Jedro

16. člen ZKP pomeni konkretizacijo ustavno zagotovljene človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj je v njem izraženo načelo kontradiktornosti kazenskega postopka, s katerim se obema strankama, tožilcu in obdolžencu, zagotavlja položaj enakopravnih strank. Stranki sta v kazenskem postopku enakopravni, če jima zakon daje enake možnosti pri uveljavljanju njunih pravic in vplivanju na končni izid postopka oziroma če jima je, kot temu pravi procesna teorija, zagotovljena "enakost orožij". Sodišče ne more objektivno razsoditi, če ne sliši stališč obeh strank, zato je enakopravnost strank nujen element poštenega sojenja (fair trial).

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega D.K. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I sklenilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen oziroma nadomeščen D.K., še potreben in se zdravljenje nadaljuje v Psihiatrični ambulanti v Radencih. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nagrada zagovornika, proračun.

2. Proti takemu sklepu se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V pritožbi zatrjuje, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, v konkretnem primeru pravica do seznanitve z dokaznim gradivom. 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določa, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja (smiselno tudi ko gre za podaljšanje izvajanja ukrepa), zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Če bi sodišče prve stopnje izvedensko mnenje poslalo obdolžencu v seznanitev ali pa ga vsaj obvestilo, da razpolaga z njim, bi zadostilo pravnemu jamstvu v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, prav tako tudi načelu kontradiktornosti iz 16. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ga razveljavi in zoper pritožnika ustavi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je Višje sodišče v Mariboru s sklepom II Kp 19687/2017 z dne 10. 10. 2019 pritožbi zagovornika obdolženega D.K. ugodilo in izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 17. 7. 2019, s katerim je odločilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti še potrebno, razveljavilo. V točki 8 tega sklepa je pritožbeno sodišče zapisalo, da zagovornik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je glede na do sedaj izveden postopek preuranjen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen obdolžencu, še vedno potrebno. Sodišče prve stopnje se v postopku preverjanja potrebnosti ukrepa iz 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z dejanskim stanjem ni veliko ukvarjalo. Pridobilo je zgolj poročilo Psihiatrične bolnišnice, iz katerega izhaja, da je bil obdolženec ob dveh pregledih sodelujoč pri pogovoru, prijazen, zaupljiv, urejene zunanjosti, brez psihopatoloških vsebin in stabilnega razpoloženja. Zanikal je tudi konflikte v domačem okolju oziroma bil brez vedenjskih izpadov, urejenega apetita in spanja. Postal je kritičen po potrebi po rednem jemanju zdravil in po rednem vzdrževanju abstinence od prepovedanih snovi. Po njihovem mnenju je obdolženec potreben nadaljnjega rednega psihiatričnega zdravljenja, vendar ne potrebuje več izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Kljub takemu poročilu psihiatrične bolnišnice, pri kateri se izvršuje izrečeni varnostni ukrep, je sodišče prve stopnje samo, ne da bi pridobilo strokovno mnenje izvedenca psihiatrične stroke, zaključilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti za obdolženca še potrebno in koristno. Takšno oceno je utemeljilo s tem, da ukrep še ni dosegel svojega namena, ker je obdolženec postal kritičen do potrebe po rednem jemanju zdravil in po rednem vzdrževanju abstinence od prepovedanih zdravil. Oceni manjka dodatna podlaga v smislu izvedenskega mnenja izvedenca ustrezne stroke, po kateri bo razvidno, če in v koliki meri slediti vsebini navedenega poročila oziroma jo in v katerem delu dopolniti.

5. Sodišče prve stopnje je nato 28. 10. 2019 izdalo odredbo, s katero je odredilo izvedenca psihiatrične stroke dr. med. spec. psihiatra M.K. z nalogo, da na podlagi študija kazenskega spisa in pregleda obdolženca ter pribavi medicinske dokumentacije Psihiatrične bolnišnice, kje se izvaja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti za obdolženca D.K., poda izvedensko mnenje o tem, ali je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti za obdolženca še potrebno in koristno. Pri tem pa naj upošteva predvsem zadnje poročilo o zdravljenju D.K. z dne 13. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je odredbo vročilo strankam, kar izhaja iz povratnic, ki so pripete k odredbi. Ko pa je sodišče prve stopnje 20. 10. 2019 prejelo psihiatrično izvedensko mnenje izvedenca, pa tega ni vročilo strankam, niti ni razpisalo naroka iz drugega odstavka 496. člena ZKP, da bi na tak način stranke seznanilo z njegovo vsebino.

6. 16. člen ZKP pomeni konkretizacijo ustavno zagotovljene človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj je v njem izraženo načelo kontradiktornosti kazenskega postopka, s katerim se obema strankama, tožilcu in obdolžencu, zagotavlja položaj enakopravnih strank. Stranki sta v kazenskem postopku enakopravni, če jima zakon daje enake možnosti pri uveljavljanju njunih pravic in vplivanju na končni izid postopka oziroma če jima je, kot temu pravi procesna teorija, zagotovljena "enakost orožij". Sodišče ne more objektivno razsoditi, če ne sliši stališč obeh strank, zato je enakopravnost strank nujen element poštenega sojenja (fair trial).

7. Sodišče prve stopnje bo ravnalo prav, ko bo strankam vročilo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec dr. M.K. in jim dalo primeren rok, da se do mnenja opredelijo ali pa bo ravnalo po določbi drugega odstavka 496. člena ZKP in razpisalo narok, o katerem bo obvestilo državnega tožilca in zagovornika, in zaslišalo storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Šele tako bo zadoščeno načelu kontradiktornosti in le na tak način bo sodišče lahko ponovno odločilo.