Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
5. 10. 2020
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Blanke Godec, Celje, ki jo zastopa Andreja Ferme, odvetnica v Celju, na seji 5. oktobra 2020
1.Ugodilni del II. točke izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 307/2015 z dne 20. 4. 2017 se razveljavi in zadeva se v tem delu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2.Tožnik iz predmetne pravdne zadeve sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
1.V obravnavani pravdni zadevi je sodišče odločalo o zahtevku za plačilo uporabnine, ki jo mora tožniku med drugimi plačati tudi prva toženka. Sodišče je zavzelo stališče, da je slednja brez pravne podlage dalj časa souporabljala stanovanjsko hišo v Celju skupaj s svojimi otroki, od katerih so bili nekateri še mladoletni.
2.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Prvi toženki je naložilo v plačilo 54.741 EUR, medtem ko je zavrnilo tožnikov zahtevek v razmerju do njenih mladoletnih otrok. Ocenilo je, da mladoletnik ne more biti samostojni zavezanec za plačilo uporabnine, saj ga morajo preživljati starši. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tudi prva toženka in delno uspela. Medtem ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da je podana solidarna obveznost nekaterih tožencev, je sodišče druge stopnje sklenilo, da gre za deljivo obveznost teh tožencev, ki so zavezanci po enakih delih. Zato je vsakemu odmerilo le sorazmerni del. Sodišče druge stopnje je obveznost prve toženke takó znižalo na 6.742,05 EUR. Táko sodbo je nato z revizijo pred Vrhovnim sodiščem izpodbijal tožnik in delno uspel zoper prvo toženko na račun njene koristi zaradi dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok. Vrhovno sodišče je namreč ocenilo, da je njena korist zaradi dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok večja tudi za delež, ki odpade nanju. Zato je njeno obveznost povišalo na 20.226,15 EUR.
3.Prva toženka (v nadaljevanju pritožnica) se je zoper ugodilni del sodbe Vrhovnega sodišča pritožila na Ustavno sodišče. V ustavni pritožbi je med drugim izpostavila tudi kršitev 22. člena Ustave. Prepričana je, da jo je Vrhovno sodišče prikrajšalo za pojasnila, ki so v zadevi bistvena. Na okoliščino, da je bilo o deležih mladoletnih otrok že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje, česar tožnik tedaj ni izpodbijal, naj bi pritožnica v odgovoru na revizijo izrecno opozorila tudi Vrhovno sodišče. To pa, kot naj bi bilo razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, njenega odgovora na tožnikovo revizijo sploh ni obravnavalo.
4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo s sklepom št. Up-661/17 z dne 13. 7. 2020, v postopku odločanja o ustavni pritožbi pa je senat Ustavnega sodišča vpogledal tudi v spis Okrožnega sodišča v Celju št. P 218/2010.
5.O sprejemu je Ustavno sodišče obvestilo Vrhovno sodišče, tožniku pa je sklep o sprejemu skupaj z ustavno pritožbo poslalo tudi v odgovor. Ta je nanjo pravočasno odgovoril in predlagal, naj se ustavna pritožba zavrne kot neutemeljena, pri tem pa je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. V odgovoru navaja, da hujše posledice niso izkazane, kar utemeljuje s pritožničinim premoženjskim stanjem. Zanika tezo, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo pritožničinega odgovora na revizijo, pri čemer je bila po njegovem mnenju za procesno zmedo v vsakem primeru kriva pritožnica sama, saj je njena odvetnica za različne tožence namesto enotnega podala več ločenih odgovorov. Prepričan je, da pritožnica tudi vsebinsko nima prav, saj sta bila mladoletna otroka odvisna od nje, kot njune matere, zato mora prav ona kriti njun del uporabnine. S tega vidika pa naj revizijsko sodišče ne bi poseglo v pravnomočno sodbo. Tožnikov odgovor je bil poslan tudi pritožnici, ki se nanj ni odzvala.
6.Pogoje za sprejem senatne odločbe določa Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) v tretjem odstavku 59. člena. Če je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, izda odločbo, s katero ugodi ustavni pritožbi, posamični akt v celoti ali deloma razveljavi ali odpravi in vrne zadevo pristojnemu organu, senat, ki lahko v takšnem primeru odloči tudi po 60. členu ZUstS.
7.V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali je Vrhovno sodišče z (ne)obravnavo pritožničinega odgovora na revizijo prekršilo njeno ustavno procesno jamstvo do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8.Ustava v 22. členu zagotavlja enako varstvo pravic vsakomur, ki se znajde v postopku pred sodiščem, kjer se odloča o njegovem pravnem položaju. Gre za temeljno ustavno procesno jamstvo, ki stranki med drugim zagotavlja tudi pravico do izjave. Ta ne sme biti le navidezna, temveč pomeni vsebinski postulat poštenega kontradiktornega postopka, ki daje stranki položaj subjekta z učinkovito možnost (so)delovanja v sodnem postopku. V njegov okvir spada tudi obramba pred procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na strankin pravni položaj. V tem pogledu mora sodišče stranki omogočiti stvarno varstvo njenih pravic, kar je uresničljivo samo tedaj, ko lahko ta dejansko vpliva tudi na odločitev. Sodišče mora tako navedbe stranke upoštevati in pretehtati, nato pa se, ker to samo po sebi še ne zadošča, do upoštevnih navedb opredeliti tudi v obrazložitvi sodbe, s čimer stranko o razlogih seznani ter ji omogoči preizkus sprejete odločbe.[1]
9.Za odgovor, ali je bilo temu ustavnemu procesnemu jamstvu zadoščeno tudi v konkretnem sodnem postopku, je treba preučiti upoštevno procesno stanja spisa. Iz tega je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo, da mladoletnika ne moreta biti samostojna zavezanca za plačilo uporabnine, zato je tožnikov zahtevek v tem delu zavrnilo. Ker se tožnik zoper táko zavrnilno sodbo ni pritožil, je ta postala pravnomočna. Enako ni podal odgovora na pritožbo, ki jo je zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje vložila pritožnica. Tožnik je nato v reviziji uveljavljal, da se morajo deleži mladoletnih sinov prišteti k deležu pritožnice, čemur je ta nasprotovala. Po pooblaščenki je vložila pravočasen odgovor na tožnikovo revizijo, v katerem je posebej opozorila, da je bilo o deležu njenih mladoletnih sinov pravnomočno že odločeno, česar tožnik dotlej ni problematiziral. Vrhovno sodišče pritožničinega odgovora na revizijo v obrazložitvi ni omenilo. V četrti točki obrazložitve sodbe, kjer je Vrhovno sodišče nanizalo tiste odgovore tožencev na revizijo, ki so bili vloženi, pritožničinega ni navedlo. Vsebino svoje odločitve pa je v 11. točki obrazložitve utemeljilo tako: "Utemeljena (…) je revizija v delu, da je toženkina korist zaradi dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok (…) večja tudi za delež, ki odpade na njena dva mladoletna otroka (…)".
10.Ustavno sodišče je doslej obravnavalo že več zadev, ki so bile v bistvenem enake. Tako je v zadevah št. Up-1467/09, št. Up-117/12 in št. Up-1194/12,[2] kjer je pravdna stranka podala odgovor na revizijo, Vrhovno sodišče pa je protispisno navedlo, da ni, Ustavno sodišče že presodilo, da gre za kršitev ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je torej pritožnikom že ugodilo v ustavnopravnih primerih, ki so v bistvenem enaki, zato so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo senatne odločbe po tretjem odstavku 59. člena ZUstS. Razlikovalna okoliščina je samo ta, da Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi odgovora na revizijo, ki ga je podala pritožnica, ni omenilo. To pa, ker ostaja smoter prizadetega ustavnega procesnega jamstva v obeh primerih enak, ne vpliva na konkretno subsumpcijo 22. člena Ustave.
11.V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče izrecno izpostavilo odgovora na revizijo, ki sta ju vložila druga dva toženca, kar pomeni, da je tiste odgovore na revizijo, ki jih je pri odločanju zaznalo, znalo (in hotelo) navesti. Po nasprotnem argumentu je mogoče skleniti vsaj, da Vrhovno sodišče ni navedlo samo tistih odgovorov, ki jih (očitno) ni zaznalo. Tega pa, kot to zmotno zahteva nasprotna stranka, ni mogoče naprtiti pritožnici. Ta je vložila jasno vlogo, ki je bila pravočasna, zato bi jo Vrhovno sodišče moralo obravnavati. Tudi iz siceršnje obrazložitve Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi to imelo pred očmi pritožničine ključne očitke vsaj konkludentno.[3] Ne gre namreč samo za zahtevo, da se mora odgovor na revizijo (le) tehnično navesti v enem izmed uvodnih odstavkov sodbe, temveč je bistveno, da ga mora sodišče pri oblikovanju pravne premise tudi upoštevati, to pa nato stranki sporočiti preko zapisanega sodniškega silogizma (obrazložitve). Konkretno pojasnilo o toženkini večji koristi glede deleža mladoletnih otrok bi bilo sicer mogoče razumeti kot stališče, vezano na tožnikovo revizijsko materialnopravno pobudo, da morajo starši kriti uporabnino za mladoletne otroke, vendar to ni odgovor na pritožničino stališče, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Čeprav se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vsake navedbe stranke,[4] to ne pomeni, da lahko spregleda kar celotno vlogo oziroma očitke, ki niso očitno neutemeljeni.
12.Ob pritožničinem izrecnem ugovoru pravnomočno razsojene stvari v odgovoru na tožnikovo revizijo bi Vrhovno sodišče moralo povedati, zakaj je korist pritožnice kljub temu mogoče povečati za deleža njenih mladoletnih otrok. Gre za nenaslovljeno procesnopravno dilemo glede tožnikove (ne)izčrpanosti pravnih sredstev v pritožbenem postopku.
13.Po povedanem ni dvoma, da je odgovor na postavljeno vprašanje pritrdilen; Vrhovno sodišče je, ker ni razvidno, da bi obravnavalo pritožničin odgovor na revizijo, prekršilo 22. člen Ustave. Pri tem ni pomembno, ali je sodišče odgovor le pozabilo omeniti oziroma se do njega jasno opredeliti, niti, ali bi ta lahko vplival na sprejeto sodbo; ključno je, da je podana obrazložitev stranko pustila v upravičenem dvomu, ali ni bila, kljub svoji razumni aktivnosti, dejansko spregledana, s čimer je bilo izvotljeno njeno upravičenje do poštenega sodnega postopka.
14.Senat Ustavnega sodišča je tako razveljavil izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča v ugodilnem delu II. točke izreka ter jo v tem obsegu vrnil Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Ker do razveljavitve privedejo že opisani razlogi, se Ustavno sodišče ne opredeljuje do drugih pritožničinih očitkov, medtem ko tožnikove očitke o tem, da ne gre za hujše posledice, zavrača. Prav na podlagi pritožničinih navedb, na katere se opira tudi sam tožnik, je Ustavno sodišče ocenilo nasprotno. Njeno izpostavljeno premoženjsko stanje pa opisanega sklepa ne spreminja, temveč ga, če že, (le) še dodatno potrjuje.
15.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS). Ker za drugačno odločitev ni utemeljenih razlogov, mora tožnik sam kriti svoje stroške postopka, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe
16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Odločbo je sprejel soglasno.
dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata
[1]Primerjaj z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-771/11 z dne 21. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13), 6. in 7. točka obrazložitve, št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve, in drugimi.
[2]Gre za zadeve št. Up-1467/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), št. Up-117/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 91/13 in 93/13) in št. Up-1194/12 z dne 29. 1. 2015. Smiselno enako izhaja tudi iz zadeve št. Up-819/13 z dne 15. 7. 2015, kjer revizija pritožnici ni bila vročena v odgovor, medtem ko je šlo v zadevi št. Up-1496/18 z dne 27. 5. 2019 za (spregledan) odgovor na pritožbo.
[3]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-286/00 z dne 5. 3. 2001, 2. točka obrazložitve: "(...) ni nujno, da sodišče na navedbe stranke odgovori izrecno, pač pa je dovolj, da odgovor smiselno izhaja iz drugih delov obrazložitve (...)".
[4]Primerjaj s sklepom št. Up-1122/12, U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15), 15. točka obrazložitve.