Jedro

Na izvedenca se je neumestno sklicevati, ker se v tej pravdi ugotavlja dejanska uporaba obravnavane poti v času, potrebnem za priposestvovanje. Irelevantno je, če izvedenec ugotovi možnost uporabe poti kljub postavljenemu koritu, ker je relevantno le, kako se je ta del poti dejansko uporabljal pred postavitvijo korita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi: „I. Ugotovi se, da obstoji v breme parcele št. 1730/11 k. o. X (ID znak št. 001) kot služečega zemljišča služnost hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1730/2 k. o. X (ID znak št. 002) kot gospodujočega zemljišča, in sicer po trasi služnostne poti v asfaltirani širini, ki poteka od meje z nepremičnino parc. št. 1730/2 k. o. X in nato po parc. št. 1730/11 k. o. X vzporedno z mejo med nepremičninama parc. št. 1730/3 in parc. št. 1730/11, obe k.o. X do parc. št. 1730/1 k. o. X, ki se nadaljuje do javne poti parc. št. 1825/2 k. o. X, vendar največ do širine treh metrov.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po I. točko izreka ugotovilo obstoj služnosti hoje in vožnje po trasi služnostne poti, ki poteka po parceli št. 730/11 k. o. X, vse v širini treh metrov, pod II. točko izreka je odločilo, da se prej ugotovljena služnost hoje in vožnje vknjiži v zemljiški knjigi, pod III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.003,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj stvarne služnosti v breme parc. št. 1730/11 k. o. X po trasi služnostne poti v širini 2,80 m. Navaja, da toženi stranki služnost poti v takšni širini ves čas priznava in v takšni širini je tudi asfaltirani del poti, ki se dejansko uporablja. Širina asfalte nikjer ne dosega 3 m, razen na meji z zemljiščem tožeče stranke, kjer je širina 3,20 m, vendar gre ta asfalt že v dvorišče toženca. Opozarja na izpovedbo priče M. H., iz katere izhaja, da so obravnavana korita na istem mestu že vsaj 3 do 4 leta. Po 223. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa služnost preneha, če se nekdo upre njenemu izvrševanju in se dejansko ne izvršuje tri leta. Po prepričanju pritožbe sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe M. R., da je tam na meji nekoč bila škarpa, s čimer potrdi ožjo traso poti. Nesporno asfaltirana širina po celi dolžini poti 2,80 m ne ovira normalne vožnje in tudi izvedenec ugotovi, da se z vsemi vozili lahko zapelje v tej širini kljub koritu na dvorišču toženca. To velja za vsakega povprečnega voznika. Ker je trasa poti ožja od 3 m, tožbenemu zahtevku po ugotovitvi služnosti v širini 3 metrov sploh ni moglo biti ugodeno. Sodišče bi moralo upoštevati, da je za uporabo poti merodajna širina asfalta, ne pa tampona, kateri se vselej napravi nekoliko širše od pozneje asfaltirane površine.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožbena navedba glede prenehanja služnosti zaradi preprečevanja izvrševanja le-te neupoštevna pritožbena novota. Sicer pa zavrača pritožbo, obrazlaga širino asfaltirane površine na meji z zemljiščem tožeče stranke nad 3 m in zakaj potrebuje služnost poti v vtoževani širini. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbena navajanja o prenehanju stvarne služnosti so neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), saj tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da teh navedb ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato se pritožbenemu sodišču o pritožbi v tem delu ni potrebno opredeljevati. Kljub temu naj pritožbi odgovori, da tu obravnavana služnost ni mogla prenehati po 223. členu SPZ niti glede na pritožbene navedbe. Z izpovedbo priče M. H., da so cvetlična korita tam že 3 do 4 leta, je dopustno, da so tam tudi 3 leta. Ob upoštevanju, da je bila tožba v tej pravdi vložena nekaj nad 8 mesecev pred zaslišanjem prej navedene priče, je ugotoviti, da ni možno z gotovostjo (niti s stopnjo prepričanja) trditi, da je od postavitve korit in do vložitve tožbe že poteklo 3 leta.

6. Ni sporno med strankama, da se obravnavana pot po parceli št. 1730/11 k. o. X ves čas uporablja v njeni asfaltirani površini, katera pa v vsej njeni dolžini razen na meji s parcelo tožeče stranke, kjer je asfaltna površina širine 3,20 m, ne dosega širine treh metrov. Zato tožbenemu zahtevku, da se služnost ugotovi v širini treh metrov, ni možno ugoditi v tisti dolžini te poti v naravi, kjer ne dosega te širine. V tem delu je možna ugotovitev priposestvovanja obravnavane služnostne pravice le do asfaltne širine poti.

7. Tudi sicer med pravdnima strankama ni sporen obstoj služnostne pravice v širini celotne asfaltne površine na delu, kjer ta širina ne dosega treh metrov. Sporna med njima je le služnostna pravica ob meji z zemljiščem tožeče stranke parc. št. 1730/2 k. o. X, kjer asfaltirana površina presega 3 m. To je tam, kjer stoji cvetlično korito, ki edino stoji izven z ležečimi robniki označenega dvorišča tožene stranke. Da se je na tem spornem delu služnostna pravica dejansko izvrševala najmanj skozi celotno obdobje, potrebno po 217. členu SPZ za priposestvovanje stvarne služnosti, je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo in argumentirano utemeljilo z razlogi, podanimi v 7. in 8. ter 10. in 11. točki izpodbijane sodbe. Tem razlogom pritožbeno sodišče sledi in se nanje sklicuje, saj jih pritožbeni pomisleki ne omajajo. Pritožbi je odgovoriti le še, da se izpodbijana sodba do izpovedbe M. R. opredeli, ko pojasni, da on izpove za čas pred asfaltiranjem poti, posledično čemur njegova izpovedba ne more biti trdna podlaga za odločitev o zahtevku. Poleg tega je bila betonska škarpa, ki jo omenja M. R., odstranjena nedvomno najpozneje leta 2000, torej več kot 10 let pred postavitvijo spornega betonskega korita. Na izvedenca pa se je neumestno sklicevati, ker se v tej pravdi ugotavlja dejanska uporaba obravnavane poti v času, potrebnem za priposestvovanje. Irelevantno je, če izvedenec ugotovi možnost uporabe poti kljub postavljenemu koritu, ker je relevantno le, kako se je ta del poti dejansko uporabljal pred postavitvijo korita.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu primerno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovljeno stvarno služnost omejilo do širine asfaltne površine, vendar največ do širine 3 m, kolikor je zahtevano s tožbenim zahtevkom (355. člen ZPP). Pri tem je pojasniti, da se širina stvarne služnosti do 3 m nanaša le na tisti del trase poti, kjer je asfaltna površina širša od 3 m, to je ob meji z zemljiščem tožnice, kjer stoji sporno betonsko korito. Opozoriti pa je, da se v tej pravdi ugotovljena služnostna pravica nanaša le na potek poti po parceli št. 1730/11 k. o. X, kar pomeni, da če se sporni del, kjer se nahaja obravnavano korito, nahaja že na dvorišču tožene stranke in izven parcele št. 1730/11 k. o. X, tu ugotovljena stvarna služnost za to površino ne velja. V neutemeljen je bilo pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Ker sta obe pravdni stranki v pritožbenem postopku uspeli delno, krijeta vsaka svoje stroške tega postopka.