Jedro

Zakon o kazenskem postopku ne zahteva, da bi izrek obsodilne sodbe vseboval abstraktni dejanski stan.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena N. V. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 257/2009 z dne 12. 1. 2010 N. V. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po prvem odstavku 262. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca M. K. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 51/2010 z dne 18. 3. 2010 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki sta obe sodišči naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker dejanje, zaradi katerega se obsojenka preganja, ni kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo in obsojenko oprosti obtožbe; podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da se obširne navedbe zahteve nanašajo na dejansko stanje ter pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni predmet preizkusa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Obsojenkin zagovornik v zahtevi navaja, da se obsojenki očita, da je kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu KZ storila s tem, ko je "kako drugače očitno nevestno ravnala v službi". Meni, da ta izvršitvena oblika pri obsojenki ni bila podana, saj je vedela, da so zemljišča po planskih aktih sicer kmetijska zemljišča, dejanska raba zemljišč pa je stavbna. Zato o nevestnem ravnanju, ki pomeni nenatančnost, površnost, malomarnost, ne more biti govora in dejanje, zaradi katerega se obsojenka preganja, ni kaznivo dejanje.

5. Vložnik zahteve sicer navaja kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, vendar po vsebini razlogov dejansko uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP (vsebina izreka obsodilne sodbe naj bi bila nepravilna) oziroma kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv), ki pa prav tako nista podani. Vsebina izreka obsodilne sodbe je določena v prvem odstavku 359. člena ZKP. Vsaka obsodilna sodba ima izrek o krivdi, ki ga sestavljata dejanski in pravni opis kaznivega dejanja (1. in 2. točka). Po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP izreče sodišče, katerega kaznivega dejanja je obtoženec spoznan za krivega, pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Po 2. točki prvega odstavka 359. člena ZKP pa navede zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega zakona je uporabilo.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v opisu abstraktnega dejanskega stanu sicer navedena le izvršitvena oblika "kako drugače očitno nevestno ravnala v službi", medtem ko iz opisa inkriminiranega dejanja obsojenke izhaja, da je obsojenka vedoma kršila zakone ali druge predpise. Glede na to, da določba prvega odstavka 359. člena ZKP ne zahteva, da bi izrek obsodilne sodbe vseboval abstraktni dejanski stan, nedoslednost glede abstraktnega dejanskega stanu, navedenega v izreku, ne predstavlja niti kršitve 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP niti kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (stališče zavzeto že v sodbi I Ips 72/98 z dne 14. 6. 2001). Inkriminirano dejanje pa je opisano tako, da vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 262. členu KZ in je na podlagi tega opisa tudi razvidno, da je bilo dejanje storjeno zaradi nevestnega dela v službi.

7. Vprašanje, ali je bila zakonodaja v času izdane lokacijske informacije nejasna ali ne, je dejansko vprašanje, prav tako je v sferi dejanskega stanja tudi dokazna ocena zagovornikovih navedb, da iz predloženih listin (Ministrstva za okolje in prostor in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) izhaja, da obsojenka ni ravnala v nasprotju s 23. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih. Ugovori vložnika zahteve glede tega predstavljajo uveljavljanje nepravilnega dejanskega stanja, to pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je ugovore glede nejasnosti zakonodaje presodilo in je v zvezi s tem (dejanskim) vprašanjem soglašalo (stran 3 drugostopenjske sodbe) s stališči sodišča prve stopnje (stran 7 prvostopenjske sodbe).

C.

8. Zatrjevane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene N. V. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.