Jedro

Če organ za BPP po uradni dolžnosti ugotovi, da se podatki o lastništvu v prošnji ne ujemajo s podatki v javnih bazah, mora stranki omogočiti pravico do izjave že v upravnem postopku. Vendar v konkretnem primeru glede solastništva do ene četrtine nepremičnine, na kateri stoji stavba, katere tržna vrednost po podatkih GURS znaša približno 200.000 EUR in za katero je toženka ugotovila, da tožnik na tem naslovu nima prijavljenega naslova bivanja, tožnik v tožbi ne navaja ničesar, niti ni predložil nobenega dokaza v zvezi s to nepremičnino. V tem elementu spora torej tožniku ni bilo z ničemer poseženo v pravico, da se v postopku izjavi, ustrezno brani in dokazuje nasprotno, kot je ugotovila toženka.

Odločitev o prepovedi vložitve nove prošnje za BPP v obdobju 6 mesecev posega v tožnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z 1. odstavkom 1. člena ZBPP. Tak poseg je dopusten in v skladu z Ustavo samo, če je skladen z načelom sorazmernosti, ki zajema strogi test presoje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem 1. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v A., opr. št. ..., zaradi predodelitve mld. otroka, določitve preživnine in stikov. V drugi točki izreka je tožena stranka odločila, da tožnik ne more vložiti nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v nadaljnjih šestih mesecih od dne 30. 10. 2013 dalje. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je vpogledala v prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 24. 9. 2013, potrdila o plačani preživnini za julij, avgust, september in oktober 2013, plačilni listi za avgust in september 2013, v Register transakcijskih računov pri AJPES-u, v bazo podatkov GURS, v elektronsko vodeno ZK, podatke katastra stavb, podatke o gospodinjstvu, v Centralni register prebivalstva RS, v bazo podatkov ZZZS, v bazo KDD, v evidenco registriranih motornih vozil in v vpisnik Okrožnega sodišča v A., opr. št. ... Iz listinskih dokazil, ki so priloženi tej prošnji, ter pridobljenih dokumentov s strani pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč, izhaja, da je prosilec v svoji prošnji navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, kar v skladu s petim odstavkom 20. člena ZBPP izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Pristojni organ je po vpogledu v prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter izjav, ki jih je prosilec podal na predpisanem obrazcu - BPP št. 1, ugotovil, da je prosilec na vsa izrecna vprašanja rubriki IV. a), razen na vprašanje ali ste lastnik/solastnik osebnega vozila, odgovoril negativno, saj je obkrožil odgovor „NE“, tako tudi pri izrecnih vprašanjih "Ali ste lastnik drugega stanovanja ali hiše 1 stavbnega zemljišča 1 vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb?" Prošnjo je prosilec pod materialno in kazensko odgovornostjo lastnoročno podpisal. Iz vpogleda v bazo podatkov GURS in ZK, ki jih je pristojni organ za BPP pridobil po uradni dolžnosti, pa nasprotno izhaja, da je prosilec lastnik premoženja, ki ga v prošnji ni navedel. Prosilec je namreč do 1/128 solastnik nepremičnin parc št. 208/4, k.o. ... - B. (vrednost nepremičnine po podatkih GURS znaša 8.678,00 EUR), na kateri stojijo stavba št. ..., številka dela stavbe ... (vredna 9.246,00 EUR) ter naslednje stavbe, ki jih tožena stranka našteva v drugem odstavku na strani 3 odločbe. Prav tako je prosilec do 1/4 solastnik nepremičnine parc. št. 210/29, k.o. ... - B., katere tržna vrednost po podatkih GURS znaša 78,00 EUR. Poleg navedenega je prosilec do ¼ solastnik nepremičnine par. št. 208/21, k.o. ... - B., na kateri stoji stavba št. ..., številka dela stavbe ..., na naslovu ..., katere tržna vrednost po podatkih GURS znaša 199.927,00 EUR in kjer prosilec nima prijavljenega naslova bivanja. Prosilec je tudi do 1/128 solastnik nepremičnine pare. št, 205/1, k.o. ... - B., na kateri stojijo stavba št. ... in ostale, ki jih tožena stranka našteva v tretjem odstavku na strani 3 odločbe. Tudi iz vpogleda v bazo podatkov KDD, ki jih je pristojni organ pridobil po uradni dolžnosti, nasprotno izhaja, da je prosilec lastnik premoženja, ki ga v prošnji ni navedel. Prosilec je namreč imetnik 1 delnice NFD Holding, redne. Prav tako iz vpogleda v evidenco registriranih motornih vozil, ki jo je pristojni organ za BPP pridobil po uradni dolžnosti nasprotno izhaja, da prosilec ni samo lastnik osebnega vozila Ford, Galaxy 1.9, letnik 2004, ki ga je navedel na predpisanem obrazcu - BPP št. 1, temveč je tudi lastnik osebnega vozila znamke BMW, komercialna oznaka vozila 325 Cabrio, letnik prve registracije 1987. Očitno je, da se podatki, ki jih je o svojem premoženjskem stanju v prošnji navedel prosilec, ko je zamolčal, da je lastnik navedenih nepremičnin, lastnik še enega osebnega vozila in imetnik delnice, razlikujejo od podatkov, ki jih je iz uradnih evidenc pridobil pristojni organ. V petem odstavku 20. člena ZBPP je določeno, da če je prosilec navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

V tožbi tožnik ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi navedla, da je tožnik med drugim zamolčal tudi (so)lastninsko pravico na parc. št. 210/29, št. 205/1, in 208/4. Pravi, da so ugotovitve tožene stranke napačne. Tožnik ni solastnik parc. št. 208/4, 210/29 in 205/1, vse k.o. B., kar izhaja iz ZK izpiska, ki ga prilaga k tej tožbi. Tožnik je navedene nepremičnine prenesel na svojo mater C.C., ki je tudi vpisana v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah. Tožnik tudi ni lastnik osebnega vozila znamke BMW, 325 Cabrio, letnik prve registracije 1987. To vozilo je dne 25.5.2013 prodal Č.Č., v dokaz prilaga kopijo kupoprodajne pogodbe z dne 25.5.2013. Ker je Č.Č. vozilo prevzel v last in posest, je bil tožnik prepričan, da je uredil tudi prepis lastništva. Šele sedaj (po prejemu izpodbijane odločbe) mu je Č.Č. pojasnil, da prepisa lastništva ni uredil, ker je trenutno brez vozniškega izpita in prepis nanj ni možen. Četudi je vozilo formalno še vedno pisano na tožnika, tožnik z njim ne razpolaga, ga nima v posesti in od njega nima nikakršne koristi, v skladu z določbo 60. člena SPZ pa se lastninska pravica na premičnini s pravnim poslom pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. Kot že rečeno, je bilo vozilo Č.Č. izročeno v posest. Tožniku ob pisanju prošnje ni bilo znano, da je lastnik 1 delnice NFD Holding. Tožnik je namreč že 28.12.2011 prodal vse svoje vrednostne papirje, ki jih je imel. Ob tej priliki je družbi D. d.d. podal nalog za prodajo vseh vrednostnih papirjev in nalog za zaprtje trgovalnega računa. Zakaj ni prišlo do prodaje vseh delnic, tožniku ni znano, na D. d.d., kjer se je po prejemu izpodbijane odločbe zglasil po ustrezno pojasnilo, so mu pojasnili, da gre za certifikatsko delnico, ki so jo pri prodaji očitno spregledali. Tožnik je pridobil potrdilo o zaprtju računa dne 18.11.2013, ki ga prilaga k tej tožbi. Pojasnjuje, da kolikor bi tožnik namenoma želel zadržati 1 delnico NFD Holding, bi trgovalnega računa ne zaprl, saj je slednji pogoj za morebitno prodajo delnice. Poleg tega gre za delnico vrednosti 0,05 EUR. Upoštevajoč gornje navedbe, je očitno, da tožnik v svoji prošnji ni zamolčal podatkov, kot mu to očita tožena stranka. Ob vložitvi prošnje tožnik ni bil lastnik nepremičnin parc. št. 208/4, 210/29 in 205/1, vse B. in ne lastnik osebnega vozila znamke BMW, 325 Cabrio, letnik prve registracije 1987. Drži, da je lastnik 1 delnice NFD Holding, vendar - kot je pojasnjeno - je do izpodbijane odločbe živel v prepričanju, da je v letu 2011 prodal vse delnice, vključno z navedeno in da ni imetnik nobene delnice ali kakršnegakoli vrednostnega papirja. Kot dokaz med drugim prilaga zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 20814 k.o. ... - B., zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 210/29 k.o. ... - B., zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 205/1 k.o. ... - B. Predlaga, da sodišče odločbo Okrožnega sodišča v B. št. BPP 2928/2013 z dne 30.10.2013 odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v B. v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V tovrstnih primerih presoje zakonitosti primerljivih aktov je že vzpostavljena sodna praksa (na primer: I U 1603/2013, 6. 11. 2013; I U 1752/2013, 27. 11. 2013; I U 1230/2013, 27. 8. 2013), po kateri mora tožena stranka, če po uradni dolžnosti ugotovi, da se podatki o lastništvu v prošnji ne ujemajo s podatki v javnih bazah, spoštovati in omogočiti pravico do izjave že v upravnem postopku. Na primer v sodbi v zadevi I U 2142/2009-5 z dne 6. 1. 2010, ki se opira na stališče Upravnega sodišča v zadevi U 1884/2008-7 z dne 17. 9. 2008, je sodišče zavzelo naslednje stališče, ki je relevantno tudi v tem primeru: „Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja (pravnomočne sodbe v zadevah U 471/2007 z dne 9. 5. 2007, U 730/2007 z dne 30. 4. 2007 in U 937/2007 z dne 20. 6. 2007), da mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju 2. odstavka 34. člena ZBPP, subsidiarno uporabljati določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da tožena stranka v določenih primerih mora upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini (1. odstavek 7. člena, 1. odstavek 9. člena ZUP, 4. odstavek 9. člena, 1. odstavek 138. člena ZUP, 145. in 146. člen ZUP) – v konkretnem primeru je ta okoliščina ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zatrjevala neresnične podatke v prošnji za brezplačno pomoč. V konkretnem primeru gre za okoliščino, ki je v zadevi odločilna. V zgoraj navedenih zadevah Upravno sodišče postavlja stališče, da organ odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. ZBPP za predmetno situacijo, ko gre za ugotovitev, da je tožnica navedla neresničen podatek, skrajšanega postopka ne predvideva. Določilo 1. odstavka 20. člena ZBPP sicer pravi, da se premoženjsko stanje ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo izpolni na obrazcu, pristojni organ pa premoženjsko stanje ugotavlja tudi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc. Vendar pa to ne pomeni, da so izključene temeljne določbe o zagotavljanju učinkovitega varstva pravic in pravnih interesov strank iz ZUP, saj bi brez te procesne garancije lahko prišlo tudi do nesorazmernega oziroma neupravičenega posega v ustavno procesno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) glede na vsebino izreka odločitve iz druge točke izpodbijanega akta. Poleg tega bi brez uporabe določb ZUP v takem primeru stranka imela šele v upravnem sporu prvič možnost, da odgovori oziroma pojasni ključno sporno okoliščino glede neresničnosti navedb in bi sodišče v upravnem sporu originarno presojalo dejstva. Namen upravnega spora pa je v zagotavljanju sodnega varstva pravic in obveznosti in v izvajanju sodnega nadzora nad zakonitostjo delovanja subjektov javnega prava (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1, 3. odstavek 20. člena ZUS-1). To pomeni, da je glede na vsebino tožbe tožena stranka v konkretnem primeru imela obveznost, da tožnico sooči z neskladjem med njeno izjavo in podatki v zemljiški knjigi zaradi določila 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki v primeru ugotovitve o lažnem navajanju dejstev pomeni tudi prepoved uveljavljanja ustavne pravice do brezplačnega dostopa do sodišča (23. člen Ustave). Po določilu 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) je bistvena kršitev določb postopka podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po ZUP. Za bistveno kršitev določb postopka pa gre, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).“ Vendar pa sodišče ugotavlja, da v konkretnem upravnem sporu niso podane enake okoliščine kot v zgoraj navedenem primeru. Tožnik namreč v tožbi ničesar ne navaja v zvezi z solastništvom (do ene četrtine) nepremičnine par. št. 208/21, k.o. ... – B., na kateri stoji stavba št. ..., na naslovu ..., katere tržna vrednost po podatkih GURS znaša približno 200.000 EUR in za katero je tožena stranka ugotovila, da tožnik na tem naslovu nima prijavljenega naslova bivanja. Tožnik te nepremičnine ne omenja v prvem odstavku pod točko II. tožbe niti v drugem odstavku tega dela tožbe niti v seznamu predloženih dokazov ni nobenega dokaza v zvezi s to nepremičnino, ki ga torej tudi ni predložil v upravnem sporu. V tem elementu spora torej tožniku ni bilo z ničemer poseženo v pravico do izjave v postopku, da se ustrezno brani in dokazuje nasprotno, kot je ugotovila tožena stranka. To je pomembno za ugotovitev pravilnosti in zakonitosti odločitve iz prve točke izreka, vendar pa ni zadosti za celovito sodno presojo, kajti sodišče mora zakonitost odločitve iz prve točke izreka presojati v povezavi z odločitvijo iz druge točke izreka.

Odločitev iz druge točke izreka izpodbijane odločbe posega v tožnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z 1. odstavkom 1. člena ZBPP. Konkreten poseg v ustavno pravico iz 23. člena Ustave je dopusten in v skladu z ustavo samo, če je v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), ki zajema strogi test presoje. Ta strogi test presoje pokaže, da je v predmetni zadevi sicer poseg predpisan z zakonom (5. odstavek 20. člena ZBPP), tako da prestane test legitimnosti, ukrep je tudi primeren v tem smislu, da je z njim možno doseči legitimen cilj, ki je v čim bolj učinkoviti obravnavi prošenj za brezplačno pravno pomoč (ne)dobrovernih prosilcev. V predmetni zadevi pa so izkazana tudi vsa potrebna dejstva, da sodišče lahko ugotovi, da je izpodbijani ukrep tudi nujen v tem smislu, da z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči legitimnega cilja na način, da bi bila v sorazmerju (v ožjem pomenu besede) poseg v tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva v zvezi z predodelitvijo otroka, določitve preživnine in stikov, ki je pomembna ustavno zavarovana vrednota tožnika, na eni strani in na drugi strani varstvo pravic do učinkovitega obravnavanja prošenj drugih dobrovernih prosilcev. Tožnik namreč v tožbi niti z enim stavkom ne omenja, na kaj konkretno se nanaša sodni postopek v zvezi z otrokom, ali gre za morebiten zahtevek za spremembo preživnine ali za predodelitev otroka zaradi konkretnih otrokovih koristi, niti ne navaja, da dejansko ne bi imel možnosti dostopa do pravne pomoči odvetnika v omenjenem sodnem postopku zaradi slabega finančnega stanja; iz njegove tožbe pa tudi ne izhaja, da je lastništvo na omenjenih nepremičninah nekaj dni pred vložitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč prenesel na mamo zaradi reševanja socialne stiske. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je ukrep iz druge točke izreka izpodbijane odločbe sorazmeren, v prvem delu obrazložitve pa je sodišče ugotovilo tudi, da odločitev iz prve točke izreka v delu, ki se nanaša na zamolčanje solastništva nepremičnine na parc. št. par. št. 208/21, k.o. ... – B. ne posega v pravico tožnika do izjave v upravnem postopku, saj tožnik v tožbi niti ne pravi in ne dokazuje, da v času vložitve prošnje ni bil solastnik omenjene nepremičnine.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).