Jedro

V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 135615/2014 z dne 10.10.2014 v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 40.912,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.444,12 EUR od 8.10.2014 dalje in od zneska 5.468,33 EUR od 8.10.2014 dalje ter izvršilne stroške v višini 307,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2014 dalje, vse v roku 8 dni.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe.

3. Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sta bili terjatvi pobotani najkasneje konec leta 2013, ko je tožeča stranka dobavila dovolj drv, da se je s tem pobotala kupnina za vozilo BMW. Do pobotanja je torej prišlo že dosti prej, kar izhaja iz pogodbe o odstopu terjatve in pobotne izjave, ker je do pobotanja prišlo na podlagi prvotne pogodbe med vsemi tremi strankami, ko so se stekli pogoji, torej ko je bila kupnina za omenjeno vozilo plačana. Ostale obveznosti pogodbenih strank so namreč svoje obveznosti izpolnile že pred tem. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati tudi o drugih zatrjevanih terjatvah družbe A. d.o.o. do tožeče stranke, ki so bile primerne za medsebojni pobot. Kupnina je bila namreč plačana in vozilo je bilo dobavljeno, kar pomeni, da je prišlo do pobota že na podlagi prvotne pogodbe. Če pa bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede omenjenega vprašanja pravilna, potem bi moralo sodišče odločati o razvezi pogodbe o dobavi drv in ne nalagati toženi stranki drugačne izpolnitve od dogovorjene.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo predhodne odredbe pa se je po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da za izdajo predhodne odredbe zadostuje že izkaz verjetne nevarnosti. Tožeča stranka je sodišču predstavila številna objektivna dejstva, ki kažejo na šibko finančno situacijo tožene stranke ter negospodarno ravnanje njenega vodstva. Nepremično premoženje tožene stranke je bilo obremenjeno že pred predmetnim postopkom, med postopkom pa ga je tožena stranka še dodatno obremenila s hipotekami. Tožena stranka obremenjuje in zastavlja tudi svoje premično premoženje, kar je razvidno na primeru sončne elektrarne. Zapiranje in blokada transakcijskih računov tožene stranke, udeleženost v več sodnih postopkih in skrivanje denarja v tujini, prav tako dajejo podlago za izdajo predhodne odredbe. Več kot očitno ima tožena stranka likvidnostne in druge finančne težave. Direktor in družbenik tožene stranke S.P. je hkrati tudi direktor in družbenik družbe A. d.o.o., ki je v zelo slabem finančnem stanju z velikimi dolgovi. Res je sicer, da družba A. ni predmet tega postopka, vendar je mogoče glede na omenjeno okoliščino upravičeno potegniti vzporednico s toženo stranko ter utemeljeno pričakovati, da je le še vprašanje časa, kdaj tožena stranka ne bo več sposobna poravnavati svojih obveznosti.

6. Tožena stranka je po sovjem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke:

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9. Pobotanje je prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga nasproti drugi obenem upnika in dolžnika (311. člen Obligacijskega zakona – OZ). V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala zgolj na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpostavlja), da družba A. d.o.o. ni prenesla lastništva nobenega avtomobila na tožečo stranko, zato se terjatev iz naslova kupnine niti ni mogla pobotati s terjatvijo iz naslova dobave drv.

10. Prav tako je pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila na toženo stranko s strani družbe A. d.o.o. prenesena zgolj terjatev iz naslova najemnine za uporabo dveh avtomobilov (tega dejstva obravnavana pritožba ne izpodbija), zato tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ne more uveljavljati v pobot cedirane terjatve na drugih pravnih podlagah (npr. iz naslova odškodninske obveznosti ali neupravičene obogatitve). Pritožbene navedbe tudi v tem delu ne morejo omajati izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

12. Pravilen in zakonit je tudi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe. Predhodno odredbo namreč izda sodišče le tedaj, če upnik (ki se izkaže z odločbo sodišča, ki še ni pravnomočna) izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Pritožbeno sodišče se pridružuje prepričljivi oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v konkretnem primeru te nevarnosti ni izkazala. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožena stranka lastnica kar šestih vozil (od tega sta dve vozili BMW višjega cenovnega razreda), kot tudi, da ima tožena stranka odprte tri transakcijske bančne račune, pri katerih ni izkazano nobeno pomanjkanje denarnih sredstev. Prav tako niso pravno pomembne okoliščine (na katere opozarja obravnavana pritožba), ki se nanašajo na družbo A. d.o.o., in sicer ne glede na to, da je ista oseba (S.P.) direktor in družbenik obeh pravnih oseb. Slaba finančna situacija pri eni pravni osebi (prekomerno zadolževanje, obremenjevanje premoženja ipd.) samo po sebi ni dovolj za izkaz verjetnosti, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena tudi pri drugi pravni osebi.

13. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka:

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. S pritožbama pravdni stranki nista uspeli, v odgovorih na pritožbo pa nista navedli nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi v obravnavani pritožbeni zadevi.