Jedro

Ustavna pravica svobode izražanja iz 39. člena je uperjena tako nasproti nosilcem javne oblasti, ki ne smejo protiustavno omejevati predvsem medijem pravice svobodno širiti vesti in mnenja po svojem izboru. Ta ustavna pravica proti tožniku, ki terja pravno varstvo zoper medije, že pojmovno ni mogla biti kršena.

Čeprav ZJG pravico do popravka objavljenega obvestila in pravico do odgovora na objavljeno informacijo izenačuje v pogojih uveljavljanja (zaradi objavljene informacije mora biti prizadeta človekova pravica ali interes), vendar med njima ostaja razlika: namreč popravek lahko vsebuje samo dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo navedbe v objavljeni informaciji (vsebinsko in interesno je tako omejen), medtem ko je odgovor (ki ga ne zadeva navedena omejitev iz tretjega odstavka 9. člena ZJG) lahko širši, pogojen tudi z javnim interesom, da je javnost seznanjena z resničnimi dejstvi in podatki, vendar se lahko prav tako (kot popravek) nanaša le na informacijo (dejstvo).

Mnenje je subjektivna sodba novinarja, do katere ima sicer pravico, le da mora biti v skladu z etičnimi merili (predvsem v načinu podajanja to je da ni pospremljeno z neprimernimi to je slabšalnimi izrazi). Zoper mnenje pa zakon o javnih glasilih ne nudi pravnega varstva.

Pravno odločilno je, da tožnik z odgovorom pobija le mnenje novinarja, medtem ko je po določbah 9. člena ZJG mogoče zahtevati objavo odgovora le na objavljeno informacijo ter ni podana dolžnost objave odgovora po določbah 13. člena ZJG, če se odgovor ne nanaša na informacijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna objaviti njegov odgovor na sporni članek.

Ocenilo je, da predstavlja informacijo le sporočilo, da je sodišče na obravnavi pregledalo članke in pisma bralcev, ki pravic in interesov tožnika ne prizadeva. Nadaljnji del besedila pa predstavlja komentar in mnenje toženke o ravnanju tožnika, ki ne vsebuje konkretnih obvestil in podatkov. Za objavo odgovora tako ni podlage v 9. in 14. členu zakona o javnih glasilih (ZJG).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

Zmotno uporabo materialnega prava se kaže v tem, ker je sodišče ocenilo, da z objavljeno informacijo v V. o kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v ..., opr. št. K ..., ki je tekel na njegovo zasebno tožbo, ni prizadeta njegova pravica ali pravni interes, od česar je odvisna tudi pravica do objave odgovora. S tožbo je zahteval le, da se javnosti omogoči, da sama oceni ali je uporabil bolj grobe stavke kot pa jih je novinar. Negativne odločitve v kazenskem postopku in opustitev navedb konkretnih dejstev, prizadevajo tožnikovo pravico in interes: do časti in dobrega imena in pravico do pravilnega obveščanja javnosti. S svojim postopkom je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu ni priznalo človekovih pravic in temeljnih svoboščin: člen 14 ustave o enakosti pred zakonom, člen 39 ustave o svobodi izražanja in člen 40 ustave o pravici do popravka in odgovora.

Sodišče druge stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V postopku je kot predsednica senata odločala sodnica, glede katere so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, ker obstaja nasprotje med oceno spornega besedila kot komentarja, čeprav gre za navedbo dejstev. Tako obstaja nasprotje med vsebino listine in tem, kar je o tej vsebini zapisalo pritožbeno sodišče. Enaka kršitev pa je storjena na pritožbeni stopnji, ker pritožbeno sodišče ni konkretno odgovorilo na pritožbena izvajanja o kršitvah ampak je odgovorilo le na splošno ter teh razlogov ni mogoče razumeti.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili sledeče: Toženkina novinarka je v spornem članku, objavljenem v V. 23.10.1997 na strani 11, v katerem ugotavlja, da je sodišče po pregledu člankov in pisem bralcev, ki so bili objavljeni o zapletih z imenovanjem notarjev, zapisala o načinu tožnikovega nastopanja tudi "da je v pismih.... uporabljal še bolj grob besednjak kot ga je sam očital obtoženemu". Tožnik je na ta del članka zahteval 24.10.1997 objavo odgovora, ki bi vseboval (1) predmet njegove zasebne tožbe zoper novinarja V. B. t.j. opis kaznivega dejanja obrekovanja" in vse, ki so bili proti njemu, skušal z grobimi besedami v pismih bralcev in medijskih nastopih javno diskriditirati (prav to, javno diskriditacijo, je med drugim očital pravosodni ministrici M. Z.)..." in (2) primere grobih besed, ki naj bi jih tožnik po zagovoru novinarja B. zapisal ali izjavil in sicer v D.: dne 18.2.1995 "kdor ne loči sedanjega in preteklega časa, ne more biti ministrica za pravosodje. Namesto strokovne odločitve so prevladale intrige in strankarsko lobiranje"; dne 1.3.1995 "vsakomur je jasno, da nista ministrica in državni sekretar sposobna razpravljati ad rem (v stvari) in sta se me zato po starih preizkušenih realsocialističnih manirah lotila z razpravljanjem ad personam" in 18.3.1995 "...nastop ministrice v moji pisarni je bil prav prostaški" ter v intervjuju v S. 17. ali 27.2.1995 "...merila za imenovanje notarjev, ki jih vsebuje zakon o notariatu izpolnjujem v celoti, sprašujem pa se ali to velja tudi za oba že imenovana m. notarja iz vrst LDS". Dalje sta sodišči ugotovili, da je toženka v pismih bralcev objavila tožnikov odgovor 29.10.1997 na strani 23 in to brez vprašaja na koncu naslova in brez podnaslova, v neustrezni grafični obdelavi. Sodišči obeh stopenj sta ocenili, da predstavlja sporni članek deloma informacijo in deloma komentar, da tožnikov odgovor ne izpodbija konkretnih navedb in informacij ter da zato s spornim zapisom nista prizadeta taka pravica ali pravni interes tožnika, ki bi bila pravno varovana (po 40. členu ustave RS oziroma 9. in 14. členu zakona o javnih glasilih - ZJG) ter da zato toženka ni bila dolžna objaviti tožnikov odgovor.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno presodili in da nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Glede postopkovnih kršitev: Revizijska izvajanja o tem, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti predsednice senata, ki je sodelovala v pritožbenem postopku, pomenijo uveljavljanje izločitvenega razloga iz 6. točke 71. člena ZPP. Toda po določilu tretjega odstavka 73. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev sodnika višjega sodišča le v pravnem sredstvu oziroma odgovoru nanj. Ker tožnik izločitve sodnice ni uveljavljal v pritožbi, v pritožbenem postopku ni moglo priti do postopkovnih kršitev iz 2. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s 6. točko 71. člena ZPP in zato revizija v tej smeri ni utemeljena.

Tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je drugi del spornega članka ocenilo za komentar in mnenje toženke o ravnanju tožnika, ki v članku ni konkretizirano. Navedlo je tudi razloge za takšno svojo oceno. Če gre po tožnikovem mnenju za dejstva in ne za komentar, zaradi česar ima pravico do zahtevanega odgovora, pomeni to tožnikovo nestrinjanje s presojo sodišča, ne pa nerazumljivosti ali nejasnosti sodbenih razlogov. Tudi tisti razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ki obravnavajo pritožbena izvajanja o nerazumljivosti sodbe sodišča prve stopnje, so razumljivi in zadostni ter so drugačna revizijska izvajanja prav tako neutemeljena. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo.

O pravni presoji spora: Revizija ima prav v pravnoteoretičnih izhodiščih, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva (torej tudi do iz njega izhajajočih časti in dobrega imena), kar določa 34. člen ustave RS, njegovo varstvo pa zagotavlja 35. člen ustave. Osebnostna pravica do časti in dobrega imena je lahko varovana kazenskopravno, pa tudi civilnopravno. Možno je tako večvrstno pravno varstvo obravnavanih osebnostnih pravic, ki pa se medsebojno ne izključujejo in tudi ne pogojujejo. Naša ustava posebej opredeljuje nekatere osebnostne pravice, med drugimi tudi v tožnikovi reviziji omenjeni in sicer pravico do svobode izražanja (39. člen) in pravico do popravka in odgovora (40. člen). Vendar pa sta s citiranima členoma opredeljeni osebnostni pravici v nasprotju z mnenjem revidenta različni:

(1) Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave RS zagotavlja pravico do svobode izražanja vsakomur - fizičnim in pravnim osebam, ki se ukvarjajo z javnim obveščanjem, da smejo svobodno zbirati, sprejemati in širiti informacije, misli, ideje in mnenja. Svoboda izražanja za javna glasila pomeni, da so neodvisna pred vsakršnim državnim ali drugim nadzorom (predvsem oblastnih struktur) in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila opravljajo dejavnost, s katero zagotavljajo uresničevanje pravice do obveščenosti vseh državljanov in je namenjena ljudem in skupnosti. Omejitve so dopustne le v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ustave RS in v okvirih, ki jih dopušča 10. člen evropske konvencije o človekovih pravicah. Ustavna pravica svobode izražanja iz 39. člena je uperjena tako nasproti nosilcem javne oblasti, ki ne smejo protiustavno omejevati predvsem medijem pravice svobodno širiti vesti in mnenja po svojem izboru. Ta ustavna pravica proti tožniku, ki terja pravno varstvo zoper medije, že pojmovno ni mogla biti kršena.

(2) Drugače pa je z ustavno pravico do popravka in odgovora iz 40. člena ustave, ki zagotavlja pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in s katerim je prav tako zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. Zakon o javnih glasilih (Ur. list RS, št. 18/94 - naprej ZJG) pravico do popravka objavljenega obvestila in pravico do odgovora na objavljeno informacijo ureja skupaj in enotno v 9. členu, ki določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo ter popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes.

Čeprav tako ZJG obe navedeni pravici izenačuje v pogojih uveljavljanja (zaradi objavljene informacije mora biti prizadeta človekova pravica ali interes), vendar med njima ostaja razlika: namreč popravek lahko vsebuje samo dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo navedbe v objavljeni informaciji (vsebinsko in interesno je tako omejen), medtem ko je odgovor (ki ga ne zadeva navedena omejitev iz tretjega odstavka 9. člena ZJG) lahko širši, pogojen tudi z javnim interesom, da je javnost seznanjena z resničnimi dejstvi in podatki, vendar se lahko prav tako (kot popravek) nanaša le na informacijo (dejstvo).

Na podlagi spredaj navedene razčlembe ustavnih pravic iz 39. in 40. člena ustave je utemeljeno skleniti, da tožniku, ki uveljavlja varstvo pred posegi tiska, ni mogla biti kršena ustavna pravica iz 39. člena ustave ampak kvečjemu ustavna pravica iz 40. člena ustave. Subjekti ustavnega varstva iz 39. in 40. člena ustave so torej različni. Zato sodišči nižjih stopenj v zvezi z uporabo določb 39. in 40. člena ustave nista mogli na škodo tožnika kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.

V predmetnem sporu je tožnik uveljavljal varstvo pravice do odgovora na objavljeno informacijo o zaključku kazenskega postopka zoper novinarja B., ki je tekel po tožnikovi tožbi zaradi kaznivega dejanja obrekovanja in ki se je končal z oprostilno sodbo. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da predstavlja sporni članek informacijo z navedbo dejstev le v delu, s katerim ugotavlja, da je sodišče na obravnavi pregledalo članke in pisma bralcev, ki so bila objavljena o zapletih z imenovanjem notarjev in jih je pisal odvetnik S. V. M. Ta informacija po njunih ugotovitvah ni mogla prizadeti tožnikovih pravic in interesov. Nadaljnji del besedila "da je v pismih...

uporabljal še bolj grob besednjak, kot ga je sam očital obtoženemu" pa sta ocenili kot komentar in mnenje toženkine novinarke o določeni tožnikovi lastnosti, ki pa ne vsebuje dejstev. Tožnik po zaključkih sodišč nižjih stopenj ob takem stanju ne izpodbija konkretnih navedb in informacij v spornem članku, zgolj te pa so lahko predmet postopka za objavo odgovora po določbah 9. in 14. člena ZJG in zato je tožnikov zahtevek po njuni oceni neutemeljen.

Ugotovitev vsebine pobijanega dela članka predstavlja dejansko stanje. Take narave je tudi ugotovitev, da sporni del članka ne vsebuje obvestila oziroma informacije (to je dejstev) ampak le mnenje - oceno (novinarja). Mnenje pa je subjektivna sodba novinarja, do katere ima sicer pravico, le da mora biti v skladu z etičnimi merili (predvsem v načinu podajanja to je da ni pospremljeno z neprimernimi to je slabšalnimi izrazi). Zoper mnenje pa zakon o javnih glasilih ne nudi pravnega varstva.

Ker tožnik uveljavlja sporni odgovor le na novinarkin zapis, "da je v pismih... uporabljal še bolj grob besednjak kot ga je sam očital obtoženemu", pobija s tem novinarkino mnenje. Tega zaključka ne spremeni dejstvo, da v odgovoru ponuja bralcem v presojo izjavo novinarja B., ki je bila predmet tožnikove zasebne tožbe in (po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj) le nekatere svoje izjave (ki so navedene spredaj), da si vsak bralec "ustvari svojo sodbo o tem, katere besede bi naj bile grobe in če je bilo nastopanje tožnika resnično takšno". Torej pravno odločilno je, da tožnik z odgovorom pobija le mnenje novinarja, medtem ko je po določbah 9. člena ZJG mogoče zahtevati objavo odgovora le na objavljeno informacijo ter ni podana dolžnost objave odgovora po določbah 13. člena ZJG, če se odgovor ne nanaša na informacijo. Revizijsko sodišče ocenjuje ob navedenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, da sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno odločili, ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili. Zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je moralo zato zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).