Jedro

Toženčevo prizadevanje, da bi se pri izračunu urne postavke upoštevala mesečna delovna obveznost, kot bi izhajala iz skrajšanega polnega delovnega časa, torej 157 ur, ni utemeljeno. Tako bi bila urna postavka delavcev, ki opravljajo delo v skrajšanem polnem delovnem času, višja kot je urna postavka delavcev, ki opravljajo delo v polnem delovnem času, kar pa ne bi bilo sistemsko skladno niti ne namenjeno varstvu, ki ga je deležen, torej zasledovanju cilja, da so takšni delavci tveganjem za zdravje izpostavljeni krajši (skrajšani delovni) čas, pa kljub temu prejmejo enako (osnovno) plačo kot delavci, ki delo opravljajo v polnem delovnem času.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec tožnici vrniti razliko preveč izplačanih zneskov plač iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa in dodatka za stalno pripravljenost na delo v višini 2.805,35 EUR in plačati pravdne stroške v višini 727,97 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Kot zavezanca za plačilo sodne takse je določilo toženca.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da je pri tožnici zaposlen kot radiološki inženir in opravlja delo v skrajšanem delovnem času, ki se šteje kot polni delovni čas. Zaposlen je za 36 ur tedensko. To se šteje kot polni delovni čas, kar na mesečni ravni pomeni 157 ur. Namen določitve skrajšanega polnega delovnega časa je v tem, da se zmanjšajo zdravju škodljivi vplivi. Delavci, ki so zaradi teh škodljivih vplivov zaposleni za skrajšani delovni čas, so upravičeni do višje urne postavke, saj morajo enako plačo zaslužiti v manj delovnih urah. Če ne bi šlo za skrajšani polni delovni čas, ampak samo krajši delovni čas, bi bila njihova plača nižja. Če bi vztrajali na nižji urni postavki za delavca, ki opravlja delo v skrajšanem polnem delovnem času, bi to pomenilo, da mora na mesec opraviti 174 ur, torej 17 nadur. To bi izničilo institut skrajšanega polnega delovnega časa, kar je storilo sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo. Ni upoštevalo ne le slovenske zakonodaje, ampak tudi ne mednarodnih predpisov. Konvencija MOD št. 157 o delu s krajšim delovnim časom prepoveduje diskriminacijo delavcev, ki opravljajo delo krajši delovni čas. Iz Evropske socialne listine izhaja, da je treba skrajšati delovni čas ali dodeliti dodatni dopust delavcem, ki opravljajo nezdrave ali nevarne poklice. Toženec je z upoštevanjem 174 ur kot povprečne mesečne obveznosti neupravičeno prikrajšan in postavljen v neenak položaj v primerjavi z delavci, ki opravljajo delo v polnem delovnem času. Uredba je v delu, v katerem predpisuje povprečno mesečno obveznost tudi za delavce, ki opravljajo delo v skrajšanem polnem delovnem času, nezakonita in je sodišče pri odločanju ne bi smelo upoštevati. Toženec mesečno plačo "zasluži" v skrajšanem delovnem času 157 ur mesečno. Njegova letna delovna obveznost je nižja kot pri delavcu, ki delo opravlja v polnem delovnem času, približno 1.884 ur. Povprečna mesečna obveznost tako ni 174 ur, ampak je nižja. Določanje povprečne mesečne obveznosti je namenjeno temu, da plača ne niha glede na število delovnih dni v mesecu, ne pa izenačevanje urne postavke delavcev, ki delajo v polnem delovnem času, z delavci, ki delajo v skrajšanem polnem delovnem času. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe toženca. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Med pravdnima strankama je sporno le vprašanje upoštevanja povprečne mesečne delovne obveznosti. Toženec je pri tožnici delo opravljal kot radiološki inženir v skrajšanem polnem delovnem času in so mu bile v celoti priznane pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da je namen instituta skrajšanega polnega delovnega časa v tem, da se delavcem, ki delajo na delovnih mestih, kjer je tveganje za zdravje večje, skrajša čas, ko delo opravljajo. Tak skrajšani delovni čas še vedno šteje kot polni delovni čas. Ni namen ureditve v tem, da bi bilo plačilo za delo delavcev s skrajšanim polnim delovnim časom v primerjavi z delavci, ki opravljajo delo v polnem delovnem času, višje. Zato se v obeh primerih plača deli s 174 ur, kot znaša povprečna mesečna delovna obveznost, in je urna postavka enaka. Tako določa 6. člen Uredbe, sprejete na podlagi drugega odstavka 40. člena ZSPJS. Izenačevanje delavcev, ki delajo v skrajšanem polnem delovnem času, z delavci, ki delajo v polnem delovnem času, ni v nasprotju z zakonom ali ustavo. Uredba pravic delavcev ne zožuje, ampak ureja le tehnična vprašanja. Toženčevo zavzemanje za uporabo pravila exceptio illegalis je neutemeljeno. Enako neutemeljeno je pavšalno sklicevanje na mednarodnopravne akte. Konvencija MOD št. 175 o delu s krajšim delovnim časom v zvezi s plačilom za delo le prepoveduje, da bi bilo plačilo delavcev, ki opravljajo delo v krajšem delovnem času, upoštevaje krajši delovni čas, nižje. Toženec za delo v skrajšanem polnem delovnem času ne prejema nižje osnovne plače niti osnovna plača ni predmet tega spora. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženec je pri tožnici opravljal delo kot radiološki inženir (na delovnem mestu diplomirani inženir radiologije) s skrajšanim polnim delovnim časom 36 ur tedensko. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno le vprašanje, ali se pri njem pri obračunu dodatka za delo preko polnega delovnega časa in dodatka za stalno pripravljenost upošteva Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadalj.; v nadaljevanju Uredba; narok za glavno obravnavo dne 19. 4. 2022) oziroma ali se pri izračunu urne postavke upošteva povprečna mesečna obveznost 157 ur ali 174 ur (točka 5 obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je na postavljeno pravno vprašanje odgovorilo pravilno.

7. Skrajšani polni delovni čas opredeljuje ZDR-1 v tretjem odstavku 143. člena, v katerem določa, da se lahko z zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali kolektivno pogodbo določi za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, polni delovni čas, ki traja manj kot 36 ur na teden. Drugi odstavek 29. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) določa, da delovni čas delavcev, ki so razporejeni na delovna mesta, kjer delo stalno poteka v kontroliranemu območju ionizirajočega sevanja; delavcev v prosekturi; delavcev v specialnih laboratorijih, za katere so predpisani posebni zaščitni ukrepi pred mutagenimi, teratogenimi, karcinogenimi agensi in materiali, organskimi topili, formalinskimi spojinami, znaša 36 ur tedensko. Delavcem, ki imajo po zakonu pravico do skrajšanega delovnega časa zaradi posebnih pogojev dela, se ta delovni čas šteje kot polni delovni čas.

8. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je skrajšani polni delovni čas namenjen delavcem, ki delo opravljajo na delovnih mestih, na katerih je tveganje za zdravje večje. Namen, ki ga ureditev zasleduje, je, da so tveganjem za zdravje izpostavljeni krajši (skrajšani delovni) čas, ki pa se šteje kot polni delovni čas, torej za delo v skrajšanem (polnem) delovnem času prejmejo enako plačilo, kot bi ga, če bi delo opravljali v polnem delovnem času. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo izničilo institut skrajšanega polnega delovnega časa, da bi moral takšen delavec za "polno" (osnovno) plačo na mesec opraviti 17 nadur, ni utemeljena. Delavec, ki delo opravlja v skrajšanem polnem delovnem času, za krajši delovni čas, ravno iz razloga, ker se ta šteje kot polni delovni čas, prejme plačo, enako kot delavec, ki delo opravlja v polnem delovnem času.

9. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpostavlja mednarodnopravne akte, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Evropska socialna listina – spremenjena (Ur. l. RS, št. 24/99) v 4. točki 2. člena, ki določa pravico do pravičnih pogojev dela, pogodbenicam nalaga, da odpravljajo tveganja, značilna za nevarne ali nezdrave poklice; kjer pa še ni bilo mogoče odpraviti ali dovolj zmanjšati takih tveganj, pa da določijo skrajšanje delovnega časa ali dodatni plačani dopust delavcem, ki opravljajo take poklice. Ravno skrajšanje delovnega časa je ukrep, ki je z institutom skrajšanega polnega delovnega časa uveden.

10. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 175 o delu s krajšim delovnim časom (Zakon o ratifikaciji Konvencije o delu s krajšim delovnim časom (Konvencija ILO št. 175) (MKDKDČ); Ur. l. RS, št. 11/2001) v 5. členu nalaga, da se v skladu z notranjo zakonodajo in prakso sprejmejo ukrepi, s katerimi bo zagotovljeno, da ne bodo delavci, ki delajo krajši delovni čas, samo zato, ker delajo krajši delovni čas, prejemali nižje osnovne plače, izračunane sorazmerno na podlagi ur, delovnega učinka ali akorda, kot jo prejmejo primerljivi delavci, ki delajo polni delovni čas in se njihova osnovna plača izračunava po isti metodi. Navedena določba (konvencija) se nanaša na vse delavce, ki delo opravljajo s krajšim, ne (le) skrajšanim polnim delovnim časom, in si prizadeva, da bi bili delavci s krajšim delovnim časom sorazmerno delovnemu času upravičeni do enake (osnovne) plače. Toženec je za skrajšani polni delovni čas upravičen do osnovne plače, kot bi bil za polni delovni čas (osnovna plača ni predmet tega spora), njegova urna postavka pa se izračuna enako kot pri delavcih, ki delo opravljajo v polnem delovnem času (sam si prizadeva, da bi bila višja).

11. Prvi odstavek 40. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) določa, da vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada, konkretno Uredbo, ki je citirana zgoraj. Drugi odstavek 40. člena ZSPJS določa, da se plače javnih uslužbencev obračunavajo in izplačujejo na podlagi povprečne mesečne delovne obveznosti, ki izhaja iz sprejetega letnega delovnega koledarja.

12. Prvi odstavek 6. člena Uredbe opredeljuje, da so z delovnim koledarjem določeni delovni dnevi, prazniki in drugi dela prosti dnevi. Drugi odstavek 6. člena Uredbe določa povprečno mesečno delovno obveznost za polni delovni čas, in sicer na podlagi 40 delovnih ur na teden, tako da znaša 174 ur. Tretji odstavek 6. člena Uredbe izrecno določa, da se pri izračunu bruto urne postavke za funkcionarja oziroma javnega uslužbenca, ki opravlja delo v skrajšanem delovnem času, ki se v skladu z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo šteje kot polni delovni čas, upošteva povprečna mesečna delovna obveznost v skladu s prejšnjim odstavkom.

13. Uredba v povzetih določbah ni v nasprotju z zakonom, da je sodišče pri odločanju na podlagi _exceptio illegalis_ ne bi uporabilo, za kar si neutemeljeno prizadeva toženec. Že sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da je vlada z Uredbo (na podlagi zakonskega pooblastila) uredila tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. S tem ko je izrecno določila, da se (tudi) pri delavcih, ki delajo v skrajšanem polnem delovnem času, enako kot pri delavcih, ki delo opravljajo v polnem delovnem času, urna postavka izračuna na način, da se upošteva povprečna mesečna delovna obveznost 174 ur, je določila, da je urna postavka enaka, kar je edino zakonsko skladno in z ničemer ne nasprotuje namenu instituta skrajšanega polnega delovnega časa.

14. Toženčevo prizadevanje, da bi se pri izračunu urne postavke upoštevala mesečna delovna obveznost, kot bi izhajala iz skrajšanega polnega delovnega časa, torej 157 ur, ni utemeljeno. Tako bi bila urna postavka delavcev, ki opravljajo delo v skrajšanem polnem delovnem času, višja, kot je urna postavka delavcev, ki opravljajo delo v polnem delovnem času, kar pa ne bi bilo sistemsko skladno niti ne namenjeno varstvu, ki ga je deležen, torej zasledovanju cilja, da so takšni delavci tveganjem za zdravje izpostavljeni krajši (skrajšani delovni) čas, pa kljub temu prejmejo enako (osnovno) plačo, kot delavci, ki delo opravljajo v polnem delovnem času.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v katerem le pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje.