Jedro

Z navedbo, da v obravnavani zadevi ni dosežen pravni standard gotovosti kot podlaga za izrek obsodilne sodbe, obramba uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo I K 9620/2010 z dne 28. 1. 2010 obsojenca S. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu M. B. povrne nastalo škodo v znesku 756 EUR v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 9620/2010 z dne 25. 8. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej zagovornik navaja, da v postopku ni bil zavarovan in pridobljen materialni dokaz, ki bi potrdil izpovedbe prič in oškodovanca, da so tudi sicer izpovedbe prič in oškodovanca v neskladju, saj je oškodovanec izpovedal, da mu je mapo vzel obsojenec, ki je bil takrat za njim pri blagajni, priče pa so dopuščale možnost, da so za oškodovancem plačevale tudi druge osebe, da je v postopku ostalo nejasno ali je bila odtujena denarnica, mapa ali etui, prostor, kjer se je ta predmet tik pred odtujitvijo nahajal, kot tudi sam znesek odtujenega denarja. Zagovornik s temi razlogi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču še predlaga, da uporabi določbo 427. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane in da zahteva v resnici uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obsojenčev zagovornik je v izjavi, ki jo je podal na odgovor vrhovnega državnega tožilca, njegove navedbe zavrnil in ponovil svoja stališča. B.

5. Obsojenec S. L. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ker je dne 10. 2. 2008 v prodajalni bencinskega servisa A. s pulta prodajne police pri blagajni vzel etui z denarjem v vrednosti okoli 800 EUR, last M. B. Dogajanje je bilo posneto z varnostnimi kamerami, vendar posnetki ob prihodu policistov na kraj dogodka niso bili zavarovani, kasneje so bili s strani odgovornih oseb bencinskega servisa A. izbrisani, zato je bila njihova izvedba v dokaznem postopku nemogoča. Obsojenčev zagovornik zatrjuje, da pomanjkanje tega materialnega dokaza v izpovedbe prič in oškodovanca vnaša dvom, ki preprečuje izdajo obsodilne sodbe.

6. Dokazi, ki se tekom predkazenskega in kazenskega postopka iz takšnih ali drugačnih razlogov izgubijo, ob upoštevanju načela in dubio pro reo, na zakonitost in pravilnost sodbe nimajo nikakršnega učinka, lahko vplivajo zgolj na kvaliteto in kvantiteto zbranega dokaznega gradiva. Tudi obsojenčev zagovornik ne izpostavi, v čem so bile z izgubo materialnega dokaza kršene obsojenčeve procesne pravice. Eno temeljnih načel kazenskega procesnega prava je načelo proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP, na podlagi katerega sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, niti ni z njimi omejeno, zato sodišče svojo odločitev lahko opre na katerekoli dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in na podlagi katerih se sodišče z gotovostjo prepriča, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je podana kazenska odgovornost storilca. Glede na ugotovljeno dejstvo, da video posnetka nadzornih kamer v času sojenja ni bilo mogoče pridobiti, je sodišče prve stopnje obstoj kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo dokazalo z zaslišanjem predlaganih prič in oškodovanca.

7. Nadalje zagovornik trdi, da ni dokazano, da je oškodovanec v odtujenem etuiju imel 500 EUR in 500 bosanskih mark, saj nobena od prič denarja ni videla in tudi oškodovanec je v tem delu spreminjal svojo izpovedbo. Tudi sicer zagovornik v pretežnem delu zahteve izpostavlja nasprotja, ki se pojavljajo v izpovedbah oškodovanca in prič in vzbujajo dvom ali je obsojenec res tisti, ki je vzel denarnico. Z navedbami, da v obravnavani zadevi ni dosežen pravni standard gotovosti, ki je podlaga za izrek obsodilne sodbe, obsojenčev zagovornik ponuja drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, ker je, kot pravi, izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih so v precejšnji meri med seboj v nasprotju ter je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki. V zvezi z navedenim je zagovornik posebej izpostavil, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je „s pulta prodajne police“ vzel „etui“ medtem, ko je bilo v postopku in obrazložitvi sodbe govora o „denarnici oziroma mapi“, ki je bila vzeta „s pulta oziroma s poličke pod pultom.“ Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je izrek sodbe nerazumljiv ali če nasprotuje razlogom sodbe o odločilnih dejstvih ali če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki (protispisnost). Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana samo takrat, kadar se omenjene pomanjkljivosti sodbe nanašajo na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obsojenca, torej na dejanski stan sodbe. V sodbi Višjega sodišča v Ljubljani je povsem jasno navedeno, da je za presojo obsojenčeve krivde v tem postopku ključno dejstvo, da so vse zaslišane priče skladno in do najmanjše podrobnosti potrdile trditev oškodovanca, da je pozabil denarnico, kakšna je ta denarnica bila, predvsem pa, da je ista oseba, ki je kasneje to denarnico vzela s pulta, pred tem plačevala na drugi blagajni s kartico gorivo za kombi, s katerim se je z bencinskega servisa tudi odpeljala. Zahteva ne uveljavlja kršitev, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obsojenca, zato je za presojo zakonitosti pravnomočne sodbe povsem irelevantno, kako je bil poimenovan predmet, v katerem je oškodovanec imel spravljen denar in pult v bencinskem servisu, kjer je oškodovanec ta predmet pustil. 9. Zahteva tudi opozarja na določbe 427. člena ZKP. Razlogi, ki jih sme uveljavljati, so našteti v prvem odstavku 420. člena ZKP in jih zahteva ne more širiti. V 427. členu ZKP ima namreč Vrhovno sodišče pooblastilo, da samo preizkusi resničnost posameznih odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v pravnomočni sodbi in ki so podlaga za uporabo kazenskega zakona. Samo v primeru, če nastane dvom o resničnosti katerega od takih dejstev, sme poseči v pravnomočno sodbo in sprejeti odločitev, ki jo predpisuje 427. člen ZKP. Zato predloga zagovornika v tej smeri ni dolžno presojati in tudi ne odgovarjati na predlog, naj razveljavi izpodbijano sodbo zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (sodba VS RS I Ips 34/96 z dne 3. 7. 1998).

C.

10. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.