Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi po slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Izrek

I.1.

1.Pritožbi se delno ugodi in se v obrestnem delu II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.050,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.526,43 EUR od 26. 6. 2018 do prenehanja obveznosti in od zneska 4.524,37 EUR od 15. 11. 2022 do prenehanja obveznosti, v presežku, za zakonske zamudne obresti od zneska 5.526,43 EUR od 24. 9. 2015 do 26. 6. 2018 in od zneska 4.524,37 EUR od 24. 9. 2015 do 15. 11. 2022 pa se zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti zavrne.

II.2.

2.V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.3.

3.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008 (I. točka izreka), naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 10.050,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2015 do plačila (II. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2.

2.Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju: toženka). Obširno ponavlja svoja stališča o tem, zakaj kreditna pogodba ni nična. Meni, da je bil pravni standard pojasnilne dolžnosti uporabljen retroaktivno, saj se je sodišče pri odločanju oprlo na novo sodno prakso, ki se je vzpostavila šele po letu 2017. Vztraja, da je pojasnilno dolžnost z vsebino, kot jo je imel ta pravni standard leta 2008, opravila in da ni ravnala v slabi veri, saj občutne spremembe menjalnega tečaja ni mogla predvideti. Tudi sama je prevzela valutno tveganje, zato ne drži, da je bilo valutno tveganje v celoti prevaljeno na potrošnika. Tožnika nosita dokazno breme glede očitane slabovernosti in znatnega neravnotežja, vendar tega nista zmogla, saj za svoje navedbe o izpostavljenosti valutnemu tveganju nista predlagala nobenega kredibilnega dokaza. Gibanje menjalnega tečaja EUR/CHF za nikogar (niti za banke) ni bilo predvidljivo. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju: VSM) I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, v kateri je to pojasnilo, da vsebinsko napolnjevanje predpostavke vestnosti in poštenja v okviru presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja ne dalje podlage za razglasitev pogodbenega pogoja za nepoštenega, če potrošnik ni utrpel nikakršnih znatnih finančnih prikrajšanj. Kondikcijskemu zahtevku nasprotuje po višini. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) C-520/21 in Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13), za katero zatrjuje, da vodi do razlage slovenskega zakona contra legem. Graja stališče sodišča prve stopnje, da ni upravičena do nadomestila za uporabo denarja (obogatitvenih obresti). Nasprotuje dosojenim zakonskim zamudnim obrestim od 24. 9. 2015, ker ni izpolnjen pogoj nepoštenosti prejemnika, ki ga določa 193. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo ugovora zastaranja obrestnega dela tožbenega zahtevka. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta tožnika umaknila svoj podredni tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek glede na prvotne navedbe v tožbi bistveno zmanjšala. Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva, da ji tožnika povrneta stroške pritožbenega postopka.

3.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo soglašata z razlogi sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe ter zahtevata, da jima toženka povrne stroške pritožbenega postopka.

4.

4.Pritožba je delno utemeljena le glede plačila zakonskih zamudnih obresti, v preostalem delu pa je neutemeljena.

5.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo uradno upoštevno in pritožbeno uveljavljano kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je delno napačno uporabilo materialno pravo, vendar sodišče druge stopnje navedene kršitve odpravlja samo s to sodbo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6.

6.Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožnikoma priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 10.050,80 EUR od dneva plačila in za svojo odločitev v tem delu ni navedlo pravne podlage, zaradi česar izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je sicer na pritožbeni stopnji, glede na naravo kršitve, praviloma neodpravljiva, vendar je v obravnavani zadevi treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, ki utemeljujejo uporabo določbe drugega odstavka 354. člena ZPP. Gre za zadevo, ki je v času odločanja stara že 8 let (tožba je bila vložena 26. 6. 2018) in je predhodno že bila obravnavana pred sodiščem druge stopnje. Tedaj je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje meni, da bi v primeru ponovne razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje prišlo do kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje samo dopolnjuje obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.

Dejanska podlaga:

7.

7.Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih ugotovitvah:

-med strankama je bila sklenjena Kreditna pogodba št. 80924072021z dne 24. 9. 2008,

-šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto CHF,

-toženka je v naprej pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF,

-v času sklepanja pogodbe toženka kot banka ni zagotovila ustreznih pojasnil, povezanih z valutnim tveganjem, ker tožnikov ni seznanila o mogočih večjih nihanjih menjalnih tečajev ter o vplivu teh nihanj na finančni položaj tožnikov kot potrošnikov,

-tožnika sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju, toženka pa ni prevzela valutnega tveganja,

-tožnika sta prejela izplačan kredit v znesku 27.967,68 EUR, plačala pa sta obroke v skupnem znesku 38.018,48 EUR, tako razlika znese 10.050,80 EUR.

8.

8.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potrošniškega kredita na tujo valuto CHF nepošteni pogodbeni pogoj, ker toženka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, med strankama kreditne pogodbe pa je bilo tudi podano znatno neravnotežje glede prevzemanja valutnega tveganja.

Materialnopravna podlaga:

9.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti uporabilo določila Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot), Zakona o deviznem poslovanju, OZ in Direktive 93/13.

10.

10.Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na slovensko ureditev v 23. in 24. členu ZVPot, kjer so opredeljeni elementi nepoštenih pogojev in sankcija ničnosti. Sodišče prve stopnje pri tem ni uporabilo Direktive 93/13 neposredno, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, niti ni zavzelo razlage contra legem, ampak je skladno z načelom lojalne razlage upoštevalo sodno prakso SEU. Odločitve SEU veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Slovenska sodišča so na razlago evropskega prava vezana z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi po slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

12.Kar zadeva uveljavitev nove sodne prakse, ki ji toženka v pritožbi nasprotuje, je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VSRS) pojasnilo, da je novo sodno prakso oblikovalo na podlagi evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana v okviru lojalne razlage in skladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava. Sprememba sodne prakse najvišjega sodišča je povzročila, da so sodne odločbe, ki sledijo pretekli sodni praksi, materialnopravno napačne, zato je sklicevanje toženke na preteklo sodno prakso namesto na stališča, zavzeta v sodbi VSRS II Ips 8/2022, za obravnavano zadevo brez pomena.

13.VSRS je pri tem zavzelo stališče, da prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določilih ZPotK, kot navaja pritožba, ampak temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).

14.Tak pristop k razlagi prava toženka neutemeljeno povezuje s povratno uporabo pravnega akta, ki je podana le, če se ta uporabi za razmerja, ki so nastala, preden je nastal pravni akt oziroma preden bi bil javno objavljen, načelo vestnosti in poštenja pa je bilo uveljavljeno že v času sklepanja obravnavane kreditne pogodbe. Razlaga je vedno podana za nazaj po začetku veljavnosti posameznega predpisa. Čeprav toženka navaja razlog prepovedi povratne veljave predpisov, pravzaprav vsebinsko nasprotuje postroženemu standardu pojasnilne dolžnosti, ko pojasnjuje, da ga banke v času sklepanja kreditnih pogodb niso mogle izpolniti z informacijami o nepredvidljivem povišanju tečaja valut. Pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti je šlo za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda, o čemer je že zavzelo stališče VSRS v zadevi II Ips 35/2025.

15.Novejša sodna praksa VSRS uveljavlja postrožen standard pojasnilne dolžnosti tako, da ne zadostuje, da je potrošnik obveščen le o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka kot banka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ter posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese. Natančnost pojasnil mora biti sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi:

Glede pojasnilne dolžnosti:

16.

16.Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), zaradi česar sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto CHF.

17.

17.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.

18.

18.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Ne gre za nemogoče dokazno breme toženke, saj se ne zahteva konkretna opredelitev prihodnjega nihanja, ampak le opozorilo o obsegu tveganja in možnosti, da bo v prihodnje v tako dolgi odplačilni dobi lahko prišlo do t. i. "črnega scenarija".

7.Toženka pa grajo dejanskih ugotovitev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti črpa prav iz zmotnega materialnega izhodišča, da tožnikoma ni bilo treba predstaviti možnosti izrazito slabega scenarija apreciacije CHF. Toženka namreč še v pritožbi navede, da porast CHF v razmerju do EUR ni bil predvidljiv, posledično pa toženka na obseg spremembe, tožikov ni mogla in ni bila dolžna opozoriti. Toženka nepravilno povezuje vsebino pojasnilne dolžnosti z nemožnostjo banke o natančnem napovedovanju prihodnjega gibanja tečaja tuje valute in dogodkov, ki na gibanje vplivajo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je odločilno, da je banka kot strokovnjak morala opozoriti na možne posledice prevzetega neomejenega tveganja s tem, da je opozorila na možnost izrazito slabega scenarija, četudi ga konkretno in natančno ni bila dolžna napovedati. Taki vsebini dolžne skrbnosti pa je toženka nasprotovala in vztrajala, da zadošča splošno pojasnilo o prevzemu valutnega tveganja.

8.Dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti je bilo na toženki, ki pa slednjega ni zmogla. Priče A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. niso potrdile, da bi toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost. Na podlagi izjav prič sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je tožnikoma podala le splošna pojasnila, da bo kreditna pogodba vsebovala valutno klavzulo in da se bo vsakokratni obrok preračunaval iz CHF v EUR, predstavljeno pa ni bilo, kako bodo spremembe na menjalnem tečaju vplivale na konkretno kreditno pogodbo, niti ob manjših niti ob večjih spremembah menjalnega tečaja. Toženka torej tožnikoma ni podala posebnih izrecnih in podrobnih opozoril, povezanih v valutnim tveganjem. Tako so zaključki sodišča prve stopnje glede navedenih odločilnih dejstev utemeljeno oprti tudi na ujemajoče izpovedbe tožnikov in več komitentov iste banke, da obseg valutnega tveganja ni bil ustrezno pojasnjen.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja:

9.Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na kršitev načela vestnosti in poštenja v zvezi z neomejenim valutnim tveganjem v povezavi z neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo, v tej zvezi pa tudi na neravnotežje položajev strank glede navedenega pogodbenega bremena (1. in 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

10.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke kot strokovnjaka potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošteni pogodbeni pogoj. Ker se tožnika nista mogla zavedati dejanskega obsega tveganja, ki sta mu bila izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, sploh nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev, ne glede na to, kakšna bi slednja nato bila.

11.Sodišče prve stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi pravilno upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. V tej zvezi ni odločilno, ali je banka lahko natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno sicer izpostavila toženka v pritožbi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Četudi banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

12.Tudi ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Šele presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za dopustno ali nedopustno pogodbeno vsebino.

13.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa se je pred njim zavarovala. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Pritožbeno stališče, da sta bili stranki v primerljivem položaju glede prevzetega valutnega tveganja, je potemtakem neutemeljeno.

14.V zvezi s sklicevanjem toženke na zadevo VSM 928/2024 z dne 29. 7. 2025 in stališče, da zgolj informacijsko neravnotežje ne povzroči sankcije ničnosti in da mora biti za nepoštenost pogodbenega pogoja podano tudi realizirano potrošnikovo ekonomsko, finančno ali socialno prikrajšanje, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je navedeno stališče v sodni praksi osamljeno, VSRS pa je v zadevi II Ips 65/2025 odločilo tudi, da je materialnopravno napačno. Sodišče druge stopnje tako v celoti sledi sodni praksi VSRS, Sodišča EU in Ustavnega sodišča RS, da znatno neravnotežje položajev ni omejeno le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroški, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj ter da je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistven trenutek sklenitve kreditne pogodbe.

Sankcija ničnosti pogodbe:

15.Slovenski zakonodajalec je za nepošteni pogoj določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pomeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto ključno, osrednjo sestavino pogodbe, zato ima tak ničen pogoj vselej za posledico ničnost celotne pogodbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ničnost kreditnih pogodb ugotovilo tudi v predmetni zadevi, pravilna.

Glede vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka tožnikov:

Glede podlage in višine kondikcijskega zahtevka:

16.Zaradi ničnosti obravnavanih kreditnih pogodb sta tako potrošnik kot banka dolžna vrniti drugemu, kar sta na podlagi nične pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ), s čimer imata nasprotne kondikcijske zahtevke.

17.Ureditev obligacijskih razmerij v OZ izhaja iz (tradicionalnega) civilnopravnega razmerja enakovrednih subjektov, ki prosto urejajo obligacijsko razmerje (3. in 4. člen OZ). Navedeno velja tudi za ureditev v tretjem oddelku OZ, kjer je opredeljena obveznost kondikcije enako za vse primere odpadle poslovne podlage. Splošna ureditev ne upošteva posebnega varstva šibkejšega potrošnika v neenakovrednem (asimetričnem) razmerju, ki je utemeljeno na razumevanju, da se lahko šele z intervencijo države vzpostavi ravnotežje med strankama. Šele naveden vidik, ki pomembno omejuje in oblikuje potrošniško razmerje, omogoči učinkovito varstvo in s tem doseže namen posebne ureditve v ZVPot.

18.Vendar zakonodajalec kljub posebni ureditvi glede pogodbenega prava in pogojev ničnosti v ZVPot ni posebej uredil posledic ničnosti in vrnitvenih zahtevkov, čeprav bi bila taka posebna ureditev za celovito in učinkovito varstvo potrošnikov potrebna. S splošno ureditvijo, ki bi jo sodišče moralo uporabiti (drugi odstavek 1. člena OZ), ni mogoče polno doseči namena varstva potrošnikov. Če v celoti upoštevamo splošno ureditev, lahko zapademo v enako obravnavanje bistveno različnih položajev, ki zahtevajo v samem izhodišču urejanja bistveno drugačen pristop.

19.Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je v določenem delu zato podana prikrita pravna praznina, saj je s splošno ureditvijo potrošniško razmerje urejeno (glede določenih vprašanj obsega potrošnikove kondikcijske obveznosti) le navidezno, ker izjemni dejanski stan vrednostno ne ustreza pravni normi, ki ga sicer izrecno ureja. Praznine, kjer zakon določa splošno ureditev, ki pa ne upošteva dovolj posebnosti konkretnega primera, se zapolnijo z argumentom teleološke (namenske) redukcije, s katerim se zoži uporaba splošnega pravila in za konkretni primer ustvari izjema.

20.Pravo EU varstva potrošnikov je utemeljeno predvsem na zahtevi učinkovitosti nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in odvračilnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.

21.SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov tudi upoštevajte načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M, tam zavzeta stališča pa je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 in zavrnilo skladnost obogatitvenih obresti, za katere se zavzema toženka, s pravom EU, pri tem pa tudi navedlo, da nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da merodajne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom EU. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. Takšno razumevanje učinkovitega varstva potrošnikov ima podlago v odvračilnem učinku in ne v kaznovanju banke.

22.Tedaj ne gre za razlago contra legem, ampak uporabo uveljavljene metode razlage. Odvračanje je povezano s preventivno funkcijo, ki utemeljuje odmik od v civilnem pravu tradicionalno uveljavljenih postulatov s ciljem varstva potrošnikov v javnem interesu (npr. odvračanje presega tradicionalni pogled o kompenzaciji).

23.Toženka si zato neutemeljeno prizadeva, da bi se kondikcijski zahtevek tožnikov zmanjšal za obogatitvene obresti kot nadomestilo za uporabo prejetega kredita. Podlaga za naveden zahtevek toženke sta lahko 193. ali 198. člen OZ. Vrnitev vseh morebitnih koristi od kredita, za katero se zavzema toženka in mu dajeta podlago navedena člena, ni skladna z obrazložim namenom vzpostavitve potrošniku prilagojenega (naklonjenega) ravnotežja.

24.Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj koristi. Razlaga slovenskega prava, v skladu s katero bi imela banka pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, odpravlja odvračilni učinek, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na ponudnike. Namen splošne ureditve iz 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasleduje nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita, je potemtakem v bistvenem neujemajoč s posebnim varstvom potrošnikov, in ga je v skladu z razlagalno metodo teleološke redukcije potrebno zožiti tako, da se v obravnavani zadevi na tak zahtevek banke ne nanaša. Pritožbeni očitek, da bi brez plačila obogatitvenih obresti potrošnik prejel brezobrestno posojilo, potemtakem ne more biti uspešen.

25.Slovenska ureditev izhaja iz denarnega nominalizma kot pravila, po katerem mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost (371. člena OZ). Tudi zakonsko besedilo prvega odstavka 87. člena OZ sledi temu načelu, saj je obseg vrnitve denarja opredeljen s tistim, kar je stranka prejela na podlagi nične pogodbe, tožnika pa sta prejela izplačan določen znesek kredita v evrih, kar tudi morata sedaj v istem znesku vrniti.

26.Obrazloženi razlagalni pristop vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer interes banke ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja. Pri presoji navedenega ravnotežja sodišče druge stopnje tudi upošteva, da je ničnost namenjena sankcioniranju najtežjih kršitev, ki imajo javni značaj (kršitev javnega reda - varstva potrošnikov v javnem interesu), kar se mora odraziti tudi pri razumevanju vrnitvenih zahtevkov, kot njeni posledici (prvi odstavek 87. člena OZ). Pomembno je torej, da razlogi za ničnost v obravnavani zadevi izhajajo iz sfere banke. Slovenska pravna ureditev nenazadnje omogoča tudi odstop od polne povrnitve prejetega, ko vrnitev zahteva nepoštena stranka (drugi odstavek 87. člena OZ).

27.Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) v obravnavani zadevi vendarle ni skrajna, ampak sorazmerna posledica ničnosti, če upoštevamo, da je ničnost povzročila banka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) v razmerju do posebej varovanega potrošnika.

28.Tožnika sta prejela izplačan kredit v znesku 27.967,68 EUR, plačala pa sta obroke v skupnem znesku 38.018,48 EUR, tako razlika znese 10.050,80 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini kondikcijskega zahtevka slepo sledilo navedbam tožnikov in o tem ni izvedlo nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je višino ugotovilo na podlagi branja specificiranega seznama plačanih obrokov pod A9 in A66, za katerega iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da ga je izvedlo kot dokaz. Toženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje, enako pa sedaj v pritožbi, zgolj pavšalno ugovarjala znesku, kot izhaja iz navedenega seznama plačanih obrokov, pri čemer lastnega specificiranega in konkretno (po posameznih postavkah) obrazloženega komentarja in/ali izračuna ni predložila.

29.Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo določilo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela tako, da je naložilo toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in plačanimi obroki, kot izhajajo iz specificiranega seznama plačanih obrokov pod A9 in A66, kar znese 10.050,80 EUR.

Glede plačila zakonskih zamudnih obresti:

1.Odločitev sodišča prve stopnje je glede na konkretno dejansko stanje v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti materialnopravno napačna in je v tem delu delno utemeljena pritožba toženke.

2.Pravno podlago za odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti predstavlja 193. člen OZ, ki določa, da je treba kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

3.Pritožba ima prav, da iz presoje sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj in je zato po drugem odstavku 23. člena ZVPot pogodba nična, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.²⁸ V predmetni zadevi je banka ravnala objektivno nepošteno pri sklepanju kreditne pogodbe, vendar pa njeno ravnanje ni bilo subjektivno nepošteno, saj tožnika niti nista zatrjevala, da so uslužbenci banke glede podajanja pojasnilne dolžnosti ob sklepanju kreditne pogodbe ravnali namerno ali s hudo malomarnostjo v škodo tožnikov in so se pri tem zavedali, da je bila v tistem trenutku njihova pojasnilna dolžnost pomanjkljiva, ali da so se mogli zavedati, da bi njihova pojasnilna dolžnost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Tožnikoma zato pripadajo zakonske zamudne obresti od vložitve zahtevka dalje.

4.Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo zneska 5.526,43 EUR. Iz navedb v tožbi, da sta tožnika po Kreditni pogodbi 1 prejela 69.544,36 EUR, po Kreditni pogodbi 2 pa 27.967,68 EUR, pri čemer sta na dan vložitve tožbe po Kreditni pogodbi 1 odplačala 65.019,99 EUR po Kreditni pogodbi 2 pa 38.018,48 EUR, sledi, da se prvotno vtoževani znesek 5.526,43 EUR v celoti nanaša na preplačilo po Kreditni pogodbi 2. Tožnika sta nato na naroku za glavno obravnavo dne 15. 11. 2022 spremenila tožbo, tako da sta zahtevala plačilo zneska 30.207,35 EUR. Iz navedb je razvidno, da je v tem znesku zajeto preplačilo po Kreditni pogodbi 2 v višini 10.050,80 EUR.

5.Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti sta tožnika postavila ob zadnji spremembi tožbe v 7. pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2024, kjer sta zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 9. 2015, torej za nazaj. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ni pomembno, kdaj sta tožnika postavila zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, saj je ta v vseh primerih, ko dejstvo, ki povzroči začetek teka zakonskih zamudnih obresti nastopi pred začetkom sodnega postopka, postavljen za nazaj. Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je po določbi 193. člena OZ vezan na vložitev zahtevka za plačilo glavnice in je zato od tedaj zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti po materialnem pravu utemeljen.

6.Tožnika sta zahtevek za plačilo 5.526,43 EUR vložila dne 26. 6. 2018, zahtevek za plačilo razlike do 10.050,80 EUR, tj. 4.524,37 EUR pa dne 15. 11. 2022. Sodišče druge stopnje je zato tožnikoma priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 5.526,43 EUR od 26. 6. 2018 do prenehanja obveznosti in od zneska 4.524,37 EUR od 15. 11. 2022 do prenehanja obveznosti, v presežku, za zakonske zamudne obresti od zneska 5.526,43 EUR od 24. 9. 2015 do 26. 6. 2018 in od zneska 4.524,37 EUR od 24. 9. 2015 do 15. 11. 2022 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7.Sklepno:

8.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in v obrestnem delu sodno odločbo sodišča prve stopnje spremenilo. V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Ker toženka s pritožbo ni uspela, razen glede stranske obveznosti obresti, kar je sorazmerno majhen pritožbeni uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek za odgovor na pritožbo ni potreben, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS sodba II Ips 8/2022.

2SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve.

3USRS odločba Up-14/21, 26., 27., 39. in 40. točka obrazložitve.

4VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

5VSRS sklep II Ips 72/2023, 13. točka obrazložitve.

6VSRS sklep II Ips 37/2023.

7VSRS sodba II Ips 24/2025.

8VSRS sodba II Ips 8/2022, 66. točka obrazložitve. Potrditev postroženega standarda kot nove ustaljene sodne prakse izhaja tudi iz VSRS sodbe in sklepa II Ips 56/2023 in še posebej VSRS sklep II Ips 72/2023, v katerem je povzeta vsa dotedanja sodna praksa.

9SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

10VSRS sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

11SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

12VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

13VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

14SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

15VSRS sodba II Ips 8/2022.

16Novejša objavljena sodna praksa ga ni sprejela, ampak sledi pred tem sprejetim in ustaljenim stališčem. Tako npr. sklep VSM opr. št. I Cp 711/2025 z dne 6. 1. 2026, sklepi VSC I Cp 385/2025 z dne 11. 12. 2025, I Cp 328/2025 z dne 27. 11. 2025, I Cp 410/2025 z dne 27. 11. 2025, sklep VSL II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025 in sklep VSK I Cp 521/2025 z dne 13. 11. 2025.

17SEU C-229/19, C-289/19, 49. točka obrazložitve. USRS Odločba Up-93/22, 17. točka obrazložitve. Ustavno sodišče RS navaja, da za presojo znatnega neravnotežja v kontekstu enostranske pogodbene porazdelitve tečajnega tveganja ni pomemben izkaz materializacije valutnega tveganja (količinska ekonomska presoja). Poudarja tudi, da je nedopustno potrošnika v opisanem podrejenem položaju pri izrazito tvegani ključni življenjski odločitvi povsem prepustiti prostemu valutnemu trgu. USRS Odločba Up-14/21, 28. točka obrazložitve.

18USRS odločba Up-14/21, 37. točka obrazložitve in tam citirana sodba SEU v opombi št. 97.

19VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

20Več o tem Kranjc, V. v: Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 92. in 93.

21O tem že v obrazložitvi materialnopravne podlage za presojo ničnostnega zahtevka.

22Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in učinkovito.

23SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.

24Weingerl, P.: Nekompenzatorna povrnitev škode. Pravni letopis (2002), str. 34 in nasl.

25SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

26SEU C-520/21, Bank M., 78. točka obrazložitve.

27Glede teorije ničnosti v OZ kot ničnosti javnega reda in ničnostni sankciji kot najtežji obliki glej Polajnar Pavčnik, A. v: Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 507. SEU je zavzelo stališče, da je učinkovito varstvo potrošnikov v javnem interesu (enakovredno varstvu javnega reda držav članic), saj se z njim uresničuje zvišanje ravni in kakovosti življenja v EU. SEU C-168/05, Mostaza Claro, 37. in 38. točka obrazložitve, SEU C-40/08, Asturcom Telecomunicaciones, 51. in 52. točka obrazložitve. sodišče upošteva varstvo potrošnikov kot dopustni cilj urejanja določenega pravnega področja ali pa ga upošteva kot javno korist (javni interes), ki se zasleduje s posegom v človekove pravice in svoboščine. USRS odločba U-I-192/16 in USRS odločba U-I-293/04.

28Tako Karmen Lutman: Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 311.