Jedro

Obdolženca naj bi obravnavano kaznivo dejanje storila med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010, kar pomeni, da bi glede na 10-letni zastaralni rok zastaranje pregona kaznivega dejanja nastopilo 24. 11. 2020. Zastaranje pa tedaj, in tudi ne ob izreku prvostopenjske sodbe, še ni nastopilo. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenega v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni. Pritožbeno sodišče pa je skladno s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 ugotovilo še drugi razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona, in sicer nedosegljivost obdolženega S. K. za sodišče. Razpis iskanja obdolženca v Republiki Sloveniji in tujini, ki ga je moralo odrediti sodišče, da je lahko nadaljevalo postopek, potem ko je brez uspeha uporabilo vse druge možnosti za vročitev obtožnice, je po oceni pritožbenega sodišča tista okoliščina iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, zaradi katere zaradi nedosegljivosti obdolženca za sodišče zastaranje kazenskega pregona ni teklo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe obdolžene M. P. K. in ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženih S. K. in M. P. K. se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se na novo odloči: Zoper obdolženega S. K. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi) in

obdolženo M. P. K. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi) se po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da sta z zavestnim sodelovanjem pri storitvi za uslugo, ki sta jo nekomu storila, zase zagotovila očitno nesorazmerno premoženjsko korist, s tem da sta izrabila njegovo stisko in slabo premoženjsko stanje, na ta način, da sta med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010 v M. od J. G. kot pogoj, da S. K. poplača G. dolgove do družbe S., d. d. in do R. S., zahtevala, da zastavi svojo nepremičnino za zavarovanje kredita v višini 72.000,00 EUR, ki ga bo za njiju najel I. K., kateri je po njunih navodilih 24. 11. 2010 z N., d. d. sklenil kreditno pogodbo št. 2**********, J. G. pa je v stiski na to pristal, saj zaradi nizkih dohodkov in zadolženosti ni bil kreditno sposoben, je pa nujno potreboval denarna sredstva za poplačilo svojih dolgov do družbe S., d. d. in do R. S. in je zato 24. 11. 2010 podpisal pogodbo o zastavi nepremičnin št. 222/-2********** ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, s čimer je v zavarovanje kredita po zgoraj navedeni kreditni pogodbi zastavil svojo nepremičnino vl. št. XY k. o. – stanovanje št., S. K. pa je poplačal dolg J. G. do družbe S., d. d. in R. S. v skupni višini 10.451,52 EUR, razliko prejetih kreditnih sredstev v višini 61.548,48 EUR pa sta si M. P. K. in S. K. zadržala, pri čemer sta po kreditni pogodbi odplačala zgolj znesek 5.498,28 EUR, preostalih obrokov pa nista plačala in takšnega namena že ob sklenitvi pogodb nista imela, zaradi česar je N., d. d. za neplačani kredit bremenila J. G. in uveljavljala zavarovanje kredita z izvršbo na njegovo stanovanje, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje oderuštva iz 214. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 50109/2015 z dne 15. 12. 2020 pod točko I izreka obdolžena S. K. in M. P. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja oderuštva iz 214. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu tega zakona jima je izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih jima je po 214. členu KZ-1 določilo vsakemu kazen osem mesecev zapora, kazni pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 47. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 je obdolženemu S. K. izreklo stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 12,00 EUR, kar skupaj znese 2.400,00 EUR, obdolženi M. P. K. pa stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 28,00 EUR, kar znese 5.600,00 EUR. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati izrečeno denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če denarnih kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, pa ju bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po 74. in 75. členu KZ-1 je obdolžencema odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v višini 56.050,20 EUR, od česar je vsak dolžan plačati polovico zneska v višini 28.025,10 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki do sedaj znašajo 212,79 EUR, in sicer je vsak od njiju dolžan plačati polovico tega zneska in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II izreka sodbe je po 4. točki 357. člena ZKP zoper navedenega obdolženca zavrnilo obtožbo, ki jima je očitala storitev kaznivega dejanja oderuštva iz 214. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Glede tega dela postopka je odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko M. M. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper obsodilni del sodbe pod točko I izreka so se pritožili: - obdolžena M. P. K., ki v pritožbi navaja, da sodbi sodišča prve stopnje nasprotuje in jo v celoti zavrača, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izrečeno stransko denarno kazen odpravi, - zagovornik obdolžene M. P. K. zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti, in - zagovornik obdolženega S. K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo zavrne, podrejeno, da jo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, temu podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je opravilo sejo v navzočnosti strank, kot so v pritožbah zahtevali obdolženka in zagovornika obeh obdolžencev. Seje pritožbenega senata, ki je bila opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžencev, so se udeležili višji državni tožilec in zagovornika, zagovornika obdolženega S. K. je nadomeščal odvetnik F. Š..

4. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

5. Zagovornika obdolžencev uveljavljata pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ko navajata, da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona. Pritožbeno sodišče je glede vprašanja, ali je bil kazenski zakon v tem vprašanju prekršen, sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da iz navedenega razloga kazenski pregon obdolžencev ni več dopusten. Za kaznivo dejanje oderuštva iz 214. člena KZ-1 je v zakonu predpisana kazen zapora do treh let in denarna kazen, KZ-1 pa v 4. točki prvega odstavka 90. člena določa, da če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Tretji odstavek 91. člena istega zakona določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

6. Obdolženca naj bi obravnavano kaznivo dejanje storila med 1. 10. 2010 in 24. 11. 2010, kar pomeni, da bi glede na 10-letni zastaralni rok zastaranje pregona kaznivega dejanja nastopilo 24. 11. 2020. Zastaranje pa tedaj, in tudi ne ob izreku prvostopenjske sodbe, še ni nastopilo. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenega v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni1. Pritožbeno sodišče pa je skladno s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 ugotovilo še drugi razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona, in sicer nedosegljivost obdolženega S. K. za sodišče. Po navedeni zakonski določbi zastaranje ne teče tudi v primeru, ko je obdolženec „nedosegljiv za državne organe“, kar pomeni, da je nedosegljiv iz objektivnih razlogov, in sicer, če gre za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo2. Po pregledu razlogov, zaradi katerih kazenski postopek ni bil končan prej, temveč je prihajalo do zastojev, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v obravnavani zadevi razlogi za daljši tek postopka v številnih prošnjah obeh obdolžencev in njunih zagovornikov za preložitev narokov, pa tudi iskanje obdolženega S. K. zaradi vročitve obtožnice. Ker obdolženec sodišču ni bil dosegljiv in se je obtožnica vrnila nevročena, je moralo sodišče prve stopnje, potem ko je odredilo vročitev po sodnem kurirju in po pooblaščeni vročevalki, razpisati iskanje obdolženca v Republiki Sloveniji in tujini (sklep z dne 18. 1. 2018 - list. št. 440), in šele ta ukrep je omogočil, da je obdolženca našlo in mu je bila obtožnica lahko vročena. Razpis iskanja obdolženca v Republiki Sloveniji in tujini, ki ga je moralo odrediti sodišče, da je lahko nadaljevalo postopek, potem ko je brez uspeha uporabilo vse druge možnosti za vročitev obtožnice, je po oceni pritožbenega sodišča tista okoliščina iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, zaradi katere zaradi nedosegljivosti obdolženca za sodišče zastaranje kazenskega pregona ni teklo. V času od odreditve iskanja obdolženca do tedaj, ko je slednji sporočil naslov, kamor se mu naj vroča pošta, zastaranje ni teklo in se je zato zastaralni rok podaljšal, in sicer za 11 dni (od 18. 1. 2018 do 29. 1. 2018). Glede na obrazloženo je zastaranje kazenskega pregona za obdolženo M. P. K. nastopilo 27. 1. 2021, za obdolženega S. K. pa 7. 2. 2021. Kazenski pregon obdolžencev zato ni več dopusten.

7. Po obrazloženem, ker je v obravnavani zadevi podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki ob izreku sodbe sodišča prve stopnje še ni bila podana, temveč je nastopila kasneje, pred predložitvijo zadeve v reševanje pritožbenemu sodišču, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

8. Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.

1 prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021. 2 tako sodba Ustavnega sodišča RS U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011.