. list RS štev.

55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP) je v 18. členu predvidel sedem načinov lastninskega preoblikovanja podjetij. Podjetje je lahko med njimi izbiralo in izbralo enega od njih, odločilo pa se je lahko tudi za kombinacijo večih načinov lastninskega preoblikovanja (1. odst. 19. člena ZLPP). Na izbor so (lahko) vplivali različni faktorji. Z njimi se je izvajalec naloge moral seznaniti. Zato je izbor ustreznega načina lastninskega preoblikovanja oziroma njihove kombinacije, kar je (bilo) treba ustrezno utemeljiti, ter oblikovanje programa preoblikovanja avtorsko delo po 3. členu takrat veljajočega Zakona o avtorski pravici (Ur. list SFRJ štev. 19/78...21/90).

Opravljeno delo namreč ni bilo samo prepisovanje zakonskih besedil, ampak je avtor vanj vnesel dognanja, ki so bila rezultat njegovih intelektualnih naporov, čeprav je pri tem sicer moral upoštevati tudi veljavno zakonodajo. Ta zadnja okoliščina pa njegovemu delu ne odvzema narave avtorskega dela.

Obveznost avtorja po pogodbi je (bila) celota, v kateri je (bil) povdarek na izboru načina lastninskega preoblikovanja in na oblikovanju programa preoblikovanja. Zato je treba celo pogodbo opredeliti kot avtorsko pogodbo, izplačilo za storitev, opravljeno po njej, pa za plačilo za uporabo avtorskega dela. Zato po 3. odst. 3. člena Zakona o posebnem davku na določene prejemke (Ur. list RS štev. 72/93...12/96) od tega izplačila ni treba plačati davka iz 5. člena omenjenega zakona. Zato je sodišče tožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v obsegu iz 1. točke izreka sodbe (2. odst. 42. člena ZUS).

Pri preizkusu izpodbijane odločbe v odločitvi o obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost, z zamudnimi obrestmi, je sodišče glede nekonkretiziranih tožbenih trditev, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene ugovore, ugotovilo, da omenjene pavšalne trditve ne držijo.

Po 126. členu Zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS štev.

13/92...75/97) so v času, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, še veljali 146. do 172. člen Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. list SFRJ štev. 34/81...20/90; v nadaljevanju: ZVITIZR).

Pod inovacijo je treba razumeti tudi vsako tehnično izboljšavo v smislu 159. člena ZVITIZR, četudi je ni bilo mogoče zavarovati (2. odst. 159. člena in 160. člen ZVITIZR). Opredelitev, kdaj gre za tehnično izboljšavo, pa ni stvar internega akta pravne osebe, kot skuša to v tožbi uveljaviti tožeča stranka. Stvar internega akta je samo določitev pogojev in načina zavarovanja tehničnih izboljšav (1. odst. 159. člena ZVITIZR) ter meril za določitev višine nadomestila za inovacije oziroma plače, upoštevajoč delovno uspešnost. Drugačen zaključek tudi ni možen na podlagi 39. oziroma 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. list RS štev. 39/93; v nadaljevanju: SKPG), niti na podlagi 63. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije. Omenjena določila obeh kolektivnih pogodb se nanašajo samo na določanje meril za določitev višine nadomestila za inovacije oziroma določitev višine plače, upoštevajoč delovno uspešnost, pri čemer zadnje navedeno pogodbeno določilo oblikovanje teh meril sploh prepušča internim aktom.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo pozna izraz "inovativnost" (39. člen SKPG) in "inovacija" (46. člen SKPG). Ta dva izraza nista sinonimna izraza. Inovativnost ima lahko za posledico inovacijo, ni pa to nujno. Zato je tudi nagrajevanje za inovativnost in za inovacijo urejeno različno. Po 39. členu SKPG je ena od osnov za določanje delovne uspešnosti tudi inovativnost. Ta se izrazi v plači. Nadomestilo za inovacijo pa se določi s posebno pogodbo, ki jo skleneta delodajalec in inovator (46. člen SKPG). Ni namreč nujno, da inovacijo v obliki tehnične izboljšave delodajalec sprejme (primerjaj: 162. člen ZVITIZR). Če jo sprejme, skleneta z inovatorjem pogodbo, v kateri določita tudi višino nadomestila tako, kot to določa 46. člen SKPG.

V obravnavanem primeru sklenitev pogodbe po 46. členu SKPG ni bila zatrjevana. Zato izplačil delavcem za njihovo inovativnost ni mogoče opredeliti kot nadomestila za inovacije, ampak kot del plače, izplačan zaradi delovne uspešnosti (39. člen SKPG). Na to nakazujejo tudi vse tiste dejanske okoliščine, ki so privedle toženo stranko do enakega zaključka. Zlasti je pomembna okoliščina, da je bilo racionaliziranje in inoviranje proizvodnih procesov pri tožeči stranki pogodbena obveznost podjetja N.. Da je to ne bi izpolnilo, ni bilo ugotovljeno niti zatrjevano. Ugotovitev, da so vsi inovacijski predlogi povezani z omenjeno pogodbeno obveznostjo N. pa pomeni, da so delavci tožeče stranke samo realizirali rešitve, ki so predstavljale izpolnitev pogodbene obveznosti podjetja N..

Realizacija rešitev, ki so morda inovacije, so pa rezultat dela nekoga drugega, pa ni podlaga za priznanje nadomestila za inovacijo po 46. členu SKPG.

Ker izplačil delavcem za njihovo inovativnost ni mogoče opredeliti kot nadomestila za inovacije, ampak kot del plače, je odločitev, da je od teh izplačil treba plačati prispevke za socialno varnost in zamudne obresti zaradi zapoznelega plačila teh prispevkov, v skladu z zakonom. Zato je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena ZUS tožbo v obsegu iz 2. točke izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno.