Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 28. 8. 2012 in št. ... z dne 27. 12. 2012 ter da se tožencu naloži izdaja nove odločbe v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka) in delno ugodilo prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 8. 2012 in št. ... z dne 27. 12. 2012, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela (50 %) in bolezni (50 %) ter ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, pri katerem z levico ne prenaša bremen nad 3 kg, kjer ne opravlja del, ki so vezana na stalno pripogibanje in prisilne drže trupa, z levo zgornjo okončino lahko opravlja delo, pri katerem giba med 40º iztega in 80º upogiba ter brez vrtenja leve podlahti v fiziološkem obsegu, s polnim delovnim časom od 7. 5. 2011 dalje. Tožnici je s 7. 5. 2011 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, o odmeri in izplačevanju katerega odloči toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka) in naložilo tožencu, da plača tožnici stroške postopka v višini 476,23 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj gre pri opravljanju del delavke v svečarstvu za pretežno težje fizično delo, ki ga tožnica v okviru samostojnega podjetništva opravlja sama in se znotraj svoje dejavnosti, v kateri je samozaposlena, ne more izogniti dvigovanju bremen nad 3 kg in prisilnim držam ledvene hrbtenice in leve roke. Znotraj svoje dejavnosti ne more opravljati le lažjih del. Pritožba podrobneje navaja delovni proces in obremenitve tožnice pri delu. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo ugotoviti, ali tožnica v okviru opravljanja svoje dejavnosti kot samozaposlena oseba lahko svojo dejavnost še opravlja ali ne, in sicer s stališča dela v času nastanka invalidnosti, pa tudi s stališča tožničinih delovnih izkušenj in njene dejanske usposobljenosti za delo. Pritožba meni, da tožnica svojega dela svečar ni zmožna opravljati ne v polnem in ne v skrajšanem delovnem času, niti ga ni zmožna opravljati z določenimi razbremenitvami in omejitvami, kar pomeni, da so njene delovne zmožnosti za njen poklic - svečar zmanjšane za več kot 50 %. Tožnica je po poklicu kemijski procesničar, v svojo dejavnost svečarstvo pa je vložila vse svoje znanje, izkušnje, finančna sredstva, predvsem pa svoje delo, ki je v pretežnem delu (preko 90 %) težje fizično delo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede svojega poklica tožnice in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Pritožba sodbo izpodbija iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka katere pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

6. Tožnica je v tožbi postavila primarni zahtevek in več podrednih tožbenih zahtevkov. V bistvu gre samo za zahtevek v katerem tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke z dne 28. 8. 2012 in z dne 27. 12. 2012 in razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti ter posledično priznanje ustreznih pravic. S citiranima odločbama je tožnica (z dokončno odločbo) zavrnila pritožbo zoper odločitev Območne enote A., ki je zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v podrednih zahtevkih zahtevala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve s polovičnim delovnim časom in ustreznimi stvarnimi omejitvami oziroma razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do invalidske pokojnine oziroma v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe in bolezni, s pravico do invalidske pokojnine.

7. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda prof. dr. B.B. izhaja, da tožnica za opravljanje svojega poklica ni zmožna (l. št. 43). Zmožna je za lažje fizično razgibano delo, kjer naj ne bi prenašala težjih bremen od 3 kg, s polnim delovnim časom, brez del v prisilni drži ledvene hrbtenice, z levo roko lahko opravlja le lažja razgibana dela, kjer je potreben gib od 40º - 80º, brez dviganja bremen nad 3 kg in brez pogostih rotacij v komolcu. Pri tožnici gre za okvaro levega komolca po poškodbi z omejeno gibljivostjo in slabšo močjo leve roke in za degenerativne okvare ledvene hrbtenice, zaradi katerih ni sposobna za stalno pripogibanje, za delo v prisilni drži ledvene hrbtenice in tudi ne za pogosto pripogibanje. Ob takšnih ugotovitvah izvedenca, ki jih je sodišče v celoti sprejelo, pa se sodišče ni opredelilo in ni razčistilo vprašanja, ali se dela z ugotovljenimi omejitvami sploh še lahko uvrščajo med dela iz poklica svečarja in ali tako omejena dela ne pomenijo zmanjšanje zmožnosti za poklic svečarja za 50 % ali več. Zato je najmanj preuranjeno zaključilo, da pri tožnici invalidnost II. kategorije ni podana, ne da bi pri tem upoštevalo opredelitev navedene kategorije invalidnosti v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPIZ-1), ki v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. I. kategorija invalidnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorija je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; III. kategorija je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

8. Sodišče se tudi ni opredelilo do poklica tožnice. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katero ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Za tožnico je sodni izvedenec menil, da za opravljanje svojega poklica ni zmožna. Sodišče se do te ugotovitve izvedenca ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do istovrstnih navedb tožeče stranke, da tožnica del svečarja zaradi narave tega dela (v 80 % delovnega časa gre za težja dela) tožnica več ne more opravljati. V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost priznanja oziroma nepriznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedel, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za drugo delo v okviru definicije „svojega poklica“ (tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 49/2010 z dne 5. 9. 2011).

9. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo najprej razčistiti kaj pomenijo s strani izvedenca ortopeda ugotovljene delovne omejitve v posledici preostale delovne zmožnosti tožnice za opravljanje njenega dela in se opredeliti do tožničinega „svojega poklica“. Šele potem bo lahko razčistilo, za koliko je zmanjšana njena delazmožnost za „svoj poklic“ in zakonito odločilo o kategoriji tožničine invalidnosti in razsodilo glede eventuelnih pravic, ki tožnici gredo.

10. Na podlagi navedenega je sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku se sodišče napotuje na odpravo že navedenih pomanjkljivosti. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.