Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogoja, zahtevanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je pogoje za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine izpolnil šele po 27.4.1992, ne pa že do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge kršitve materialnega prava, ustave in postopka. Navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev vojaške pokojnine po veljavnem odloku. Vlogo za upokojitev je vložil že 24.9.1991, do upokojitve pa je bil nato na razpolago. Kršena mu je bila pravica do socialne varnosti, saj je do uveljavljanja pravic iz pokojninskega zavarovanja izpolnjeval pogoje za pokojnino, zato mu jo je treba priznati. Odlok, na podlagi katerega mu je bil zahtevek zavrnjen, je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, določitev datuma 18.7.1991 kot kriterija za opredelitev upravičencev, pa je arbitrarna. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in mu prizna akontacijo vojaške pokojnine oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka je revizija formalno sicer navajala, ni pa jih vsebinsko opredelila, zato jih revizijsko sodišče ni ugotavljalo.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki natančneje ureja vprašanje, kdo so uživalci vojaških pokojnin glede na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci, je določeno v nadaljevanju prvega člena, predvsem pa v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Iz listinskih dokazov v spisu, ki sta jih izvedli nižji sodišči, izhaja, da tožnik ni izpolnjeval zahtevanih pogojev za prevzem izplačevanja akontacije pokojnine s strani Republike Slovenije zato, ker ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine do 18.10.1991. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik izpolnil starostni pogoj za priznanje pravice do predčasne pokojnine šele 27.4.1992, ko je dopolnil starost 48 let in da mu je bila zato s strani vojaškega nosilca zavarovanja priznana pravica do predčasne starostne pokojnine s 1.5.1992. Prav zato iz povedanega tudi sledi, kar sta pravilno zaključili že tudi nižji sodišči, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, zahtevanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, kot to zmotno ves čas zatrjuje, saj je pogoje za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine izpolnil šele po 27.4.1992, ne pa že do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Ker tožnik do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, ugotavlja, da je bila zavrnitev njegovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da glede nejasnosti in arbitrarnosti odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, vsaj glede določitve datuma upokojitve do 18.7.1991, kot kriterija za opredelitev upravičencev, kljub nekaterim drugačnim pogledom, ne more biti dvomov. Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 25.6.1991, v 18. členu med drugim določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Posebno varstvo pravic je bilo tako z ustavnim zakonom zagotovljeno samo uživalcem pravic, ki pa jih je nato odlok opredelil celo nekoliko širše. Zato seveda ni mogoče govoriti o retroaktivnem delovanju odloka v škodo tožniku. Za tiste, ki še niso bili uživalci vojaških pravic, je veljalo, da imajo možnost uveljavljati pravice do ene od oblik pokojnin pri tistem nosilcu zavarovanja, kjer so se plačevali prispevki iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To je v svetu običajna ureditev za priznanje pravic iz pokojninskega oziroma invalidskega zavarovanja (drugačne ureditve pa so na primer možne v sistemih, kjer poznajo t.i. nacionalno pokojnino, ki jo vsi državljani dobijo ob dosegu določene starosti, ne glede na to, ali so bili kdaj pokojninsko zavarovani ali ne). Tako možnost je, kot je razvidno iz ustrezne listine v spisu, izkoristil tudi revident, ki je v letu 1992 od nosilca vojaškega zavarovanja, kamor so se od leta 1974 tudi stekali vsi prispevki, plačani za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dobil priznano pravico do predčasne starostne pokojnine. To pomeni, da mu je bila priznana tista pravica iz pokojninskega zavarovanja, ki je bila v času opravljanja njegovega dela pokrita z ustreznimi prispevki. To je tudi tista pravica, do katere ima pravico v socialno urejeni pravni državi vsak, ki izpolni določene pogoje. Morebitne posebne (izjemne) pravice, med katere sodi tudi prevzem izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, in ki se lahko priznajo samo določeni kategoriji upravičencev, pa so, če so v skladu z drugimi zahtevami pravne države, lahko z ustreznim aktom priznane tistim, ki izpolnjujejo poleg splošnih še posebej določene pogoje. Prav ti posebni pogoji so določeni z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o službi v oboroženih silah uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.