Jedro

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo samo ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi. S tem je kršilo ustavno pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS ter načelo kontradiktornosti postopka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje so bile tožniku v Sloveniji omogočene praktično vse storitve, ki jih je v zvezi s svojim življenjskim udejstvovanjem potreboval. Tožnik je lahko pridobil dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. V času obstoja delovnega razmerja je imel urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, najem nepremičnin tožniku ni bil onemogočen. Po mnenju pritožbenega sodišča zato že prisojena odškodnina v upravnem postopku v višini 7.350 EUR, upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pomeni ustrezno nadomestilo za tožnikovo duševno prizadetost in psihične težave v obdobju 147 mesecev zaradi nevšečnosti pri urejanju svojega statusa oziroma dovoljenj za začasno bivanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni: - v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 12.650 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2017 do plačila, zavrne in - v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.354,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 360 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS plačati odškodnino v višini 12.650 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2017 do plačila, pri čemer se zakonske zamudne obresti omejijo do višine prisojene glavnice odškodnine, na način, razviden iz drugega odstavka I. točke izreka sodbe (I). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.050 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2017 dalje ter glede določitve osemdnevnega paricijskega roka za izpolnitev zahtevka o glavni stvari je zavrnilo (II). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v korist proračuna Republike Slovenije povrniti stroške zastopanja tožeče stranke po BPP v višini 401,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III).

2. Zoper ugodilni del in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da tožeča stranka v postopku ni uspela utemeljiti in dokazati obstoja in obsega škode, kot tudi ne vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom. V konkretnem primeru posledice tožnikovega izbrisa, kot na primer nezaposlenost, izgon iz države, težave pri urejanju statusa, nezmožnost zdravljenja, nezmožnost prehajanja meje, propad zakona in družinskih vezi, zdravljenje pri psihiatru in podobno, zaradi katerih bi tožnik odstopal od preostalih izbrisanih in ki bi po izoblikovani sodni praksi štele za tehtne razloge, ki upravičujejo tožnika do višje odškodnine, kot mu je bila priznana v upravnem postopku, ne obstajajo. Opozarja na nasprotujoče si zaključke sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ko na eni strani navaja, da so primeri iz sodne prakse, kjer so bili razlogi za določitev višje odškodnine, kot npr. nezmožnost opravljanja dela, strah pred izgonom iz države, težave s prehajanjem državne meje, težave pri urejanju osebnega statusa in neurejeno zdravstveno zavarovanje, primerljivi z obravnavanim primerom, hkrati pa navaja, da pri tožniku ne gre za takšne primere. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da izbris tožnika ni vplival na možnost tožnika, da si pridobi zaposlitev v RS, saj je tožnik zaposlitev v RS v večjem delu spornega obdobja tudi imel. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožnik imel možnost prehajanja meje, saj se je po lastni izjavi velikokrat vračal k družini v Makedonijo, kar mu je sicer povzročalo nemalo težav, zlasti za čas vojne na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Iz navedene ugotovitve tako izhaja, da sodišče tožnikovih težav pri vračanju k družini ni pripisalo izbrisu, temveč vojni na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. V izpodbijani sodbi tudi ni ugotovljeno, da bi imel tožnik težave pri urejanju dovoljenja za prebivanje ali delovnega dovoljenja. Vse navedeno kaže, da izpostavljeni primeri iz sodne prakse nikakor niso podobni obravnavanemu primeru. Za kritje materialnih stroškov urejanja dovoljenj za prebivanje in za morebitne s tem povezane nevšečnosti, ki pa jih tožnik sploh ne izpostavi kot posebne težave, je bila po mnenju pritožbe namenjena odškodnina, ki je bila določena v upravnem postopku v višini 7.350 EUR. Povsem nejasen in nekonkretiziran je razlog sodišča prve stopnje za določitev višje odškodnine zaradi urejanja dokumentov tudi v matični Makedoniji. Pri tem sodišče prve stopnje ne pojasni, za katere dokumente gre. Poleg tega tožena stranka pripominja, da bi si moral tožnik osebne dokumente, kot je na primer potni list, urejati v matični državi, tudi če ne bi bil izbrisan. Neobrazložena je tudi vzročna zveza med izbrisom in usklajevanjem tožnikovega življenja v Makedoniji in Sloveniji, razpetostjo in negotovostjo. Sodišče prve stopnje je ponovno prišlo v nasprotje s svojo ugotovitvijo iz 15. točke obrazložitve sodbe, ko navaja, da je tožnikova družina po lastni odločitvi živela v Makedoniji, saj izbris iz registra stalnega prebivalstva ni pomenil, da tožnikova družina ne bi mogla živeti v Sloveniji. Poleg tega tožnik ni niti enkrat vložil prošnje za ureditev dovoljenja za prebivanje za družinske člane. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je žena živela v Makedoniji s starši, ki so sedaj že pokojni in ni bila zaposlena, temveč je pazila na otroke. Domneva, da bi družina s tožnikom živela v RS, če le-ta ne bi bil izbrisan, je povsem negotovo dejstvo in vzbuja velik dvom, zato na takšno domnevo ni mogoče opreti odločitve. Dejstvo, da se tožnikova družina ni imela namena preseliti v Slovenijo potrjuje podatek, da se tudi po 3. 6. 2004, ko je tožnik pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v RS, tožnikova družina v Slovenijo ni preselila. Nadalje tožnik tudi ni navedel, zakaj meni, da zaradi izbrisa ne bi bil sprejet v državljanstvo RS. Poleg tega tožnik v tej smeri toženki ne očita protipravnega ravnanja. Nedokazana je tudi vzročna zveza med izbrisom in obiskovanjem psihiatra v Makedoniji ter domnevnimi psihičnimi težavami – depresijo tožnika. Tožnik namreč ni predložil nobenega dokaza, da bi obiskoval psihiatra v Makedoniji, prav tako pa tudi tožnikov brat na zaslišanju ni vedel ničesar izpovedati o tožnikovem obiskovanju psihiatra, vedel je le, da je tožnik že vseskozi živčen in da jemlje oziroma uživa neke tablete. Sicer pa tožnik v tožbi ni navedel, da je trpel konkretne psihične težave, ki bi bile v neposredni zvezi s samim izbrisom, temveč navedeno sodišče samo zaključi. Toženka opozarja tudi na prekoračeno trditveno podlago v zvezi z ugotovljeno depresijo, katere tožnik sploh ni zatrjeval. Tožena stranka ugovarja priznanim zakonskim zamudnim obrestim od 13. 2. 2017 dalje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je bil v obdobju od 26. 2. 1992 do 3. 6. 2004 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Po merilih iz 7. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva2, mu je bila v upravnem postopku z odločbo z dne 25. 9. 2014 določena odškodnina v višini 7.350 EUR. V tem postopku dodatno vtožuje odškodnino za povzročeno nematerialno škodo, saj ocenjuje, da je dejanska škoda večja od prejete pavšalne odškodnine.

6. Iz tožnikove posplošene in skromno konkretizirane trditvene podlage je izluščiti, da zahteva povračilo nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic zaradi izbrisa, ker : - je zaradi neveljavnih dokumentov težje obiskoval svojce v tujini, še posebej svojo predlani preminulo mater, kar ga je spravljalo v hudo duševno stisko; - je imel neurejen status, - je imel človeka nevredne stanovanjske razmere, - je izgubil zaposlitev, - so mu bile v Sloveniji onemogočene zdravstvene storitve, - je imel številne zdravstvene težave.

7. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da : - so bile tožniku v Sloveniji praktično omogočene vse storitve, ki jih je v zvezi s svojim življenjskim udejstvovanjem potreboval; - je tožnik lahko pridobil dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje; - so bile tožniku v Sloveniji omogočene storitve obveznega zdravstvenega zavarovanja; - je imel tožnik ves čas makedonsko državljanstvo in tudi makedonske dokumente, zaradi česar mu prosto prehajanje meje v Slovenijo ni bilo onemogočeno. Težave pri prehajanju meje je imel zaradi vojne na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini; - tožnikova zatrjevana izguba zaposlitve ni v vzročni zvezi z izbrisom. Tožnik je imel v Sloveniji večji del obdobja izbrisa zaposlitev. V Makedoniji, kamor se je vračal po svoji odločitvi, je opravljal priložnostna dela; - tožniku ni bilo onemogočeno, da bi si v Sloveniji v najem vzel človeka vredno najemniško stanovanje. Lastninske pravice na nepremičninah tožnik ni mogel pridobiti, ker ni bil državljan Slovenije in tudi, ker za nakup ni imel finančnih sredstev, - je bilo tožnikovo življenje zaradi izbrisa oteženo, ker je moral ves čas skrbeti za urejanje dovoljenj, kar je bilo povezano tudi z obiskovanjem Makedonije; - je tožnik (že po izbrisu) 28. 10. 1992 v Makedoniji sklenil zakonsko zvezo z A. A. Tekom trajanja zakonske zveze so se jima rodili štirje otroci, in sicer B. B. v letu 2003, C. C. v letu 2001, D. D. v letu 1998 in E. E. v letu 1994; - bi si tožnikova žena in njuni otroci na podlagi Ztuj lahko v Sloveniji uredili začasno dovoljenje za bivanje; - je tožena stranka ustvarila pogoje, ki so se odrazili v videzu nezaželenosti tožnika v Sloveniji, zaradi česar si je tožnik družino ustvaril v Makedoniji, sam pa je na delo in po zaslužek hodil v Slovenijo; - je tožnik imel zdravstvene težave v smislu depresivnosti.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic zaradi nezakonitega izbrisa v obdobju 147 mesecev, priznalo odškodnino v višini 20.000 EUR, pri čemer je upoštevajoč že izplačano odškodnino v upravnem postopku v višini 7.350 EUR, tožniku dosodilo še 12.650 EUR odškodnine. Pri določitvi višine odškodnine je upoštevalo tožnikove duševne bolečine zaradi ločenega družinskega življenja, zaradi zdravstvenih težav v smislu depresivnosti ter zaradi razpetosti med dvema državama, negotovosti in soočanj z nenehnimi podaljšanji dovoljenj in urejanjem dokumentov, tudi v matični Makedoniji.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno za odločanje o denarni odškodnini uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih3, ki je veljal v obdobju nastanka zatrjevane škode (11. člen ZPŠOIRSP).

10. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva so bile tožniku nedvomno kršene človekove pravice, za kar je odgovorna tožena stranka. Vendar pa bi moral tožnik v tem postopku navajati in dokazati razloge, zaradi katerih je menil, da je upravičen do višje odškodnine, kot mu je bila že priznana v upravnem postopku (prvi odstavek 7. člena ZPP), česar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni zmogel. Argumentacijo tožbenega zahtevka tožnik sicer obsežno gradi na splošnih navedbah in trditvah glede problematike izbrisanih, trditvena podlaga glede konkretne tožnikove škode pa je skromna.

11. Tožnik je svojo nepremoženjsko škodo, kot je bilo že navedeno, omejil na duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico, ker je zaradi neveljavnih dokumentov težje obiskoval svojce v tujini, ker je imel neurejen status, ker je imel človeka nevredne stanovanjske razmere, ker je izgubil zaposlitev, ker mu toženka ni nudila pravic iz zdravstvenega zavarovanja in ker je imel številne zdravstvene težave.

12. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo na tožniku več pritiskov v zvezi z nenehnim urejanjem dovoljenj (čeprav tožnik ni pojasnil katerih, je pa splošno znano, da je bilo potrebno za zakonito prebivanje in delo v Sloveniji v obdobju izbrisa pridobivati in urejati dovoljenja), zaradi česar je tožnik čutil psihične pritiske, zato mu iz tega naslova odškodnina vsekakor pripada.

13. Tožniku pa ne pripada odškodnina iz naslova kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja s tem, ker naj bi toženka ustvarila pogoje, ki so se odrazili v videzu nezaželenosti tožnika, kar naj bi privedlo do ločenega življenja tožnika in njegove družine, saj slednjega tožnik sploh ni zatrjeval. Iz trditvene podlage ne izhaja niti, da naj bi si zakonca želela ustvariti družino v Sloveniji oziroma, da bi bila njuna volja, da se žena tožnika preseli v Slovenijo. Res je tožnik v svoji izpovedbi navedel, da je bilo mišljeno, da bodo v Slovenijo prišli živet tudi njegova žena in otroci, kar pa se ni zgodilo, saj si tožnik niti zase ni mogel urediti dokumentov, kaj šele za svojo ženo. Vendar pa izpovedba tožnika ne nadomešča njegove trditvene podlage. Navedbe na sedmi strani tožbe, kjer tožnik le na splošno govori o težavah izbrisanih ter da je izbris nepopravljivo vplival na njegovo zasebno in/ali družinsko življenje, so preohlapne in presplošne, da bi lahko sodišče, brez konkretno opredeljenih razlogov, sklepalo na kršitev pravice do družinskega življenja oziroma jo samo ugotavljalo in preizkušalo. Slednje je sodišče prve stopnje posredno povzelo iz tožnikove izpovedbe oziroma izpovedbe njegovega brata, oziroma naj bi se po mnenju sodišča prve stopnje takšen zaključek po izvedenem dokaznem postopku ponudil kar sam od sebe, saj povprečno skrben in razumen človek v takšnih okoliščinah svoje družine gotovo ne bi pripeljal v državo, ki ima do njega na nek način odklonilen odnos, s tem pa je sodišče prve stopnje močno preseglo tožnikovo trditveno podlago. Sodišče se je s tožnikom praktično poistovetilo in je samo zapolnjevalo dejanske navedbe, čeprav bi lahko v okviru materialno procesnega vodstva stranko le opozorilo na pomanjkljivo substanciranje.4 Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana in so sporna, ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe oziroma, da se celo posredno sklepa na neka sicer pravno odločilna dejstva.5 Toženka utemeljeno tudi opozarja, da tožnik trditve, da bi bil depresiven ni postavil. Trditvena podlaga je namreč okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa podlage za izpeljavo dokaznega postopka, zaradi česar sodišče ne sme ugotavljati nečesa, česar nobena stranka ni zatrjevala.6

14. Sodišče prve stopnje je torej v konkretnem primeru v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo samo ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi. S tem je kršilo ustavno pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS ter načelo kontradiktornosti postopka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka kljub skrbnosti ni mogla predvidevati, da bo sodišče prve stopnje višino odškodnine utemeljevalo s trditveno podlago, ki ni bila zatrjevana, oziroma, da bo celo samo sklepalo na neka dejstva.

15. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje so bile tožniku v Sloveniji omogočene praktično vse storitve, ki jih je v zvezi s svojim življenjskim udejstvovanjem potreboval. Tožnik je lahko pridobil dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. V času obstoja delovnega razmerja je imel urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, najem nepremičnin tožniku ni bil onemogočen. Po mnenju pritožbenega sodišča zato že prisojena odškodnina v upravnem postopku v višini 7.350 EUR, upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pomeni ustrezno nadomestilo za tožnikovo duševno prizadetost in psihične težave v obdobju 147 mesecev zaradi nevšečnosti pri urejanju svojega statusa oziroma dovoljenj za začasno bivanje. Drugih okoliščin, ki posameznega oškodovanca ločijo od preostalih, kot je na primer nezaposlenost, izgon iz države, strah pred izgonom iz države, neurejeno zdravstveno zavarovanje, ločenost od družine, pa tožnik bodisi ni zatrjeval bodisi ni dokazal. Da pa bi imel tožnik še dodatne nevšečnosti s pridobivanjem delovnih dovoljenj oziroma dovoljenj za prebivanje, zaradi katerih bi dodatno trpel duševne bolečine, ki bi se odražale v psihičnih težavah, pa ni zatrjeval. 16. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je odškodnina za ugotovljeno nepremoženjsko škodo, ki je bila tožniku priznana v upravnem postopku, zadostna, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti še v preostalem delu.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 12.650 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče odločilo na novo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP.) Ker je tožena stranka v postopku uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka, svoje stroške pravdnega postopka pa tožeča stranka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški tožene stranke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih nobena stranka ni izpodbijala, znašajo 1.354,20 EUR. Ker je tožeča stranka v celoti propadla, mora toženi stranki navedeni znesek povrniti.

19. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Za postopek s pritožbo pripada toženi stranki nagrada 600 točk po točki 21/1 Odvetniške tarife. Zakonske zamudne obresti od obveznosti plačila pravdnih stroškov začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 ZPŠOIRSP 3 V nadaljevanju ZOR. 4 Na pomanjkljivo trditveno podlago je ves čas opozarjala tožena stranka. 5 Galič, Wedam Lukič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, 2005, stran 69. 6 Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebni za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče sme ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, samo v izjemnih primerih in sicer, če gre za nedovoljeno razpolaganje strank (drugi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre.