Jedro

Po določilu prvega odstavka 192. člena ZOR ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval, da je nastala škoda, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik prepustil sodelavcu uporabo predpasnika, čeprav je poznal pravilo, da mora predpasnik nositi tisti od dveh delavcev pri žagi, ki dela bližje žagi. Delavec, ki zavestno krši pravila o varnosti in za svoje varstvo ne uporabi zaščitnega sredstva, je soodgovoren za nastale posledice, ker je s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je za tožnikovo delovno nezgodo 28.4.1993 odgovoren toženec kot delodajalec do 90% ter je zato tožencu naložilo, da po odbitku že 8.3.1994 plačane odškodnine 2.730.000,00 SIT, revalorizirane na 4.309.851,00 SIT, plača še razliko 2.490.149,00 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženec je bil obsojen tudi na plačilo sorazmernega dela tožnikovih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati tožniku le razliko 1.140.231,00 SIT, medtem ko je višji tožnikov zahtevek in pritožbi obeh pravdnih strank v preostalem delu zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da naj se ugodi njegovemu zahtevku tudi v preostalem delu. Ne sprejema zaključka, da je za nezgodo tudi sam soodgovoren do 10%. Opozarja, da je imel toženec na razpolago za delavce le en zaščitni predpasnik, ki pa ga je vse dneve uporabljal sodelavec. Toženec za zaščito delavcev ni poskrbel. Sicer pa je cepilna žaga izvrgla kos letve s tako močjo, da bi prebila tudi usnjen predpasnik. Odškodnina tudi po višini ni ustrezno dosojena. Ni razlogov za znižanje odškodnine za strah. Trpel je namreč smrtni strah, tudi ves čas prevoza s kraja nezgode do bolnišnice. Pri skaženosti je premalo upoštevano, da sta ostali dve brazgotini, da je bil ob nezgodi star šele enaindvajset let in da bo tudi te posledice trpel še vsaj petinpetdeset let. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ni ustrezna, ker dejansko ni sposoben opravljati težja dela. Zaradi poznejše stavke je izgubil delo pri tožencu. Opravlja lahko le lažja kmečka dela, opustiti pa je moral tudi igranje v ansamblu in razne športnorekreativne dejavnosti. Težak invalid je postal že pri enaindvajsetih letih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene v tem postopku na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Okolnosti nezgode, vključno z ravnanji in opustitvami pravdnih strank pri delu, ki so bile odločilne za nastanek tožnikove nezgode, predstavljajo sestavine na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano in ki v revizijskem postopku ne more biti predmet preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni bilo mogoče upoštevati šele v reviziji navržene trditve, da bi od cepilne žage odbiti del letve prebil tudi predpasnik, če bi ga tožnik nosil. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili okolnosti, na podlagi katerih sta zaključili, da je podana toženčeva objektivna in krivdna odgovornost za tožnikovo nezgodo. Temelj toženčeve odgovornosti zato ni sporen, pač pa je po revizijskih izvajanjih sporna ugotovitev o 10% tožnikovi soodgovornosti. Materialnopravno presojo o tožnikovi 10% soodgovornosti sta sodišči nižjih stopenj oprli predvsem na ugotovitev, da je tožnik delal pri žagi cepilki in čeprav je vedel, da je delo pri takem stroju nevarno in kakšno funkcijo ima uporaba zaščitnega usnjenega predpasnika, je tega prepustil ves delovni čas v uporabo sodelavcu, da bi si ta zaščitil svojo obleko. Tako ravnanje sta ocenili za tožnikovo lahkomiselnost. Ugotovili sta še, da je bil tožnik poškodovan na delu telesa, ki bi ga prekril predpasnik, če bi ga nosil. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o odškodninskem temelju spora in utemeljeno zaključili, da je tudi tožnik soodgovoren v obsegu 10%. Po določilu prvega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval, da je nastala škoda, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugotovljeno dejansko stanje je uporabo tega določila utemeljevalo. Revizija prezre, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je tožnik prepustil sodelavcu uporabo predpasnika, čeprav je poznal pravilo, da mora predpasnik nositi tisti od dveh delavcev pri žagi, ki dela bližje žagi. Delavec, ki zavestno krši pravila o varnosti in za svoje varstvo ne uporabi zaščitnega sredstva, je soodgovoren za nastale posledice, ker je s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode. Ob takem stanju je neutemeljeno sklicevanje revizije na določena stališča sodišč v posameznih primerih, ki tudi niso skladni z obravnavanim. Sodišči prve in druge stopnje sta torej po oceni revizijskega sodišča utemeljeno zaključili, da tožnika zadeva 10% odgovornost za obravnavano nezgodo ter zato v tej smeri ni podana zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava.

Končno revizijsko sodišče ocenjuje, da na nižjih stopnjah ni bilo zmotno, to je na škodo tožnika, uporabljeno materialno pravo, na podlagi katerega sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili posamezne oblike tožnikove nepremoženjske škode in določili odškodnine zanje. Tožnikova nepremoženjska škoda je bila pravnomočno ugotovljena v višini 6.000.050,00 SIT, in sicer na področju telesnih bolečin 3.300.000,00 SIT, strahu 1.000.000,00 SIT, duševnih bolečin za zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 1.500.000,00 SIT in za skaženost 250.000,00 SIT, ter je bila zaradi 10% zmanjšanja na račun tožnikove soodgovornosti in po odbitku revaloriziranega dela že plačane odškodnine v višini 4.309.769,00 SIT priznana še odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.135.231,00 SIT. Navedena škoda oziroma odškodnina zanjo je bila v postopkih na nižjih stopnjah prizana na podlagi naslednjih ugotovitev: pri nezgodi 28.4.1993 je tožnik utrpel penetrantno poškodbo trebušne votline z lesenim tujkom, raztrganino sigmuidnega dela širokega črevesa in raztrganino leve glutealne regije. Zdravil se je pet mesecev in en teden, med zdravljenjem je trpel hude telesne bolečine pet dni, srednje deset dni, zmerne en mesec in občasne en mesec. V bolnici je bil dvakrat, in sicer prvič dvanajst dni in pozneje štirinajst dni, deset dni je dobival parenteralno prehrano, antibiotike, bil je na pregledih in dvakrat na rentgenu. Ob nezgodi je po mnenju izvedenca zdravstvene stroke utrpel smrtni strah, zatem pa je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Brazgotine po poškodbi predstavljajo po mnenju izvedenca kozmetsko napako. Tožnik ima sedaj normalno prebavo. Operativne in poškodbene rane na trebušni steni so se dobro zarastle in je trebušna stena čvrsta, brez kil. Tožnik je sposoben opravljati težja fizična dela in dvigovati bremena tudi do 30 kg. Njegove splošne življenjske sposobnosti so zmanjšanje od 10 do 15%. Tožnik je bil ob nezgodi star enaindvajset let in je po poklicu delavec.

Spredaj povzete in ostale v sodbah sodišč nižjih stopenj obširno navedene ugotovitve po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot pa je bila tožniku pravnomočno priznana in kar pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno pravilno odločili, to je uporabili določbi 200. in 203. člena ZOR. Pri odmeri v reviziji še spornih odškodnin (za strah, skaženost, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), so bile v celoti upoštevane tudi okolnosti, ki jih revizija še posebej poudarja. Pri tem je ugotoviti, da je tožnik za hud, vendar na krajše obdobje omejen strah dobil sorazmerno visoko odškodnino (1.000.000,00 SIT) ter višji zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. Po poškodbah so ostale le brazgotine na delih telesa, ki so pretežno prekriti in ki po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ne predstavljajo skaženosti. Take ugotovitve ne utemeljujejo višje odškodnine od že priznanih 250.000,00 SIT. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa sta sodišči nižjih stopenj pravilno upoštevali ugotovljeno stanje po končanem zdravljenju, v kolikor je to objektivizirano, upoštevajoč pri tem tudi verjetne težave, ki jih je zatrjeval tožnik. Pri tem pa je bilo odločilno, da izvedenec kakšnih pomembnejših funkcionalnih težav pri tožniku po končanem zdravljenju ni ugotovil. Revizijsko sodišče zato sprejema zaključek sodišča druge stopnje, da tožnikov zahtevek iz obravnavanega naslova ni utemeljen v presežku nad 1.500.000,00 SIT. Revizijsko sodišče ob takem stanju zaključuje, da tožnikova revizija ni utemeljena niti v delu, s katerim uveljavlja višjo odškodnino od dosojene. Na obširne revizijske trditve, s katerimi tožnik utemeljuje svoj predlog za zvišanje odškodnin, pa je samo še odgovoriti, da je bila pri odmeri odškodnin upoštevana individualizacija tožnikovega primera, hkrati pa je moralo sodišče upoštevati tudi splošno stanje, ki je s sodno prakso izoblikovano na področju priznavanja odškodnin za nepremoženjsko škodo, posebno v primerih, ki so primerljivi z obravnavanim. Ocena tožniku priznane odškodnine tudi z upoštevanjem navedenih okoliščin kaže, da je bila tožniku priznana sorazmerno visoka odškodnina ter je tožnik zato neutemeljeno terjal priznanje še dodatne odškodnine. Ker tožnikova revizija tako ni bila utemeljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).