Jedro

Niti zakon niti kolektivna pogodba ne vsebujeta nobenega minimalnega roka, pred katerim delodajalec ne bi smel podati ocene poskusnega dela. Vendar pa lahko delodajalec zakonito oceni poskusno delo delavca šele takrat, ko poteče toliko časa, da se lahko delavec popolnoma usposobi za delo, kar določajo konkretne okoliščine posameznega dela.

Ker gradbeni stroj, na kakršnem je delal tožnik, sodi med najbolj zahtevne delovne stroje - delavci v podjetju so se na njih usposabljali po pol leta - delodajalec po poteku dveh mesecev poskusnega dela ni mogel izoblikovati pravilne ocene poskusnega dela. Zato je sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 3. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi glede odločitve, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (1., 2., nerazveljavljeni del 3. in 5. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep tožene stranke z dne 8.4.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnika neutemeljen in nezakonit (1. tč. izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, kakor je navedeno v sklepu tožene stranke z dne 8.4.1998 (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pokliče nazaj na delo in mu za čas od 30.3.1998 do 31.8.1998 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače v višini 75.198,00 SIT bruto na mesec, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in da mu od tega zneska poravna vse prispevke iz socialnega, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter druge dajatve ter mu obdobje od 9.4.1998 do 31.8.1998 v delovno knjižico vpiše kot delovno dobo (3. tč. izreka). Ugotovilo je, da je izrek o stroških postopka tožnika odpadel, ker jih tožnik ni priglasil (4. tč. izreka) ter odločilo da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (5. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožena stranka. Pri tem je potrebno šteti, da tožena stranka izpodbija celoten izrek sodbe sodišča prve stopnje, razen 4. tč., saj ugotovitve o tem, da je izrek o stroških tožnika odpadel, ker jih tožnik ni priglasil, ni mogoče šteti za del tožbenega zahtevka, s katerim bi tožnik uspel. Takšna ugotovitev pa tudi ne sodi v izrek sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo tožnika in priče, ki so bile prisotne pri izkopu gradbene jame, ni pa zaslišalo tožene stranke in predlagane priče X. ter tudi ni preizkusilo vseh navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je tožniku po neuspešnem izkopu gradbene jame predlagala drugo delovno mesto, dokler se ne bi usposobil za delo na stroju, vendar je tožnik ponujeno delo odklonil, dne 29.3.1998 samovoljno zapustil delovno mesto in se toženi stranki ni javil vse do 9.4.1998. Tožnik je tako samovoljno zapustil delovno mesto, še preden je tožena stranka podala oceno poskusnega dela in mu vročila sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je tako neupravičeno izostal z dela sedem dni, kar pomeni, da je sam prekinil delovno razmerje. Po mnenju tožene stranke bi samo sodni izvedenec strojne stroke lahko podal strokovno mnenje, v kolikšnem času bi se tožnik lahko usposobil za delo na gradbenem stroju, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbo priče T. G.. Tožniku je že po samem zakonu prenehalo delovno razmerje, ker v času od 30.3.1998 do 8.4.1998 ni hodil na delo. Sodišče prve stopnje bi ob zaslišanju tožene stranke moralo razčistiti nejasnosti glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi in uporabe kolektivne pogodbe, sicer pa tudi kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS št. 26/91) v 5. tč. določa, da delodajalec lahko odpove delovno razmerje brez poprejšnjega pisnega opomina pred odpovedjo, tudi v primeru neupravičenega izostanka z dela, ki traja najmanj tri delovne dni. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, vendar iz pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo tožene stranke, izhaja, da smiselno uveljavlja kršitev določb 258. čl. ZPP v zv. s prvim odstavkom 339. čl. ZPP. V skladu s prvim odstavkom 339. čl. ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Kdaj sodišče lahko zasliši samo eno stranko, je določeno v 258. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, da toženi stranki niso znana sporna dejstva, zato bi toženo stranko, ki se je udeleževala narokov, moralo zaslišati. Vendar pa opustitev zaslišanja tožene stranke ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in glede na okoliščine, ki naj bi bile po mnenju tožene stranke neugotovljene, tudi ni mogla vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Sicer pa je tožena stranka na naroku 31.3.2000 sama navedla, da je bila v spornem obdobju v porodniškem staležu in da je v tem času vse posle vodil njen mož X., kar dejansko kaže na to, da izpovedba tožene stranke ne more biti odločilna za ta spor.

Iz pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj je tožnik v času od 30.3.1998 do 8.4.1998 izostal z dela, izhaja, da tožena stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki je vselej podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede na to, da tožena stranka tožniku ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela, temveč zaradi negativne ocene poskusnega dela, domnevna odsotnost tožnika z dela ne predstavlja odločilnega dejstva v tem sporu. Zmotno je stališče tožene stranke, da v primeru neupravičene odsotnosti z dela delavcu delovno razmerje preneha po samem zakonu. Primeri, ko delavcu delovno razmerje preneha po samem zakonu, so navedeni v prvem odstavku 76. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in med njimi ni neupravičene odsotnosti z dela. Glede na navedeno na odločitev o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela ne more odločilno vplivati tožnikova odsotnost z dela v času do vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V kolikor je tožena stranka štela, da je tožnik v času od 30.3.1998 do 8.4.1998 neupravičeno izostal z dela, bi mu 8.4.1998 lahko vročila sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela, vendar tega ni storila, ampak mu je tega dne vročila sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker na poskusnem delu ni dosegel ustreznih rezultatov dela. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da bi bila podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Sicer pa tožena stranka v odgovoru na tožbo tožniku neutemeljeno očita, da je samovoljno zapustil delovno mesto, kljub temu, da mu je bilo ponujeno delo na drugem delovnem mestu. Tožnik ni bil dolžan nastopiti dela na drugem delovnem mestu, saj tožena stranka glede tega tožniku ni izdala nobenega sklepa, pa tudi sicer ne gre za nobenega od primerov iz drugega odstavka 106. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), pri katerih ugovor ne zadrži izvršitve sklepa. Obenem tožena stranka sama navaja, da je za dokončanje dela pri izkopu gradbene jame najela drugega delavca. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku sama onemogočila, da bi opravljala delo na delovnem mestu strojnika gradbene mehanizacije, za katero je sklenil delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnika ne morejo zadeti negativne posledice, ker je odklonil ustno ponujeno delo gradbenega delavca, saj bi takšna razporeditev lahko učinkovala šele z dnem dokončnosti sklepa o razporeditvi. Tožniku pa bi zaradi odklonitve dela na takšnem delovnem mestu v skladu z 9. tč. prvega odstavka 100. čl. ZDR delovno razmerje lahko prenehalo šele v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na to, da je tožena stranka tožnika odslovila z delovišča in da mu je samo ustno ponudila drugo delovno mesto, v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi bil tožnik sam tisti, ki je prekinil delovno razmerje.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, temveč je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče T. G., saj nobena od strank ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem. Tožnik je na naroku dne 13.6.2000 le prosil, da mu sodišče dodeli 8 dnevni rok, v katerem se bo odločil, ali bo predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, vendar je kasneje sodišče obvestil, da odrejenega predujma ne more založiti in da zato prosi, da sodišče prve stopnje odloči brez izvedeniškega mnenja. Sodišče dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti, temveč le na predlog strank, zato sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni moglo izvesti. Niti zakon niti kolektivna pogodba sicer ne vsebujeta nobenega minimalnega roka, pred katerim delodajalec ne bi smel podati ocene poskusnega dela. Zaradi navedenega je glede na konkretne okoliščine posameznega primera potrebno izoblikovati pravni standard o tem, kdaj je takšna ocena preuranjena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v tako kratkem času tudi tožena stranka ni mogla izoblikovati meril o tem, kdaj se lahko strojnik popolnoma usposobi za delo s takšnim gradbenim strojem, saj pred tem takšnega stroja tudi sama ni imela. V prepričljivi izpovedbi priče T. G., da gradbeni stroj znamke Fermes 860, na kakršnem je delal tožnik, sodi med najbolj zahtevne delovne stroje in da so se delavci v podjetju Y. na njih usposabljali po pol leta, je sodišče prve stopnje imelo trdno oporo za oceno, da je tožena stranka neutemeljeno že po dveh dneh dela izdala negativno oceno poskusnega dela tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo nemogoče pričakovati, da bi tožnik stroj, ki je imel novosti v primerjavi s stroji, na katerih je delal poprej in za katerega so drugi strojniki potrebovali usposabljanje v trajanju šest mesecev, lahko obvladal že v dveh dnevih.

Z očitkom, da sodišče ni zaslišalo priče X. in tožene stranke, pa tožena stranka smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog je podan, kadar sodišče sploh ne ugotovi nekega za odločitev v sporu odločilnega dejstva. Za odločitev o tem, ali je tožena stranka lahko že v dveh dnevih ugotovila, da delovna usposobljenost tožnika ne ustreza zahtevam delovnega mesta, pa ne more biti odločilna izpoved priče oz. tožene stranke.

Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi za toženo stranko veljala kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS št. 3/91-I, 79/94 in 7/98) je sicer zmotno, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Res je sicer, da se pogodba o zaposlitvi v preambuli sklicuje na kolektivno pogodbo gradbene dejavnosti Republike Slovenije, vendar pa kolektivne pogodbe niso dispozitivni pravni vir, katerega uporaba bi bila odvisna od volje posameznega delodajalca. Tako tretji odstavek 112. čl. ZDR določa, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki delajo v organizacijah in pri delodajalcih v Republiki Sloveniji in se lahko neposredno uporablja. Posamezna organizacija oz. delodajalec ne sklepa in ne pristopa h kolektivnim pogodbam za območje države ali posamezne dejavnosti, temveč takšne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 114. čl. ZDR sklepajo sindikati in Gospodarska zbornica Slovenije oz. druga splošna asociacija organizacij oz. delodajalcev. Tožena stranka je samostojna podjetnica, zato zanjo veljajo določbe kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki v uvodni preambuli določa veljavnost za delavce, zaposlene pri zasebnih delodajalcih, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. Določb posameznih panožnih kolektivnih pogodb o tem, da veljajo za vse delodajalce, ki opravljajo dejavnost na področju te panoge, ni mogoče tolmačiti tako, da te panožne kolektivne pogodbe veljajo tudi za zasebne delodajalce oz. samostojne podjetnike. Nenazadnje vsi zasebni delodajalci opravljajo neko gospodarsko dejavnost, ki jo pokrivajo panožne kolektivne pogodbe, kar bi potem pomenilo, da kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci ne bi veljala za nikogar. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci je tako v primerjavi z ostalimi panožnimi kolektivnimi pogodbami lex specialis, ki velja za vse zasebne delodajalce, ne glede na dejavnost, ki jo opravljajo. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določilo 5. alinee 5. tč. 40. čl. kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, saj gre v konkretnem primeru za situacijo, ki je urejena v 3. tč. 7. čl. iste kolektivne pogodbe.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo 1. in 2. točki tožbenega zahtevka (ki sta hkrati tudi 1. in 2. tč. izreka izpodbijane sodbe), pri čemer bi sicer ravnalo pravilno, če bi upoštevajoč določilo 23. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo in ne le ugotovilo njegovo nezakonitost. Zgolj na pritožbo tožene stranke pa drugostopenjsko sodišče v ta del odločitve ne more več posegati. Ob ugotovitvi, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi tistemu delu tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 8.4.1998. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da mu je tožena stranka za čas od 30.3.1998 do 31.8.1998 (ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu), dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače v višini 75.198,00 SIT bruto, kolikor je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Utemeljeno je tožniku dosodilo tudi zahtevane zamudne obresti od zapadlosti vsakomesečnega neto nadomestila plače do plačila, s tem, da je tožena stranka dolžna poravnati tudi vse prispevke iz socialnega, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter druge dajatve ter mu čas od 9.4.1998 do 31.8.1998 vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj v skladu z drugim odstavkom 22. čl. ZDSS v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na njegov izid. Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na 1., 2. in 5. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pač pa je v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v 3. tč. izreka izpodbijane sodbe o tem, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj sodba glede te odločitve nima nobenih razlogov.

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je ugodilo reintegracijskemu zahtevku, takšna odločitev pa tudi nasprotuje razlogom sodbe, saj prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za določen čas enega leta, zato bi reintegracijskemu zahtevku lahko ugodilo le, če bi o zahtevku odločalo pred potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku za čas, ko je po prenehanju delovnega razmerja pri njej, delal pri drugem delodajalcu, ni dolžna priznati delovnega razmerja in tudi ne plače (eventualno pa je upravičen do razlike v plači), vendar bi moralo zato tožbeni zahtevek zavrniti v delu, ki se nanaša na priznanje pravic v tem obdobju, česar pa ni storilo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožnik pri novem delodajalcu P. d.o.o. sklenil delovno razmerje za določen čas in sicer do 1.3.1999, kar pomeni, da je tožniku pri novem delodajalcu delovno razmerje prenehalo pred iztekom časa, za katerega je sklenil delovno razmerje pri toženi stranki. Navedeno pomeni, da je tožnik upravičen do priznanja delovne dobe in plače tudi za čas od 1.3.1999 do 30.3.1999, če v tem času ni bil zaposlen.

V skladu s prvim odstavkom 354. čl. ZPP mora pritožbeno sodišče razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je glede odločitve o tem, da je tožena stranka tožnika dolžna poklicati nazaj na delo, pritožbeno sodišče 3. tč. izreka izpodbijane sodbe delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo tudi 3. tč. izreka izpodbijane sodbe.

V novem postopku bo sodišče moralo znova odločiti o reintegracijskem zahtevku tožnika, pri čemer naj upošteva, da je tožnik s toženo stranko imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas enega leta in da je z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu zmanjšal škodo, ki mu je nastajala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.