Jedro

Pri postavitvi začasnega zastopnika gre za pomembno odločitev in ne le za sklep procesnega vodstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika določa, kdo je upravičen zastopati stranko in opravljati procesna dejanja v njenem imenu, kar neposredno vpliva na njen procesni položaj v postopku. Drugače kot pri sklepu procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, ker ga je mogoče vedno spremeniti in sodišče nanj ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP), se želi s postavitvijo začasnega zastopnika zagotoviti obstoj okoliščin, ki morajo biti podane, da bi bilo sojenje dopustno. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je drugi odstavek 83. člena ZPP razlagalo dobesedno: da je že s tem, ko je prvi toženec v spis vložil vlogo, na podlagi samega zakona prenehala pravna podlaga za njegovo zastopanje s strani začasne zastopnice. Pooblastila začasne zastopnice so prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi. Vsa dejanja, ki jih je opravila do tega datuma - vključno z vložitvijo pritožbe - so imela popoln pravni učinek. Zato je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je pritožba prvega toženca, ki jo je vložila začasna zastopnica, nedovoljena.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se v III. in V. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Tožnika sta s tožbo z dne 4. 1. 2018 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da so jima toženci dolžni nerazdelno plačati odškodnino v znesku 195.252,83 EUR za škodo, ki jima je nastala zaradi neizpolnitve gradbene pogodbe.

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prebivališče prvega toženca neznano in da nima pooblaščenca, zato mu je v skladu s četrto točko drugega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s sklepom z dne 13. 1. 2021 postavilo začasno zastopnico, odvetnico A.A.. Začasni zastopnici je skupaj s tem sklepom 22. 1. 2021 vročilo tožbo v odgovor.

3.Na naroku za glavno obravnavo 29. 3. 2022 je začasna zastopnica navajala, da je prejela le tožbo z listinami, ne pa tudi poziva za odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da tega ni dokazala. Štelo je, da ji je bila tožba vročena s pozivom na odgovor in ker v 30 dneh na tožbo ni odgovorila, je zoper prvega toženca 18. 5. 2022 izdalo zamudno sodbo. Naložilo mu je plačilo odškodnine v znesku 109.500 EUR, v presežku (za znesek 85.752,83 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 195.252,83 od zapadlosti dalje) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4.Na naroku 29. 3. 2022 je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je prvi toženec 21. 2. 2022 v spis vložil pripravljalno vlogo in s tem osebno nastopil pred sodiščem, zato je začasno zastopnico razrešilo in jo odslovilo z naroka. Dne 12. 4. 2022 je sodišče prve stopnje izdalo še pisni odpravek sklepa o razrešitvi začasne zastopnice, ki je (glede na potrdilo o pravnomočnosti sodišča prve stopnje) postal pravnomočen 9. 9. 2022.

5.Sodišče prve stopnje je štelo, da do pravnomočnosti sklepa o razrešitvi začasna zastopnica veljavno zastopa prvega toženca in je le njej vročalo zamudno sodbo. Zoper zamudno sodbo se je začasna zastopnica pritožila 23. 6. 2022.

6.Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo o pritožbi tožnikov, ter o pritožbah prvega in druge toženke. V III. točki izreka je zavrglo pritožbo prvega toženca, vloženo po začasni zastopnici, v V. točki izreka je pa odločilo o pritožbenih stroških. Obrazložilo je, da čeprav sklep o razrešitvi začasne zastopnice ob vložitvi pritožbe še ni bil pravnomočen, je začasna zastopnica pravico do vložitve pritožbe izgubila z dnem 21. 2. 2022, ko je prvi toženec nastopil pred sodiščem in je odpadel razlog za njegovo zastopanje po začasni zastopnici (drugi odstavek 83. člena ZPP).

Revizija

7.Na podlagi tretjega odstavka 384. člena ZPP prvi toženec vlaga direktno revizijo zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe. Meni, da je sodišče druge stopnje s to odločitvijo zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu je z nezakonitim postopanjem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Poseglo je tudi v njegovi ustavni pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do poštnega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

8.Prvi toženec opozarja, da je bil zaradi nasprotujočih si stališč sodišč prve in druge stopnje prikrajšan za pritožbo, saj mu delna zamudna sodba sploh nikoli ni bila vročena. Navaja, da je 22. 2. 2022 res sam v spis vložil vlogo, vendar je sodišče prve stopnje do pravnomočnosti sklepa o razrešitvi z dne 12. 4. 2022 štelo odvetnico A.A. za njegovo začasno zastopnico. To izhaja iz odredb o vročitvah, ki so v spisu, iz dopisa z dne 26. 4. 2022, kjer je po opozorilu odvetnice, da je bila razrešena, sodišče prve stopnje obrazložilo, da je do pravnomočnosti sklepa še vedno zakonita zastopnica prvega toženca in ji bo vročalo vsa pisanja zanj. Tako ji je vročilo tudi delno zamudno sodbo, njeno pritožbo pa je štelo za dovoljeno, jo vročalo v odgovor in ji nato vročilo tudi odgovora na njeno pritožbo.

9.Pritožbo začasne zastopnice je sodišče prve stopnje predložilo sodišču druge stopnje, to pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, naj preveri, ali je bil postopek s pritožbama pravilno izpeljan. Sodišče prve stopnje je nato prvemu tožencu postavilo začasno zastopnico odvetnico B.B. (ki prvega toženca zdaj zastopa po pooblastilu) in ji poslalo vložene pritožbe drugih strank s pozivom, da lahko nanje odgovori, kar je tudi storila.

10.Prvi toženec poudarja, da sodišče druge stopnje ne bi smelo zavreči pritožbe njegove začasne zastopnice, ne da bi mu pred tem vročilo vsa sodna pisanja od 21. 2. 2022 in mu omogočilo vložitev pritožbe zoper delno zamudno sodbo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi dne 9. 9. 2022 začasna zastopnica izgubila pravico, da ga zastopa. Vsaka drugačna razlaga je v nasprotju z institutom pravnomočnosti, ki je pomemben tudi z vidika pravne varnosti (tako izhaja tudi iz sklepa VSL I Cp 1241/2018 z dne 27. 9. 2018). Sodišče druge stopnje je ravnalo nezakonito tudi zato, ker bi moralo predhodno poskrbeti, da bi bile vročitve izpeljane pravilno in da bi bila v postopku spoštovana pravica strank do izjave. Izpodbijani sklep ima enak učinek kot sodba presenečenja, saj prvi toženec ni mogel predvideti takšne odločitve, posledično pa je bil prikrajšan za pravico do izjave in pravico do pravnega sredstva. Meni, da bi sodišče druge stopnje moralo pritožbo začasne zastopnice vsebinsko obravnavati. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

11.Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

12.Revizija je utemeljena.

O utemeljenosti revizije

13.Z institutom začasnega zastopnika iz 82. člena ZPP se v primeru, ko na strani ene od strank nastopijo pomanjkljivosti, zaradi katerih bi lahko prišlo do dolgotrajnega zastoja v postopku, zagotavlja pravica nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva v razumnem roku (23. člen Ustave). Vendar s postavitvijo začasnega zastopnika sodišče dejansko poseže v pravico stranke do izjavljanja pred sodiščem, ki je varovana v okviru ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Zato mora sodišče ob postavitvi in razrešitvi začasnega zastopnika pazljivo uravnovesiti ti dve ustavni pravici. Presoja, ali bi varovanje ene pravice že prekomerno omejilo izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.

14.Prvi toženec ima tako prav, ko v reviziji opozarja, da gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno odločitev in ne le za sklep procesnega vodstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika določa, kdo je upravičen zastopati stranko in opravljati procesna dejanja v njenem imenu, kar neposredno vpliva na njen procesni položaj v postopku. Drugače kot pri sklepu procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, ker ga je mogoče vedno spremeniti in sodišče nanj ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP), se želi s postavitvijo začasnega zastopnika zagotoviti obstoj okoliščin, ki morajo biti podane, da bi bilo sojenje dopustno.

15.Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je drugi odstavek 83. člena ZPP razlagalo dobesedno, da je že s tem, ko je prvi toženec 21. 2. 2022 v spis vložil vlogo (sodišče jo je pa prejelo 22. 2. 2022), na podlagi samega zakona prenehala pravna podlaga za njegovo zastopanje s strani začasne zastopnice. Pooblastila začasne zastopnice so v konkretnem primeru prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi dne 9. 9. 2022. Vsa dejanja, ki jih je opravila do tega datuma - vključno z vložitvijo pritožbe 21. 2. 2022 - so imela popoln pravni učinek.

16.Sodišče druge stopnje je tako napačno odločilo, da je pritožba, ki jo je vložila začasna zastopnica prvega toženca, nedovoljena. S tako odločitvijo je onemogočilo njeno vsebinsko obravnavanje in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sklep sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe prvega toženca (III. točka izreka) in odločitev o pritožbenih stroških (V. točka izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

17.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 83, 339, 339/2, 339/2-8, 379, 379/1, 384, 384/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.