Jedro

Iztožljivosti pravice do odgovora na informacijo v smislu prvega odstavka 9. člena ZJG (in 40. člena Ustave RS) ni mogoče razlagati tako široko kot izvaja revizija. Predpostavka za uveljavitev take pravice je poleg običajne vsebine, ki jo je možno pripisati pojmu odgovora na objavljeno informacijo, tudi prizadetost pravice ali interesa tistega, ki zahteva objavo odgovora. Ta prizadetost pa mora biti navezana na dejstva in podatke iz informacije. Pri tem se pri pravici do odgovora opozarja še na javni interes "po seznanitvi z resničnimi dejstvi in podatki". Ker se z odgovorom odgovarja na dejstva in podatke, mora te vsebine vsebovati tudi sam odgovor oziroma jih mora obravnavati. Na podlagi tega je zaključiti, da je mogoče zahtevati odgovor le na informacije, ki vsebujejo dejstva in navedbe in ne na kakršnekoli (nanašajoče se na mnenja, polemiko in podobno) in da se mora odgovor nanašati na tako vsebino informacije. Ta zaključevanja imajo oporo tudi v 16. členu ZJG. Namreč take predpostavke za objavo odgovora na informacijo morajo biti izpolnjene, če naj se iztoži brezplačna objava odgovora. Od teh predpostavk neodvisne objave pa se lahko dosežejo le na druge načine, kot jih omogoča ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS. Splošna svoboda izražanja namreč nikomur ne zagotavlja pravice do objave njegovih mnenj v prav določenem časopisu, ker iztožljivost take pravice ni zagotovljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo, da mora toženec to je odgovorni urednik časopisa D. objaviti v časopisu D. in sicer v prvi, najkasneje pa v drugi sobotni prilogi tega časopisa "XX" na isti način, kot je bil objavljen članek M. K. "AA", tožnikov odgovor pod naslovom "BB" in s podnaslovom "CC". Po oceni sodišča prve stopnje je bila z zavrnitvijo objave odgovora neutemeljeno odvzeta tožniku možnost odgovora na članek in na novo navedene informacije v njem, ki so bile take narave, da so posegle v tožnikove pravice oziroma interes. Zato ima pravico zahtevati odgovor po določbah 9. in 13. člena zakona o javnih glasilih.

Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da predstavlja besedilo M. K. polemiko in ne informacijo. Pravica do odgovora oziroma popravka pa je uzakonjena le glede informacije. Ker tako ne gre za informacijo, toženka ni bila dolžna objaviti tožnikovega odgovora.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni.

Uveljavljena kršitev postopka je po izvajanjih revizije podana zato, ker iz izreka sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, kaj se je zgodilo s sodbo sodišča prve stopnje. Sicer pa sodišče druge stopnje priznava, da gre v tožnikovem odgovoru za odgovor na izrečene žalitve in prav vprašanje časti in dobrega imena je odločilno za presojo tožnikove pravice do objave odgovora. Informacijo predstavlja po njegovem vse, kar je možno zaznati s čutili ter sodišče druge stopnje neutemeljeno oži pojem informacije. V posledici tega omejuje človekove z ustavo zagotovljene pravice, saj pravico do odgovora ni možno zoževati le na informacijo o dejstvih. Informacije s strani M. K., ki so bile opremljene z žaljivkami, podcenjevanji in smešenji, pogojujejo pravico do odgovora. Tako se pokaže, da je stališče sodišča druge stopnje nasprotno z določiloma 9. in 13. člena ZJG. Čeprav je del spornega odgovora namenjen predstavitvi osebnosti avtorja M. K., se pretežni del nanaša na objavljeno informacijo. Po določilu 13. člena ZJG pa mora podatke vsebovati le popravek in ne tudi odgovor.

Na revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija najpreje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki naj bi bila podana zato, ker da iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, kaj se je zgodilo s sodbo sodišča prve stopnje. Po presoji revizijskega sodišča navedena kršitev postopka ni bila zagrešena. Namreč sodba sodišča druge stopnje ima vse sestavine, ki jih mora imeti po določilu 338. člena ZPP in tudi njen izrek je povsem jasen. V uvodu sodbe je naveden predmet spora, dalje kdo je vložil pravno sredstvo to je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, izrek sam vsebuje odločitev, da se pritožbi ugodi in da se zato zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga izrek povzema v celotni njegovi vsebini, medtem ko je v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje navedena tako dejanska kot pravna podlaga odločitve, vključno s pojasnilom, da sprememba tožbe temelji na 4. točki 373. člena ZPP (predzadnji odstavek na 6. strani sodbe). Ker pobijana sodba vsebuje vse obvezne sestavine in tudi dovolj določen izrek, revizija v smeri očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena. Revizijsko sodišče pa ob uradoma odrejenem preizkusu tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po revizijskih izvajanjih je sporna tudi materialnopravna pravilnost sodbe sodišča druge stopnje. Temelj te presoje predstavljajo predvsem določbe zakona o javnih glasilih (Ur. list RS, št. 18/94 - naprej ZJG), temelječe na tistih določbah Ustave RS, ki se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. Po določilu 34. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva (ki vsebuje tudi pravico do časti in dobrega imena), njegovo varstvo pa zagotavlja 35. člen ustave. Varstvo prizadete osebnostne pravice do časti in dobrega imena na sploh, lahko prizadeti doseže z različnimi pravnimi sredstvi, med drugim s kazenskopravnim, obligacijskopravnim (predvsem po določbah 157., 198. in 199. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Če pa je pravica do osebnega dostojanstva prizadeta z objavo obvestila je možno tudi posebno varstvo. Varstvo te določa 40. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in s katerim je prav tako zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. Konkretizacijo tega varstva daje predvsem zakon o javnih glasilih. Ta zakon ureja pravico do popravka objavljenega obvestila in pravico do odgovora na objavljeno informacijo skupaj in enotno v 9. členu, ki določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo ter popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes.

Prizadetost v smislu navedenega določila je potrebno razumeti tako, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani. Taka prizadetost je pogoj za dosego zahtevanega pravnega varstva (za objavo popravka ali odgovora), ker mora sodišče sicer po drugem odstavku 16. člena ZJG zavrniti tožbeni zahtevek. S popravkom ali odgovorom je sankcionirana le informacija oziroma obvestilo, torej sporočilo, ki vsebuje trditve, dejstva oziroma podatke, ki so preverljivi (glede resničnosti). Ne predstavljajo pa takšnega obvestila oziroma informacije v javnih glasilih objavljeni prispevki, ki jih je možno opredeliti za komentarje, interpretacije, mnenja, prepričanja, polemike in podobno, kolikor morda njegovi deli ne predstavljajo informacije v zgoraj povedanem smislu. Kolikor je revizijska izvajanja razumeti širše, zato ta niso utemeljena. S tem v zvezi je le še ugotoviti, da po določilu pete alinee 13. člena ZJG odgovorni urednik ni dolžan objaviti odgovora oziroma popravka informacije, če je napisan žaljivo in z namenom zaničevanja. Tak način pisanja je tuj tudi informaciji sami. Če pa kakšen njen del le vsebuje tak način pisanja, ta ne more predstavljati pravno relevantne predpostavke za objavo popravka oziroma odgovora v smislu 9. člena ZJG. Namreč pravica do odgovora predstavlja glede na svojo naravo sredstvo za zagotavljanje demokratičnega dialoga v družbi, ki pa mora biti tudi etičen.

Pravna presoja spora na revizijski stopnji se mora glede dejstvene podlage omejiti le na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji sojenja. V takem sporu kot je ta - ko tožbeni zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje celotno vsebino zahtevanega odgovora na informacijo - predstavlja dejanske ugotovitve predvsem ta vsebina, poleg tega pa še okolnosti, ki so bile ugotovljene v zvezi z objavljeno informacijo, na katero se odgovor nanaša. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tekla med tožnikom in M. K. polemika, da je bil tožnikov prvi članek, s katerim je sodeloval v polemiki ("DD") objavljen pred člankom M. K. ("AA"), da je bilo v polemiki, ki je tekla med več udeleženci, objavljenih več prispevkov (19) ter da je uredništvo toženke 18.4.1998 končalo polemiko med M. K. in V. M. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pojem informacija v smislu določila prve alinee 13. člena ZJG ne zajema zgolj vsebine spora iz polemike (v tem primeru status RKC in vračanje gozdov) ampak (v tem konkretnem primeru) tudi oceno tožnikovega znanja prava, njegove verodostojnosti in strokovnega ugleda (kar posega v čast in dobro ime tožnika). V skladu s svojim zaključkom, da je bila tožniku z zavrnitvijo njegovega odgovora neutemeljeno odvzeta možnost odgovoriti na informacijo, je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in naložilo toženki, da objavi njegov odgovor.

Sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da je članek M. K. "AA" v celoti gledano polemika. Kolikor pa so v njem zapisane nekatere trditve, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot informacijo, pa se tožnikov odgovor v nobenem delu ne dotika navedenih dejstev ampak predstavlja le tožnikov pogled na delovanje in na osebo M. K. ter ustavnega sodišča. Glede na tako vsebino svojega prispevka tožnik po oceni sodišča druge stopnje nima sodnega varstva v obliki zahtevka za objavo odgovora. Pri tem je še upoštevalo, da okolnost, da je bil tožnik prizadet na časti in dobrem imenu, ni odločilnega pomena pri presoji vprašanja ali je toženka dolžna objaviti tožnikov odgovor. Zato je na podlagi 4. točke 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ugotovitev vsebine prispevkov M. K. in tožnika je ugotovitev dejanske narave. Take narave je tudi ugotovitev, da besedilo tožnikovega prispevka (ki se začne z "Ne glede na vse že povedano v polemiki.... se mi zdi potrebno ponovno odpreti in opozoriti....) ne vsebuje navajanja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijal kakšno od navedb iz prispevka M. K., ki ima pomen trditev. Enake narave je tudi nadaljnja ugotovitev, da je trditvena podlaga tožbe taka, da naj bi M. K. v svojem prispevku žalil tožnika, s čimer naj bi bila prizadeta tožnikova pravica do časti in dobrega imena in da je v zahtevi za objavo prispevka med drugim navedel, da gre za odgovor na izrečene žalitve. Dejansko vprašanje predstavlja tudi ugotovitev nižjih sodišč, da je šlo med prizadetimi za polemiko, da sta take narave tudi predhodni prispevek M. K. in tožnikov sporni odgovor ter ugotovitev sodišča druge stopnje, da se tožnikov odgovor ne dotika dejstev iz predhodnega prispevka polemičarja. Ob takem stanju sprejema revizijsko sodišče presojo sodišča druge stopnje, da tožnikov prispevek ne predstavlja odgovora v smislu prvega odstavka 9. člena ZJG in da ga zato toženka ni bila dolžna objaviti. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V zvezi z zadevnimi revizijskimi izvajanji je povedati še sledeče: iztožljivosti pravice do odgovora na informacijo v smislu prvega odstavka 9. člena ZJG (in 40. člena Ustave RS) ni mogoče razlagati tako široko kot izvaja revizija. Predpostavka za uveljavitev take pravice je poleg običajne vsebine, ki jo je možno pripisati pojmu odgovora na objavljeno informacijo, tudi prizadetost pravice ali interesa tistega, ki zahteva objavo odgovora. Ta prizadetost pa mora biti navezana na dejstva in podatke iz informacije. Pri tem se pri pravici do odgovora opozarja še na javni interes "po seznanitvi z resničnimi dejstvi in podatki". Ker se z odgovorom odgovarja na dejstva in podatke, mora te vsebine vsebovati tudi sam odgovor oziroma jih mora obravnavati. Na podlagi tega je zaključiti, da je mogoče zahtevati odgovor le na informacije, ki vsebujejo dejstva in navedbe in ne na kakršnekoli (nanašajoče se na mnenja, polemiko in podobno) in da se mora odgovor nanašati na tako vsebino informacije. Ta zaključevanja imajo oporo tudi v 16. členu ZJG. Namreč take predpostavke za objavo odgovora na informacijo morajo biti izpolnjene, če naj se iztoži brezplačna objava odgovora. Od teh predpostavk neodvisne objave pa se lahko dosežejo le na druge načine, kot jih omogoča ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS. Splošna svoboda izražanja namreč nikomur ne zagotavlja pravice do objave njegovih mnenj v prav določenem časopisu, ker iztožljivost take pravice ni zagotovljena. Glede žalitev, podcenjevanj in podobno pa je že spredaj povedano, da na tak način povzročena prizadetost ne predstavlja prizadetosti pravice ali interesa v smislu prvega odstavka 9. člena ZJG. Vsebina odgovora pa je lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in se zato ta informacija kaže kot nepopolna, ki jo odgovor dopolnjuje.

Na ostala revizijska izvajanja pa sodišče ne odgovarja, ker niso v zvezi s pravno presojo predmetnega spora (kot n.pr. definicija polemike, pojasnjevanje nepravnih pojmov i.p.).

Ker po oceni revizijskega sodišča niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je neutemeljeno tožnikovo revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).