Jedro

Ker je izvedenka ugotovila, da mama ne ločuje med otrokovimi in lastnimi interesi ter ima lastnosti, ki vodijo v odtujevanje otroka od očeta, je na mestu izdaja začasne odredbe o vzgoji in varstvu med postopkom in zaupanje otroka očetu.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu z 21. 3. 2018 se delno ugodi in se ta delno tako spremeni, da se ugovoru proti sklepu z 19. 2. 2018 delno ugodi in se ta delno spremeni: * v prvi alineji 2. točke izreka (glede poteka stika vsak drug vikend) tako, da mama otroka prevzame v petek v šoli po zaključku pouka in ga v ponedeljek zjutraj odda v šoli, pravočasno za pouk; * v peti alineji 2. točke izreka (glede stikov med poletnimi počitnicami) tako, da otrok poletne počitnice preživi pri vsakem polovico.

II. Pritožba proti sklepu z 21. 3. 2018 se v preostalem, pritožba proti sklepu z 19. 2. 2018 pa v celoti zavrneta ter se izpodbijana sklepa v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdita.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 19. 2. 2018 odločilo o ugovorih toženca proti sklepoma o začasnih odredbah s 15. 2. 2017 in s 14. 7. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stikih med tožencem in mladoletnim A. Hkrati je sodišče prve stopnje s sklepom z 19. 2. 2018 po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je A. zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, z mamo pa je določilo stike. V presežku je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. S sklepom z 21. 3. 2018 je sodišče odločilo o ugovoru tožnice, ki ga je ta vložila proti tistemu delu sklepa z 19. 2. 2018, proti kateremu pravno sredstvo ni pritožba.

3. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje odločalo s prvim oziroma z drugim sklepom. To jasno izhaja iz izrekov, pa iz njune obrazložitve. S prvim je odločilo o ugovoru toženca proti predhodnemu sklepu o začasni odredbi s 15. 2. 2017 v zvezi s sklepom o začasni odredbi s 14. 7. 20171 (in proti temu delu sklepa z 19. 2. 2018 je pravno sredstvo pritožba), obenem pa je sodišče po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo (proti temu delu sklepa z 19. 2. 2018 je pravno sredstvo ugovor). Povedano še z vsebinske plati: sklep z 19. 2. 2018 predstavlja prvo odločitev sodišča o vzgoji in varstvu A. ter posledično o stikih z mamo (o tem je sodišče prve stopnje odločilo z začasno odredbo po uradni dolžnosti), odločitev o stikih z očetom pa je posledica obravnavanja toženčevih ugovorov. Pri izpodbijanju slednje ima torej tožnica na voljo pritožbo (to je vložila 6. 3. 2018). V zvezi z odločitvijo o vzgoji in varstvu in stikih z otrokom pa je tožnica vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z 21. 3. 2018. Proti temu sklepu je tožnica vložila pritožbo 4. 4. 2018. Pritožbeno sodišče bo pritožbene navedbe obravnavalo skupaj in bo nanje odgovorilo z vsebinskega vidika.

4. Obširnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, temveč se bo v nadaljevanju do njih opredelilo, kolikor bo ocenilo, da so pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5. Toženec je na obe pritožbi odgovoril in predlaga njuno zavrnitev. Tudi teh navedb pritožbeno sodišče ne bo povzemalo, temveč se bo do tistih, ki so za odločitev bistvene, opredelilo v nadaljevanju.

6. Pritožba proti sklepu z 21. 3. 2018 je delno utemeljena. Pritožba proti sklepu z 19. 2. 2018 ni utemeljena.

7. Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje nepravilno zapisalo, da je bil A. z začasno odredbo zaupan v vzgojo in varstvo mami. To ne drži. Vse predhodne predloge za izdajo začasne odredbe z zaupanjem otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev je sodišče prve stopnje zavrnilo. Gre torej za lapsus, ki na pravilnost odločitve ni vplival. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je bil A., čeprav pravne odločitve o vzgoji in varstvu ni bilo, dejansko v vzgoji in varstvu pri mami, o čemer pričajo predhodni sklepi o ureditvi stikov z očetom.2

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/013 izpostavilo, da imajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu med postopkom velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Vendar ne pomeni, da take začasne odredbe ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb. Tako odločitev mora sodišče sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. 9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je treba A. korist nujno zavarovati z začasno odredbo tako, da se že med postopkom zaupa v vzgojo in varstvo očetu. Sodišče prve stopnje je izpostavilo dva ključna razloga za tako odločitev, ki imata po oceni pritožbenega sodišča vso potrebno podporo v izvedenem dokaznem postopku. Prvi je, da se otrok v A. starosti identificira z moškim likom in mu ta nudi čustveno varno in stabilno okolje. Drugi razlog je v tožnici, ki ni uspela preseči zamere do toženca, ima do njega izrazito odklonilen in negativen odnos ter je preplavljena s čustveno nepredelanim partnerskim konfliktom; je sumničava, pretirano pozorna na njegovo ravnanje, v konflikt vključuje tudi otroka z željo, da bi imel toženec z otrokom čim manj stikov, kar je znak načrtnega odtujevanja; določene situacije napačno interpretira, kar kaže na določeno paranoično potezo v njenem značaju, vse, kar ji ni všeč pri otrokovem vedenju, nekritično naveže na toženčevo zatrjevano manipuliranje z otrokom. Ker tožnica ne loči med svojimi in otrokovimi interesi, sodišče prve stopnje zaključuje, da bi bil otrok, če bi še nadalje ostal v vzgoji in varstvu pri materi, ogrožen – nastale bi škodljive posledice, ker bi prišlo do odtujitve otroka od očeta.

10. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, ob tem pa razložilo, da gre za začasno odredbo, kjer velja nižji dokazni standard. Pavšalna pritožbena navedba, da se sodišče ni izreklo o vseh dokazih, zato se poraja dvom, ali se je sploh zadostno seznanilo z vsebino, zato ne more biti uspešna. Tudi ni res, da je sodišče dokazno oceno oblikovalo le na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenke. Dokazna ocena je bistveno širša, vsebuje tudi opredelitev do obsežne listinske dokumentacije v spisu in zaslišanj pravdnih strank.

11. Zdaj pa o izvedenki, čemur je pritožnica posvetila bistveni del obeh pritožb. Skuša namreč omajati njeno verodostojnost, da bi prek tega izpodbila izvedensko mnenje, ki zanjo ni ugodno. Tako obširnih in mestoma povsem pravno neodločilnih pritožbenih navedb4 pač ni mogoče razumeti drugače kot načrten poskus diskreditacije, in to na škodo otroka.

12. Sodišče lahko za izvedenca postavi kogar koli. Res je, ZPP določa, da se ti postavijo praviloma izmed sodnih izvedencev (drugi odstavek 245. člen ZPP), ni pa to nujno. Vse pritožbene navedbe o tem, kdaj je konkretna izvedenka postala sodna izvedenka, so zato brezpredmetne. Ključno je, da sodišče, ki izvedenca postavi, preveri njegove strokovne kvalifikacije. In to je sodišče prve stopnje storilo ter je izvedenkine strokovne reference tudi povzelo v razloge izpodbijanega sklepa.5 Sodišče o tem, koga bo postavilo za izvedenca, strank ni dolžno vnaprej obveščati in jima dati možnosti, da se o tem izjavita.6 Stranki sta imeli možnost, da predlagata izločitev izvedenke, vendar te možnosti nista izkoristili. Pritožbene navedbe, ki skušajo izvedenkino verodostojnost omajati tako, da ji očitajo, da ni želela odgovoriti na to, kdaj je postala izvedenka, ipd., niso utemeljene, saj tako vprašanje niti ne bi smelo biti dovoljeno. Stranka ima pravico, da preveri reference izvedenca, vendar mednje ne sodi vprašanje, ali je nekdo sodni izvedenec ali ne, ker to ni pogoj, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma. Očitek, da izvedenka ni opravila skupnega razgovora staršev in otroka, ni utemeljen, saj je izvedenka opravila srečanje in opazovanje tako otroka in mame kot otroka in očeta.7 Tudi pritožbena graja, da je izvedenka uporabljala nepreverjene metode oziroma, kot se izrazi pritožnica, da je informacije pridobivala na podlagi metodološko spornih in nezanesljivih načinov pridobivanja informacij (Rohrscachov vprašalnik, tehnika projektnega risanja), ni utemeljena, saj gre, kot je sodišču znano, za dve od običajnih metod, ki jih pri izdelavi mnenja uporabljajo izvedenci klinične psihologije. Kar pa se tiče pripombe, da izvedenka nima strokovnega znanja za prepoznavanje sidroma odtujevanja, je izvedenka (in ta odgovor spada v področje njene strokovnosti) pojasnila, da posebnih izvedencev specialistov s tega področja ni ter da to sodi v polje klinične psihologije. Ker je strokovnjakinja za to področje, ima tudi po oceni pritožbenega sodišča vso potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče potrebuje pri odločitvi v tej zadevi.

13. Na vsebinske pripombe je izvedenka odgovorila, sodišče prve stopnje pa je prek oblikovanja dokazne ocene vse vrzeli uspešno premostilo. Pritožbene navedbe ugotovljenega dejanskega stanja v ničemer ne omajejo. Pritožbeno sodišče torej soglaša s sodiščem prve stopnje, da je v obravnavanem primeru nujna izdaja začasne odredbe tako, da se otrok že med postopkom zaupa v vzgoji in varstvo očetu. Mama zaradi svojih osebnostnih lastnosti na otroka vpliva tako, da bi se z nadaljnjima (dejanskima) vzgojo in varstvu pri njej odtujil od očeta, to pa ni v otrokovo korist. Izvedenka je podala oceno,8 da ima oče v celoti gledano boljše lastnosti za nadaljnja varstvo in vzgojo otroka, čeprav sta oba starša primerna za izvajanje starševstva. Že sodišče prve stopnje je v sklepu z 21. 3. 2018 zapisalo, da je izvedenka pri ugotavljanju specifičnih lastnosti obeh pravdnih strank dala prednost tožencu, z utemeljitvijo, da on stikov otroka s toženko ne bo oteževal, tožnica pa (bi) jih. In ta ugotovitev zadošča za odločitev, da je v A. največjo korist, da je zaupan očetu. Omejevanje oziroma oviranje stikov s tistim od staršev, pri katerem otrok ne živi, je sicer tudi zakonski razlog za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo drugemu staršu (šesti odstavek 106. člena ZZZDR).

14. Pravica starša do stikov z otrokom in pravica do otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi (tj. mu ni zaupan v vzgojo in varstvo) je samostojna pravica, ki izvira iz starševstva. Z njo se zagotavlja predvsem otrokova korist. Ker pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je za A. bolje, da je v vzgoji in varstvu pri očetu, je treba urediti stike med otrokom in mamo – pritožnico. To je sodišče prve stopnje sicer storilo, vendar je v dveh točkah v pravico do stika (ki je zlasti otrokova pravica) pretirano poseglo, in tu ima pritožnica prav. Pravilno opozarja, da ni razloga, da ne bi imela enakega obsega stikov z otrokom, kot ga je imel v obrnjeni situaciji oče. To pomeni, da pritožbeno sodišče z njo soglaša glede vikend stikov, ki naj potekajo tako, da mama otroka prevzame v petek po pouku v šoli in ga v ponedeljek zjutraj pravočasno pripelje k pouku. Prav pa ima tudi glede obsega stikov med poletnimi počitnicam. Prav nobenega razloga ni, da ne bi imel otrok z obema staršema enak obseg stikov, tj. z vsakim polovico. Tak obseg stikov je podprl tudi Center za socialno delo v svojem mnenju.9

15. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi proti sklepu z 21. 3. 2018 delno ugodilo in ga na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ delno spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa, v preostalem pa je pritožbi zavrnilo in sklepa sodišče prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Toženec je proti obema sklepoma pravočasno vložil ugovora. 2 Ti bi ne bili potrebni, če bi bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo njemu ali če bi starša izvajala skupno starševstvo. 3 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije s 14. 2. 2012. 4 Na primer, da izvedenkina izpoved, da obravnava 250 do 300 primerov letno ni prepričljiva, saj to pomeni, da bi glede na delovne dni v letu dnevno obravnavala več kot en primer podobne družinske situacije, pri tem pa je za izdelavo predmetnega mnenja potrebovala kar pol leta. 5 Glej 14. točko na 7. strani sklepa z 19. 2. 2018. 6 ZPP v drugem odstavku 244. člena to možnost sodišču daje, ni pa obvezna. 7 Glej točki IV. in V. izvedenskega mnenja, list. št. 389 v spisu. Kako opraviti razlogov, je sicer v domeni izvedenca. 8 Torej ne drži pritožbena navedba, da izvedenka ni podala ocene o osebnih lastnostih staršev. 9 Glej sklepni predlog CSD, 5. 12. 2016, list. št. 275 v spisu.