Jedro

Če tožena stranka odpravi odločbo organa prve stopnje in sama odloči drugače kot prvostopni organ, ima tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev in odločitve tožene stranke šele v tožbi. Zato mora sodišče prve stopnje presoditi vsa v tožbi navajana nova dejstva, pomembna za odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 218/99-6 z dne 10.4.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,65/97-ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo NP z dne 24.12.1998, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava-C. z dne 27.3.1998 ter odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. Upravno sodišče v obrazložitvi sodbe pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče sklepati, da bi tožniku grozilo vojno nasilje in da je zato pobegnil. Tožnik se je skupaj z očetom in materjo že aprila leta 1941 odselil iz M. na očetov dom v Ž. pri K. Odšli so z območja, ki je bilo pod nemško okupacijo na območje, kjer je bil isti okupator. Oče se je zaposlil v elektrarni, zato ni mogoč zaključek, da okupator za družino ni vedel, saj so očeta že čez teden dni prvič aretirali, a so ga izpustili. Tožnikov oče je bil vse do uboja v letu 1944 zaposlen v elektrarni v Č. Ves čas sta tožnik in njegova mati živela skupaj z očetom, nad njima pa okupator ni izvršil nobenega prisilnega ukrepa oziroma nasilnega dejanja. Tožnik ni dokazal, da bi po očetovi smrti njemu in njegovi materi grozilo nasilje in da bi zato moral pobegniti iz Ž. v L. Zato upravno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da tožniku in njegovima staršema do 22.4.1941, ko so odšli iz M. v Ž. na G., objektivno ni grozilo kakšno vojno nasilje, kakršno obravnava ZZVN. Tožbeni ugovor, da naj bi bil tožnikov oče inkriminiran pri "nemčurjih" v M., pa po presoji upravnega sodišča še ne predstavlja tiste vrste vojnega nasilja, ki bi bilo lahko razlog za priznanje statusa begunca.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Stališče sodišča, da tožniku in njegovima staršema do 22.4.1941, ko so odšli iz M., ni grozilo vojno nasilje, ni pravilno. Zgodovinsko splošno znano dejstvo je, da je nemški okupator zasedel območje M. že nekaj dni po pričetku vojne (6.4.1941) in da je kmalu nato obiskal M. Hitler, ki je tedaj ukazal: "Naredite mi to zemljo spet nemško!". Neposredno po tem so bili na Š. pozvani vsi odrasli, naj se izjavijo, katere nacionalnosti so in kakšen odnos imajo do okupatorja. Že konec maja in v pričetku junija 1941 je začelo množično izseljevanje vseh tistih, ki so se izjavili za Slovence. Tožnikovemu očetu in vsej družini je grozila neposredna nevarnost, da bo pregnan ali v Srbijo ali na Hrvaško ali v Nemčijo. Takšno usodo so doživeli številni Slovenci iz M. in Š.

nasploh. Tožnikov oče je bil že pred vojno ne le zavedni Slovenec, marveč je bil tudi organiziran in sodelavec tedanje KP. Zaradi tega je njegov beg skupaj z družino bila edina rešitev, pri tem je vse premoženje, stanovanje, svojo delavnico, pustil v M. Dejstvo je, da se je namenil v Ž. na G., saj je bila zanj tu edina možnost nastaniti se, glede na to, da je bil to nekdanji dom njegovega očeta. Res je sicer, da je bilo to območje istega okupatorja, vendar s tega območja okupator ni izseljeval Slovencev, kot je to počel na Š. Tožniku so znani številni primeri, da so družine slovenske inteligence iz M. bežale in se naseljevale po različnih krajih Slovenije, samo da niso ostale na območju izseljevanja, in da jim je bil priznan status žrtve vojnega nasilja (primer družine odvetnika R. iz M.). V ostalem pa se tožnik sklicuje na obrazložitev svoje tožbe in priloge, to je na predložene podatke Muzeja narodne osvoboditve v M. ter izvlečke iz knjige "Po sledeh črne roke" avtorja Jožeta Vidica.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo toženi stranki, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker tožnik ni dokazal, da bi mu grozilo vojno nasilje in da bi zato moral pobegniti. Odhod tožnikove družine iz M. v aprilu 1941 je ocenila kot odselitev in ne pobeg, saj se je v Ž., kjer se je družina naselila, oče zaposlil v elektrarni, tam ga je sicer Gestapo aretiral, a ga je tudi izpustil. Glede nato, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja in sama odločila drugače kot organ prve stopnje, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke šele z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Zato bi upravno sodišče moralo presoditi vse pravno pomembne tožbene navedbe. V tožbi je tožnik navajal, da je njegova družina zbežala iz M. in v M. pustila vse premoženje v stanovanju in očetovi obratovalnici, ter da doma v M. ni nikoli več videl. Gestapo je tožnikovega očeta v Ž. do uboja v letu 1944 večkrat zaprl in izpustil. Tožnik je tudi navedel, da je Hitlerjev obisk v M. v aprilu 1941, povzročil množično izseljevanje vseh tistih, ki so se izjavili za Slovence, s tem pa je tožnikovemu očetu kot zavednemu Slovencu in njegovi družini grozila neposredna nevarnost vojnega nasilja. Do teh tožbenih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav bi se moralo, saj gre za dejstva, ki so pomembna za sklepanje ali je bilo nad tožnikom izvajano vojno nasilje ali ne.

O teh tožbenih navedbah izpodbijana sodba nima razlogov in je zato tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je bila storjena bistvena kršitev postopka po določbi 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zaradi nje je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.