Jedro

Katero dejanje oziroma akt zakonodajalec šteje za začetek uporabe radijske frekvence, kar je sicer relevantno za zakonsko obveznost plačevanja pristojbine, izhaja iz določila 1. odstavka 37. člena ZTel, in sicer je po tem določilu čas izdaje radijskega dovoljenja relevanten za plačevanje pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Dejstvo, da (pri)tožnik radijske postaje dejansko ne uporablja, ne vpliva na obveznost plačila pristojbine. Ko zavezanec pridobi radijsko dovoljenje, Uprava RS za telekomunikacije frekvence ne more podeliti nikomur drugemu in od tega trenutka ni nobenega drugega zavezanca za plačilo pristojbine razen lastnika dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po predhodno izdanem sklepu o združitvi postopkov zavrnila pritožbo tožnika zoper sklepe o plačilu pristojbine z dne 19. 10. 2000. S temi 20 sklepi je Uprava RS za telekomunikacije tožniku za leto 2000 določila obveznosti plačil za radijska dovoljenja za uporabo radijskih frekvenc na postajah v fiksnih omrežjih na različnih lokacijah. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 35. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel), ki daje Upravi RS za telekomunikacije pristojnost za dodeljevanje pravice do uporabe radijskih frekvenc, uporabnik pa je dolžan plačati pristojbino za uporabo radijske frekvence. Višino pristojbine je določila Vlada RS z Uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uredba) in s sklepom o določitvi točke. Tožena stranka pravi, da se pristojbine plačuje od dneva izdaje radijskega dovoljenja in ne od dneva, ko direktor uprave z odločbo odobri uporabo radijske postaje. Zato se po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru ne more uporabiti določilo 14. člena uredbe, ki določa, da pristojbina v prvem letu po izdaji radijskega dovoljenja znaša toliko dvanajstin letne pristojbine, kolikor mesecev preostane od dneva izdaje radijskega dovoljenja do konca leta. Vsa predmetna radijska dovoljenja pa so bila izdana pred 1. 1. 2000. Tožena stranka navaja, da dejstvo, da (pri)tožnik radijske postaje dejansko ne uporablja, ne vpliva na obveznost plačila pristojbine. Ko zavezanec pridobi radijsko dovoljenje, Uprava RS za telekomunikacije frekvence ne more podeliti nikomur drugemu in od tega trenutka ni nobenega drugega zavezanca za plačilo pristojbine razen lastnika dovoljenja. Predmetni sklepi se nanašajo na frekvence, ki niso razporejene v pasove, ki so z Uredbo o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov namenjeni za obrambo, varnost, zaščito in reševanje, zato je za uporabo teh frekvenc treba plačati pristojbino. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pravi, da se pristojbine ne plačujejo za radijske postaje, za katere je izdano dovoljenje za nabavo, ne pa tudi za uporabo. Ker je bilo dovoljenje za uporabo radijskih postaj izdano šele dne 9. 5. 2000, ni podlage za celoten obračun pristojbin. Tožeča stranka pravi, da je določili 3. in 4. člena Uredbe mogoče razumeti samo tako, da se pogoji za plačevanje pristojbin v teh primerih stečejo šele z izdajo ustreznega dovoljenja za uporabo in ne že z izdajo radijskega dovoljenja. V konkretnem primeru je bila v vseh radijskih dovoljenjih izrecna določba, da je delo radijske postaje dovoljeno le na podlagi odločbe o opravljenem tehničnem pregledu. Šele z izpolnitvijo te zahteve je bila tožeči stranki formalno in dejansko dovoljena uporaba teh postaj in radijskih frekvenc. To se je zgodilo z izdajo odločbe z dne 9. 5. 2000. Tožena stranka zato ne bi smela obremeniti tožeče stranke s plačilom pristojbin za celotno leto 2000, temveč le za čas od izdaje dovoljenja za uporabo dalje v smislu 14. člena Uredbe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je v predmetnih zadevah tožeča stranka dolžna plačati pristojbino le od izdaje dovoljenja za uporabo dalje, ali pa da celotno zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 35. člena ZTel (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - določba US) je uporabnik dolžan za uporabo radijske frekvence plačati pristojbino. Pristojbina je torej vezana na uporabo radijske frekvence. Tudi iz določila 8. alinee 45. člena ZTel izhaja, da je zaračunavanje pristojbine vezano na uporabo radijske frekvence. Katero dejanje oziroma akt zakonodajalec šteje za začetek uporabe radijske frekvence, kar je sicer relevantno za zakonsko obveznost plačevanja pristojbine, izhaja iz določila 1. odstavka 37. člena ZTel. Po tem določilu se namreč na ozemlju Republike Slovenije uporabljajo radijske frekvence oziroma radiofrekvenčni pasovi ter nabavljajo in uporabljajo radijske postaje samo na podlagi radijskega dovoljenja. Zaradi tega je čas izdaje radijskega dovoljenja relevanten za plačevanje pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Na enak način to vprašanje ureja Uredba (Uradni list RS, št. 90/98, 92/99), saj v določilu 3. odstavka 14. člena med določa, da v prvem letu znaša pristojbina toliko dvanajstin letne pristojbine, kolikor mesecev preostane od dneva izdaje radijskega dovoljenja do konca leta. Da je bilo vseh 20 radijskih dovoljenj izdanih pred letom 2000 očitno ni sporno med strankama. Vendar pa tožeča stranka skuša s pomočjo 6. točke 4. člena Uredbe utemeljiti razlago zakonskega določila (1. odstavek 37. člena ZTel) in podzakonskega določila (3. odstavek 14. člena Uredbe), da je treba za dan izdaje radijskega dovoljenja v zvezi z obveznostjo plačevanja pristojbine šteti dan izdaje dovoljenja za uporabo radijskega dovoljenja, ker je v vseh radijskih dovoljenjih izrecna določba, da je delo radijske postaje dovoljeno le na podlagi odločbe o opravljenem tehničnem pregledu, ta pa je bila v konkretnem primeru izdana dne 9. 5. 2000. Takšna interpretacija se sicer lahko ujema z jezikovno razlago določila 35. člena ZTel. Kajti to določilo ureja obveznost plačevanja pristojbine za uporabo frekvence, ne pa za pridobitev frekvence. Vendar pa je besedilo tega določila premalo določno, da bi bila možna samo ena interpretacija določila 37. člena ZTel in sicer tista, ki jo zagovarja tožeča stranka. Po presoji sodišča je treba v konkretnem primeru dati prednost razlagi po namenu, ki jo zagovarja tožena stranka. Po tej razlagi, ko določena oseba pridobi radijsko dovoljenje, Uprava za telekomunikacije frekvence ne more podeliti nikomur drugemu in če ta oseba nima interesa pridobiti odločbe o opravljenem tehničnem pregledu, lahko odsotnost interesa uporabljati radijsko postajo onemogoči učinkovanje namena določila 4. odstavka 35. člena ZTel. V konkretni zadevi pa tožeča stranka ni uveljavljala, da ni uspela pridobiti odločbe o opravljenem tehničnem pregledu zaradi razlogov, na katere tožeča stranka ni mogla vplivati. Obravnavano sporno pravno okoliščino je mogoče razumeti tudi v smislu pravne praznine. Zato je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo tudi interpretativno metodo zapolnjevanja pravne praznine z razlago sporne zakonske določbe, ki bi jo utemeljeno lahko pričakovali od zakonodajalca. V ta namen sta sodišču služili določili novega Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01, 52/02). Po določilu 1. odstavka 39. člena novega zakona je treba za uporabo radijskih frekvenc pridobiti odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc; pristojbina pa se plačuje letno in sicer za dodeljene radijske frekvence (1. odstavek 50. člena). Iz tega tudi nov podzakonski predpis (10. člen Pravilnika o načinu izračuna določenih pristojbin na področju telekomunikacij (Pravilnik, Uradni list RS, št. 2/02, 35/02) izpeljuje, da se pristojbina plačuje za uporabo radijskih frekvenc letno za vsako odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc posebej. Zaradi tega sodišče šteje, da je interpretacija določbe 37. člena ZTel, ki jo je sodišče podalo v sodbi, v skladu z namenom zakonodajalca. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).