Jedro

Ocena dokazov je torej pod črto skrbna in jasna ter je pritožbeni očitki niso omajali. Ker torej toženec ni izpolnil svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, ga je imela tožnica pravico terjati, njen zahtevek pa je tako v celoti utemeljen (prvi odstavek 239. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec mora tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 306 EUR v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženca obsodilo, da ji plača zahtevano glavnico z obrestmi in stroški. Gre za plačilo kupnine naročenih in izdobavljenih 105 kom. folije za ovijanje bal ... v vrednosti 8190 EUR. Sporno je bilo, ali je bil kupec toženec in ali je posel sploh lahko sklenil, ker je bil še mladoleten. Sodišče prve stopnje je na oboje odgovorilo pritrdilno. Sodišče je ugotovilo, da je blago naročil in prevzel toženec, ki je bil zaradi mladoletnosti sicer omejeno poslovno sposoben, a je posel obveljal, ker ga v zakonskem roku po pridobljeni popolni poslovni sposobnosti ni izpodbil. 2. Zoper sodbo se je toženec pritožil, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom za njeno spremembo oz. razveljavitev, opredelil pa je tudi pritožbene stroške. Bistvo njegove pritožbe je nasprotovanje dokazni oceni, da je pogodbo, po kateri tožnica zahteva plačilo, sklenil on. Zlasti nasprotuje oceni, da naj bi bila izpovedba priče M. K. prepričljiva in prikazuje posamezne netočnosti iz njegove izpovedbe. Trdi, da ni logično, da bi se mladoletnik brez dohodkov zavezal za takšno vsoto. Meni, da ni podlage za sklep, da je dobavnico podpisal on. Uporaba njegovega elektronskega naslova po njegovem ničesar ne dokazuje. Navaja, da res dela na kmetiji, vendar z njo gospodarita starša. Neverjetne se mu zdijo navedbe sodišča, da so starši k poslu podali tiho soglasje.

3. Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (8. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), ki pravi, da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je to načelo pravilno uporabilo in svojo odločitev razumno obrazložilo. Navedeni argumenti so logično pravilni in izkustveno sprejemljivi.

7. Celotna ocena dokazov sodišča prve stopnje temelji zlasti na primerjavi izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice M .K. in toženca. Razumno je, da je prvostopenjsko sodišče kot bolj verjetno oz. kot resnično sprejelo prvo, saj je bil dosleden in je izpovedoval zelo verjetno in prepričljivo glede na izkustva povprečnega človeka, namreč da ni nič neobičajnega, če se računi izdajajo na ime nosilca kmetije, ne glede na to, kdo naroči blago; pri prejšnji dobavi je bil račun izdan na toženčevega očeta, plačal pa ga je toženec. Pritožba ne more uspeti s poudarjanjem iz konteksta iztrganih izjav, ki naj bi pomenile nedoslednosti glede teh okoliščin. Zlasti ne zato, ker za sporno nabavo toženec niti sam ni potrdil svojih navedb, da je bil kupec njegov oče; sodišče prve stopnje pravilno oceni njegovo izpovedbo, da naj bi šlo za „osebo X“, kot neprepričljivo. Taka izpoved je popolnoma neverodostojna. Nasproti njej je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo zakonitemu zastopniku tožnice, da se je po telefonu za nakup pogovarjal z mlajšim moškim, kar je toženec in ne njegov oče, in da je naročilo tudi poslano iz naslova njegovega elektronskega naslova z navedbo podatkov očeta na način, iz katerega je razvidno, da ne gre za podatke pošiljatelja, pač pa za tretjo osebo. Pritožbeno sodišče ne deli pritožnikovega naziranja, da to nič ne dokazuje, saj tega ne pojasni. Zakoniti zastopnik tožnice je nadalje očitno zelo prepričljivo povedal tudi, da je bilo blago dobavljeno tožencu in nikomur drugemu, slednji pa za svojo trditev, da naj bi bilo namenjeno njegovemu očetu, denimo ni predlagal njegovega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je to ustrezno ocenilo. Primerjave podpisov, ki jo je opravila razpravljajoča sodnica, sicer ni ustrezen dokaz za ugotavljanje njihove pristnosti, vendar je bilo breme tega, da podpis na dobavnici ni toženčev, na njem, ta pa - kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje - ustreznega dokaza sploh ni predlagal. Je pa razumno in prepričljivo, da je sodišče toženca ocenilo za neverodostojnega, ne le zaradi že omenjene izpovedbe o „osebi X“, pač pa tudi zato, ker se je na prošnjo sodišča lastnoročno podpisal bistveno drugače, kot denimo na pooblastilo svojega pooblaščenca.

8. Glede tega, da toženec ob sklepanju posla še ni bil star 18 let in torej popolno poslovno sposoben, je sodišče prve stopnje navedlo jasne, pravilne in natančne razloge v 14. - 18. tč. na str. 6 - 7 obrazložitve svoje sodbe, s čimer se pritožba ne sooči, pač pa preprosto prezre in vztraja, da naj bi bila toženčeva mladoletnost indic, da se gotovo ni zavezal za plačilo kupnine, saj naj za tako zavezo ne bi imel sredstev. Tega, ali je imel sredstva ali ne, sodišče prve stopnje res ni ugotavljalo, in je ta okoliščina sicer lahko indic, ali je nekdo sklenil posel. Vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru z neposrednimi dokazi prepričljivo ugotovilo, da je toženec posel sklenil. Omenjeni indic in njegova „logičnost“ sta zato brez pomena.

9. Ocena dokazov je torej pod črto skrbna in jasna ter je pritožbeni očitki niso omajali. Ker torej toženec ni izpolnil svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, ga je imela tožnica pravico terjati, njen zahtevek pa je tako v celoti utemeljen (1. odst. 239. čl. OZ).

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, tožnici pa povrniti stroške za odgovor nanjo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 500 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov, skupaj 306 EUR. Priznane stroške mora toženec plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).