Jedro

Fizične osebe lahko povračilo vlaganj zahtevajo brez omejitev in v celoti, če je izpolnjen pogoj glede povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in da imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine. Povedano drugače, po tej določbi ZDen povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine. Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Vlagatelji v denacionalizirana stanovanja niso omejeni z razliko med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in ob vračanju.

Prvostopenjski organ je v obravnavani zadevi napačno opredelil nalogo postavljenemu izvedencu, za katerega tožnik predujma ni založil. Posledično, zaradi napačne razlage materialnega prava, tudi ni pravilno presodil v spis podanih dokazil, tudi obeh izvedeniških mnenj.

Izrek

Tožbi ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 464-44/1998-126 z dne 14. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev vlaganj v denacionalizirano dvosobno stanovanje v izmeri 40,3 m2, na podstrešju stavbe … (1. točka izreka); ter mu vrnil znesek, ki ga je založil za stroške izvedenskega dela v višini 300,00 EUR (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik 17. 12. 1998 v zvezi z javnim naznanilom poziva vsem najemojemalcev poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičencem do povrnitve podržavljenih nepremičnin na območju Upravne enote Ljubljana, preglasil svojo zahtevo iz naslova vlaganj pri porušitvi in ponovni zgraditvi podstrešnega stanovanja na .... Z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 362-375/1992-109 z dne 30. 10. 2007, ki je pravnomočna z dnem 30. 11. 2007, je bilo odločeno o vrnitvi dvosobnega stanovanja v izmeri 40,3 m2. Iz obrazložitve je razvidno, da stanovanje zaseda na podlagi najemne pogodbe vlagatelj zahteve A.A. Upravni organ je vlagatelja pozval, da vlogo dopolni s podatki o vrsti in višini vseh svojih investicijskih vlaganj, na kar je vlagatelj odgovoril, da je bilo z delno denacionalizacijsko odločbo ugotovljeno, da se je vrednost stanovanja povečala za 73,13 % . Organ je vlagatelju pojasnil, da je bilo izvedensko mnenje B.B. izdelano za potrebe denacionalizacijskega postopka in ne za postopek ugotovitve njegovih investicijskih vlaganj ter da ni bilo izdelano na podlagi ustrezne metodologije in v skladu z upravno sodno prakso. Z vlogo z dne 18. 11. 2010 je vlagatelj navedel vrste investicijskih vlaganj in jih ocenil na znesek 200.000,00 EUR. V nadaljevanju je upravni organ s sklepom z dne 21. 1. 2011 po uradni dolžnosti določil izvedenca C.C. ter da znesek za stroške izvedenskega dela v višini 800,00 EUR nosi vlagatelj zahteve. Vlagatelj je položil za stroške izvedenskega dela 300,00 EUR ter predlagal odlog in podaljšanje roka ter predlog za obročno odplačilo predujma. Kasneje je predložil sodišču izvedensko mnenje izvedenca D.D. iz leta 1993, ki je vsebovalo ocenitev vrednosti vlaganj v izdelavo stanovanja. S sklepom z dne 22. 7. 2011 je organ zavrnil prošnjo vlagatelja za odlog in za obročno odplačilo predujma za stroške izvedeniškega mnenja. Dne 5. 2. 2013 pa je vlagatelj zahteval, da se mu znesek 300,00 EUR vrne. V zvezi s trditvijo, da se postopek izvaja na osnovi neobstoječe vloge, organ navaja, da te navedbe ne more upoštevati, ker zahteve z dne 17. 12. 1998 vlagatelj ni nikoli umaknil. V zvezi s predloženimi izvedeniškimi mnenji pa, da jih ne more upoštevati, ker niso bila izdelana v skladu z veljavno metodologijo ter upravno sodno prakso. Zahtevek je zavrnil, ker vlagatelj ni izkazal zatrjevanih investicijskih vlaganj.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v razlogih pa navedel, da je upravni organ odločil na podlagi obstoječe vloge, tožnik pa v postopku ni uspel dokazati, da je lastnik stanovanja v stavbi ...

3. Tožnik v tožbi navaja, da se njegove vloge v upravnem postopku nanašajo na drug upravni postopek, ki ga upravni organ ni uvedel. Nanašajo se na njegova lastninska upravičenja iz naslova vlaganja kapitala v nepremičnino, na njegovo stanovanje kot posamezni del zgradbe. Tožnik ni vložil vloge, kot se to neresnično prikazuje v tem upravnem postopku. Zatrjevane vloge ni vložil tudi iz razloga, ker ni podana identiteta med domnevno odvzetim in vrnjenim stanovanjem v izmeri 40,3 m2 in stanovanjem tožnika, ki ga je zgradil in v katerem biva že vse od izgradnje v letu 1982. Četudi bi bilo šteti, da je tožnik vložil vlogo (pa je ni), ni nikoli navajal, da se njegova vloga nanaša na stanovanje v izmeri 40,03 m2, za katerega v vseh svojih vlogah zatrjuje in dokazuje, da ni nikoli obstajalo. Prav tako ni nikoli navajal, da v tem stanovanju biva. Tožnik je v postopku priglasil svoja lastninska upravičenja iz naslova vlaganja kapitala v zgradbo. Gre za lastninski zahtevek iz naslova vlaganja kapitala v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka in ki glede na tretji odstavek 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni bil vrnjen upravičencu, kot tudi za vlaganje kapitala imetnika stanovanjske pravice in stanovanjske pogodbe v podstrešne prostore, ki pa ni najemnik stanovanja v izmeri 40,3 m2. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitev določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik dokazuje, da je solastnik nepremičnine ..., na katero meri denacionalizacijska odločba. V upravnem postopku je dokazoval, da ne obstaja stanovanje v izmeri 40,03 m2, ki se navaja v denacionalizacijski odločbi. Tožnik je pojasnjeval, da je na skupnih podstrešnih prostorih za bivanje pridobil stanovanjsko pravico, vendar ne na zatrjevanem stanovanju v izmeri 40,03 m2. Predlaga, da upravni organi dokončno raziščejo dejansko stanje, po potrebi tudi z ogledom na kraju samem. Tožnik je postal lastnik novega podstrešnega stanovanja na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91. Gre za originarno pridobitev lastninske pravice, da prostori, opredeljeni v stanovanjski pogodbi in denacionalizacijski odločbi ne obstajajo danes in niso obstajali ob odvzemu zgradbe .... Navajanje upravnih organov, da je bilo v pravdi III P 2315/2002 pravnomočno odločeno o tem, ali je tožnik lastnik stanovanja v katerem biva, je zmotno. Sodba se nanaša na zahtevek za „priznanje solastništva“ na podlagi tretjega odstavka 116. člena SZ/91 in ne na vprašanje, ali je tožnik postal lastnik svojega podstrešnega stanovanja na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91. Ni sporno, da mu ni bila priznana solastninska pravica na podlagi tretjega odstavka 116. člena SZ/91, vendar pa je pravna in dejanska podlaga, ki zatrjuje v tem postopku (izgradnja novega stanovanja na podstrešju stavbe), povsem druga. Med sodbo III P 2315/2002 in relevantnim dejanskim stanjem v tej zadevi ni podana objektivna identiteta in ni mogoče govoriti o pravnomočno razsojeni stvari. Predlaga, da sodišče odločitev upravnega organa spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo organu v ponoven postopek.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Stranke z interesom v tem postopku na tožbo niso odgovorile.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je uvodoma sporno, ali je upravni organ odločil o zahtevi tožnika za povrnitev vlaganj. Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da ni vložil vloge, kot se to neresnično prikazuje v postopku. V zvezi z navedenim ugovorom je ugotoviti, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi vloge tožnika z dne 17. 12. 1998, v kateri je navedel, da v zvezi z javnim naznanilom priglaša svojo zahtevo iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov, konkretno za vlaganja pri porušitvi in ponovni zgraditvi podstrešnega stanovanja na .... Ugovor, da je bilo odločeno brez zahteve stranke, torej ni utemeljen.

8. Nadalje tožnik navaja, da je v postopku denacionalizacije priglasil svoja lastninska upravičenja, da pa o tem zahtevku organ ni odločil. V zvezi z navedenim zahtevkom, o katerem je bilo odločeno v tem upravnem postopku, ker gre za zahtevek za povrnitev vlaganj v nepremičnino, se sodišče do njegovih navedb glede lastninske pravice na stanovanju ne opredeljuje, ker že postavljeni zahtevek z dne 17. 12. 1998 pojmovno izključuje, da bi imel tožnik na istem stanovanju, za katerega je vložil zahtevek povračilo vlaganj, lastninsko pravico. Da pa bi ta isti zahtevek pomenil zahtevek za priznanje lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91, pa iz njegove vsebine tudi ne izhaja.

9. Upravni organ je zahtevo tožnika za povrnitev vlaganj zavrnil, ker tožnik na podlagi predloženih dokazil ni uspel dokazati višine vlaganj, niti tega, v katerem obdobju naj bi bila izvedena, posledično pa tudi ne, ali in v kakšnem obsegu se je vrednost podržavljene nepremičnine bistveno povečala zaradi zatrjevanih investicij. Predloženima izvedeniškima mnenjema B.B. in D.D. odreka dokazno vrednost, ker nista bila izdelana v skladu z veljavno metodologijo ter upravno sodno prakso.

10. Vloga z dne 17. 12. 1998, s katero tožnik zahteva vlaganja v podstrešno stanovanje, temelji na sedmem odstavku 25. člena ZDen in ureja povračilo vlaganj fizičnim osebam. Po tej določbi ZDen lahko fizične osebe, ki so vlagale v vrnjeno nepremičnino, zahtevajo povrnitev tistih vlaganj, ki so bila izvršena v podržavljeno nepremičnino do dneva uveljavitve ZDen, to je do 7. 12. 1991, in s katerim je bila povečana vrednost nepremičnine. V sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 5/2013 z dne 19. septembra 2013 je navedeno, da po izrecni določbi tega člena lahko fizične osebe povračilo vlaganj zahtevajo brez omejitev iz prejšnjih odstavkov in v celoti, če je izpolnjen pogoj glede povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. To pomeni, da zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in da imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine. Povedano drugače, po tej določbi ZDen povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine. Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Takšna vlaganja se ob upoštevanju ustrezne amortizacije vrnejo v celoti. Navedeno pomeni, da Vrhovno sodišče meni, da vlagatelji v denacionalizirana stanovanja niso omejeni z razliko med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in ob vračanju. Vrhovno sodišče meni, da bi drugačna razlaga sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki bi upoštevale le to, da za povračilo vlaganj fizičnih oseb ne veljajo omejitve iz prejšnjih odstavkov (četrti in peti odstavek 25. člena ZDen), bila v nasprotju z izrecno zakonsko določbo. Glede na siceršnjo besedilo sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki izrecno izključuje omejitve iz prejšnjih odstavkov 25. člena ZDen, bi bila v takem primeru odveč tudi besedna zveza „v celoti“. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča je organ v obravnavani zadevi napačno opredelil nalogo postavljenemu izvedencu C.C., za katerega tožnik predujma ni založil. Posledično, zaradi napačne razlage materialnega prava, organ tudi ni pravilno presodil v spis podanih dokazil, tudi obeh izvedeniških mnenj. V ponovnem postopku reševanja zadeve, naj organ ponovno presodi izvedeniška mnenja, ugotovi, katerega vlaganja so bila narejena ter nato ponovno, kolikor bo potrebno, postavi izvedenca ustrezne stroke, da bo izračunal višino vlaganj z upoštevanjem ustrezne amortizacije.

11. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64.člena Zakona o upravnem sporu odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

12. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.