Jedro

Obe sodišči sta sicer poudarili, da je voznica z nepravilnim zavijanjem povzročila nevarno situacijo, vendar sta hkrati povzeli tisti del izvedenskega mnenja, ki govori tudi o tožnikovih možnostih preprečiti trčenje. Kljub omejitvi hitrosti 40 km/h je tožnik pred začetkom zaviranja vozil s hitrostjo 61,6 km/h. Nesrečo bi tožnik lahko preprečil brez zaviranja, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 40 km/h, saj bi v tem primeru šlo le za "precej tesno srečanje", do mesta trčenja pa bi lahko z zaviranjem ustavil tudi, če bi vozil s hitrostjo do 50/km/h. Zato je povsem napačno revizijsko stališče, da med tožnikovo prehitro vožnjo in trčenjem ni vzročne zveze. Ugotovljeni potek prometne nesreče in kršitve obeh udeležencev tudi po presoji revizijskega sodišča narekujejo porazdelitev krivde v razmerju 40 : 60 v korist tožnika, kot sta materialnopravno pravilno presodili obe sodišči.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 7.7.1995 poškodoval v prometni nesreči, ko je pri vožnji naravnost in po prednostni cesti trčil z vozilom nasproti vozeče toženkine zavarovanke, ki je v križišču zavijala v levo s prednostne na neprednostno cesto. Od toženke je zahteval plačilo 2.100.000 SIT za nepremoženjsko škodo in 6.411 SIT za premoženjsko škodo. Po ugotovljenem poteku prometne nesreče je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik kljub omejitvi 40 km/h vozil s hitrostjo 61,6 km/h in s tako prekoračitvijo prispeval k trčenju, toženkina zavarovanka pa je v križišču izsiljevala prednost. Zato je odločilo, da je tožnik kriv v višini 40%, toženka pa 60%. Odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo je odmerilo na 950.000 SIT, za premoženjsko pa v celotni zahtevani višini 6.411 SIT. Oba zneska je zaradi tožnikovega deleža znižalo za 40% in razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 573.874 SIT (sedaj 2.394,34 EUR) z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 1.532.564 SIT (sedaj 6.395,28 EUR) in presežno zahtevane zamudne obresti je zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da je od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo tudi zamudne obresti že za čas od 1.1.2002 do 3.9.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V vsem ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se mu prisodi še nadaljnjih 1.532.564 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1996 ter zakonske zamudne obresti od prisojenih 570.000 SIT tudi za čas od 9.11.1996 do 1.1.2002. Tožnik se ne strinja niti z odločitvijo o podlagi niti o višini svoje terjatve. Prepričan je, da ga ne zadene nobena krivda za nesrečo. V utemeljitev svojega stališča prepisuje pritožbene trditve, katera dejstva naj bi bila pri tem spregledana in iz izvedenskega mnenja izvaja svoje lastne nadaljnje zaključke, da je toženkina zavarovanka stala v križišču 4,5 sekunde in nato nenadoma zavila v levo. Tožnik takega nenavadnega ravnanja ni mogel pričakovati, saj je videl, da vozilo čaka v križišču. Vzrok za nesrečo je v njenem zmedenem in neodločnem ravnanju, saj je imela dovolj časa za varno zavijanje. Zato tožnikova prehitra vožnja ni v vzročni zvezi z nesrečo. Pri izpodbijanju same odmere odškodnine tožnik ponavlja dejstva o posameznih oblikah nepremoženjske škode in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali, saj ta dejstva utemeljujejo prisojo celotnih zahtevanih zneskov. Pri tem se sklicuje na dve konkretni zadevi iz prakse revizijskega sodišča. V nadaljevanju graja še odločitev o začetku teka zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri tem dobesedno prepisuje razloge iz mnogih revizij, ki sta jih vložila njegova pooblaščenca v drugih odškodninskih zadevah.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi ni dovoljena, glede odločitve o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3) določa omejitve glede obsega in glede razlogov izpodbijanja. V drugem odstavku 367. člena ZPP je določena omejitev, da je revizija dovoljena v tistem premoženjskem sporu, v katerem vrednost izpodbijane drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar imajo tožbeni zahtevki različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP revizijsko sporna vrednost ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Premoženjski spor z uveljavljanjem odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo vsebuje dva samostojna zahtevka z različno podlago. V tej zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 6.411 SIT, zaradi ugotovljene stopnje tožnikove krivde pa je bil del tega zneska v višini 2.564 SIT oziroma sedaj 10,70 EUR zavrnjen. Tožnikova opredelitev revizijsko sporne vrednosti zajema tudi ta znesek. Revizija v tem delu ni dovoljena.

O neutemeljenem delu revizije Revizija glede odločitve o nepremoženjski škodi izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za znesek 1.530.000 SIT oziroma sedaj 6.384,57 EUR, torej je v tem delu dovoljena, vendar ni utemeljena niti glede izpodbijanja podlage o tožnikovem deležu krivde, niti glede višine odmerjene pravične denarne odškodnine.

O podlagi Kadar je pri nesreči premikajočih se motornih vozil krivda imetnikov teh vozil obojestranska, vsak imetnik v skladu z drugim odstavkom 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) odgovarja v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka stranke in sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus na pritožbeni stopnji.

Ugotovljeni potek prometne nesreče je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v razlogih na četrti in peti strani svoje sodbe. V teh razlogih ni ugotovitve, da naj bi se toženkina zavarovanka pred zavijanjem v levo ustavila in koliko časa naj bi stala. Taki razlogi bi bili v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ki sta ga sodišči v celoti sprejeli in v katerem je izvedenec na osmi strani izrecno poudaril, da na tehničen način ni mogoče ugotoviti, ali se je vozilo toženkine zavarovanke pred pričetkom zavijanja zaustavilo in pričelo s speljevanjem z mesta, ali pa je zavilo v levo brez zaustavljanja, ker sta možni obe varianti. Z izvedenskim mnenjem se je tožnik strinjal in ni zahteval njegove dopolnitve. Zato so neupoštevne vse njegove lastne izpeljave, ki izhajajo iz njegovega razumevanja izvedenskega mnenja in iz zanj ugodnejše, vendar nedokazane predpostavke, da naj bi voznica pred začetkom zavijanja kar 4,5 sekunde (pri tem izračunu je tožnik tudi pozabil upoštevati svoj reakcijski čas) stala v križišču in nato nenadoma začela z zavijanjem. Taka trditev je celo v nasprotju s tožnikovo lastno izpovedjo, saj ni povedal, da jo je videl stati v križišču, pač pa, da je na pregledni cesti že na daleč videl, kako mu nasproti pelje avto s prižganim levim smerokazom.

Obe sodišči sta sicer poudarili, da je voznica z nepravilnim zavijanjem povzročila nevarno situacijo, vendar sta hkrati povzeli tisti del izvedenskega mnenja, ki govori tudi o tožnikovih možnostih preprečiti trčenje. Kljub omejitvi hitrosti 40 km/h je tožnik pred začetkom zaviranja vozil s hitrostjo 61,6 km/h. Taka prekoračitev ob pravilnem izhodišču osnove o dovoljeni hitrosti pomeni več kot 50-odstotno prekoračitev (in ne 1/3). Nesrečo bi tožnik lahko preprečil brez zaviranja, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 40 km/h, saj bi v tem primeru šlo le za "precej tesno srečanje", do mesta trčenja pa bi lahko z zaviranjem ustavil tudi, če bi vozil s hitrostjo do 50/km/h. Zato je povsem napačno revizijsko stališče, da med tožnikovo prehitro vožnjo in trčenjem ni vzročne zveze. Ugotovljeni potek prometne nesreče in kršitve obeh udeležencev tudi po presoji revizijskega sodišča narekujejo porazdelitev krivde v razmerju 40 : 60 v korist tožnika, kot sta materialnopravno pravilno presodili obe sodišči. O višini pravične denarne odškodnine Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih trditev, ki presegajo dejanske ugotovitve obeh sodišč glede posameznih oblik nepremoženjske škode (npr. zatrjevane bolečine in težave pri delu z računalnikom, okorelost vratu, itd.). Izhajalo je iz tistega dejanskega obsega posameznih oblik nepremoženjske škode, ki izhaja iz razlogov na sedmi do deveti strani prvostopenjske sodbe in ki ga je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. V času nesreče je bil tožnik star 20 let. Utrpel je udarnino na čelu, desni roki (in ne nogi, kot navaja v reviziji) in na desnem kolenu ter zvin vratne hrbtenice, pri katerem pa je po izvedenčevih ugotovitvah šlo za lažjo obliko nihajne poškodbe. Določene težave je povzročila le zadnja poškodba zaradi manjše zmanjšane gibljivosti vratu, kar je ocenjeno z 2 odstotkoma zmanjšanja življenjske aktivnosti (za 10 stopinj zmanjšana gibljivost pri dveh od šestih gibov). Zato ima tožnik težave pri vožnjah v službi z dostavnim vozilom, opustil je tudi aktivno igranje vaterpola v klubu, druge aktivnosti pa opravlja s povečanimi napori, zaradi česar trpi duševne bolečine. Sodišči sta mu odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti odmerili na 400.000 SIT, za strah na 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 450.000 SIT. Skupna odmera 950.000 SIT oziroma sedaj 3.964,28 EUR pomeni glede na razmere v času prvostopenjskega sojenja 5,95 takratnih povprečnih plač.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da taka odmera odškodnine materialnopravno pravilno upošteva določbi 200. in 203. člena ZOR. V tej odmeri sta primerno upoštevani obe načeli za odmero pravične denarne odškodnine, torej tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Revizijsko sodišče je tudi samo opravilo primerjavo tožnikove zadeve in drugih primerljivih odškodninskih zadev ter presodilo, da je izpodbijana odmera ustrezno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnine. Gre za lažjo poškodbo z manjšimi posledicami. Odveč je revizijsko poudarjanje, da gre za več poškodb, saj zaradi udarnin niso ugotovljene nobene posledice. Tudi revizijsko sklicevanje na dve drugi konkretni revizijski zadevi ni utemeljeno. V prvem primeru je bila revizijska presoja omejena na vprašanje, ali je odmera prenizka, saj je revizijo vložil le tožnik, v drugem primeru pa gre glede na dejanske ugotovitve za večji obseg tako telesnih bolečin kot tudi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

O zakonskih zamudnih obrestih Tožnik z revizijo izpodbija tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker meni, da jih utemeljeno terja že čas od 9.11.1996 dalje in ne le od 1.1.2002. Zakaj je tako stališče napačno, je revizijsko sodišče tožnikovima pooblaščencema odgovorilo že v mnogih revizijskih odločbah. Ker gre v tožnikovi reviziji za dobesedno enake navedbe, ponovni odgovor tudi v tej zadevi ni potreben.

Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških.