Jedro

Postopek v smislu 157.a člena ZASP se lahko nanaša zgolj na vprašanje urejanja primernosti nadomestila za zakonito uporabo fonogramov, zato je materialnopravno zmotno stališče pritožnika, da bi v okviru tega postopka pri Svetu urejali vprašanje obsega upravičenj tožnika zoper nezakonitega uporabnika fonogramov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah III. in IV. izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer na plačilo nadomestila za uporabo fonogramov v višini152,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2012 dalje ter na plačilo civilne kazni v znesku 140,16 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek na plačilo nadomestila v znesku 427,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2012 in glede plačila civilne kazni v znesku 1.018,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila odškodnine v znesku 260,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2012 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 45,67 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper zavrnilni del sodbe vložila tožeča stranka. Uveljavljala je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP in napačno uporaba materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede zatrjevane nepravilne uporabe podlage za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov

5. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, ko prvostopenjski sodbi očita, da bi sodišče moralo za izračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov uporabiti tarifo tožeče stranke, objavljeno v Uradnem listu RS št. 68/2005 (v nadaljevanju T 2005) in ne Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS št. 107/2006 - v nadaljevanju SS 2006)), na katerega se je sklicevalo v izpodbijani sodbi. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da naj določbe SS 2006 ne bi imele učinka na toženo stranko, ker le ta ni podpisala pogodbe s tožečo stranko. Prvostopenjsko sodišče se je v svoji utemeljitvi sklicevalo na pravno naziranje, ki je podprto v številnih odločbah pritožbenega sodišča v zvezi z enakimi pritožbenimi navedbami pritožnice glede tega pravnega vprašanja. Bistvo te utemeljitve pa je v tem, da v skladu s šestim odstavkom 157. člena ZASP začne sporazum veljati za vse istovrstne uporabnike del po objavi ne glede na to, ali so pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma tudi sodelovali. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZASP se s tarifo, določeno s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo, določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije. Predmet urejanja s skupnim sporazumom je zgolj enoznačno določena višina in način izračunavanja nadomestila za istovrstne uporabnike, ki zakonito uporabljajo varovane pravice. Predmet skupnega sporazuma zato ne more biti diferencirano obravnavanje uporabnikov pravic po kriteriju ali gre za zakonito ali nezakonito uporabo pravic. Morebitne določbe skupnega sporazuma, ki izključujejo njegovo uporabo za kršitelje pravic so zato v nasprotju s kogentnimi določbami ZASP in s tem nične, zato sodišče nanje ne more opreti svoje odločitve.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na nepristojnost sodišč glede presoje primernosti tarife, češ da je to v pristojnosti sveta za avtorsko pravo. Posledice nezakonitega posega v varovane pravice so lahko urejene samo z zakonom, pri čemer je ZASP to uredil v 167. členu glede varovalnih zahtevkov, v 168. členu pa glede odškodninskih oziroma obogatitvenih zahtevkov. V drugem odstavku 168. člena je kot kriterij za obračun nadomestila za nezakonit poseg v varovano pravico opredeljeno običajno nadomestilo za zakonito uporabo te vrste. Ta kriterij torej nakazuje zgolj enoznačno višino nadomestila, do katerega bi bil imetnik pravice upravičen ob zakoniti uporabi te pravice s strani kršitelja. Postopek v smislu 157.a člena ZASP se zato lahko nanaša zgolj na vprašanje urejanja primernosti nadomestila za zakonito uporabo fonogramov. Zato je materialnopravno zmotno stališče pritožnika, da bi v okviru tega postopka pri svetu urejali vprašanje obsega upravičenj tožnika zoper nezakonitega uporabnika fonogramov. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno upoštevalo kot podlago za izračun nadomestila določbe skupnega sporazuma. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno v delu, v katerem uveljavlja višje nadomestilo sklicujoč se na tarifo, opredeljeno v T 2005. Glede prisojene civilne kazni

7. Glede na podane argumente za uporabo določb SS 2006 se izkažejo kot pravno zmotno tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnova za prisojeno civilno kazen.

8. Hkrati pa je neutemeljena pritožba tudi v delu, ko je očitano, da bi prvostopenjsko sodišče moralo znesku civilne kazni prišteti tudi znesek DDV. Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV le pod predpostavko, da bi bila tudi sama zavezana za plačilo DDV od navedenega prejemka. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo za dobavo blaga oziroma opravljanja storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV (1), ne gre za prejemek, od katerega bi bila tožeča stranka dolžna plačati DDV. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

Glede stroškov terenske kontrole

9. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za stroške terenske kontrole tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je že v številnih primerljivih primerih na podlagi tipskih tožb tožeče stranke pojasnilo stališče, da gre pri tovrstnih stroških za predpravdne stroške v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in prepričljivo pojasnilo, da mora tožeča stranka tudi za namene odkrivanja kršitev varovanih pravic nameniti del svojih prihodkov iz svoje dejavnosti. Glede na pritožbeno utemeljevanje odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastanek teh stroškov pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stopnja krivdnega ravnanja tožene stranke pri poseganju v zavarovane pravice element za odmero civilne kazni. Ta okoliščina pa ne more biti ustrezna podlaga, da bi na toženo stranko tožeča stranka dodatno prenašala dela svojih stroškov poslovanja v zvezi z odkrivanjem kršitev zavarovanih pravic.

Glede pravdnih stroškov

10. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pavšalni pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Zaključek

11. Iz navedenih razlogov je razvidno, da pritožba tožeče ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvemu odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Zakon o davku na dodano vrednost – Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.