Jedro

Sodišče je verjelo in sledilo izvedencu cestnoprometne stroke, da voznik povprečnih reakcijskih sposobnostih v danih razmerah škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti niti z zaviranjem niti s spremembo smeri gibanja, zato je pravilno zaključilo, da tožnikova vožnja brez vozniškega izpita ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. To je povzročil toženec, ki je s hitrejšo hojo s tožnikove desne strani nepravilno prečkal cesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 31. 5. 1999 v naselju R. ob P. Prometno nezgodo je povzročil toženec, ki je prečkal regionalno cesto, ne da bi se prej prepričal, ali lahko to varno stori, bil pa je tudi pod vplivom alkohola. Tožnik, ki je vozil kolo z motorjem, se je tožencu izogibal in je padel s kolesa z motorjem, pri tem pa utrpel več poškodb, ki so hude telesne poškodbe. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da toženčeva odškodninska odgovornost za škodo iz škodnega dogodka znaša 70 %, tožnikov soprispevek k temu dogodku pa znaša 30 %.

Toženec v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ko mu nalaga večjo odgovornost kot tožniku. Sodišče se ni pravilno opredelilo do dejstev, da je tožnik vozil brez vozniškega dovoljenja in da je slabo videl, zato ni bil zdravstveno sposoben za varno vožnjo. Napačno je zato sodišče zaključilo, da je imel tožnik povprečne reakcijske sposobnosti. Pri tem sodišče ni preverilo ali je obvladal pravilen način vožnje in poznal cestnoprometne predpise. Ker ni obvladal tehnike vožnje in ni poznal predpisov je tožnik tudi nepravilno reagiral, kar so potrdili tudi izvedenci. Vsak normalen voznik bi ob taki situaciji, ko je pešec prečkal cesto s tožnikove desne strani, reagiral drugače in nesrečo preprečil. Tožnik je bil tisti, ki se je z grobo kršitvijo cestnoprometnih predpisov zavestno izpostavil tveganju. Sodišču tudi očita, da je v nasprotju z ugotovitvami izvedencev in izpovedbami prič zavzelo določena stališča in da ni opravilo skrbne dokazne ocene tako glede nošenja čelade in luči na kolesu. Ravno zaradi okoliščin v zvezi z nošenjem čelade je predlagal, da izdela mnenje tim strokovnjakov, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tudi okoliščin v zvezi z lučjo na motorju sodišče ni pravilno ugotovilo. Umetno je ustvarilo vzročno zvezo med ravnanjem toženca in tožnikovimi poškodbami. Sodišče pa je tudi napačno pristopilo k razlagi pravil o objektivni odgovornosti, tožnik pa ni uspel izpodbiti, da nevarna stvar ni bila vzrok za nastalo škodo, saj ni uspel dokazati, da je storil vse kar je potrebno, da bi nastanek škode preprečil (brezhiben motor, poznavanje cestnoprometnih predpisov). Predlaga, da se pritoži ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se zahtevek po temelju v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ali pa da sodišče sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje.

Pravočasna pritožba je bila posredovana nasprotni stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je v sodbi tudi obrazložilo je naslednje: do škodnega dogodka je prišlo 31. 5. 1999 ob 22.40 uri na regionalni cesti II. reda v kraju R. ob P., v bližini stanovanjske hiše št. 60, kjer sta trčila kolo z motorjem T., ki ga je vozil M. N. in pešec – toženec A. Š.; tožena stranka je cesto prečkala izven prehoda za pešce pravokotno na cesto, na delu, ki je osvetljen z javno razsvetljavo, vendar pa razsvetljava ob cesti ni bila takšna, da bi ustvarjala dnevne pogoje; tožena stranka je bila pod vplivom alkohola, saj je imela v krvi 0,57 grama na kilogram alkohola, toženec pa je imel v času trka hitrost 8 km/h, kar ustreza hitrosti hitre hoje z vložki teka, oziroma počasnega teka, toženec pa se je, preden je prišel na rob vozišča, gibal po travniku pod nivojem ceste ter se nato povzpel po brežini do roba ceste; tožnik se je vozil po cesti z osvetljenim kolesom z motorjem in se je na nevarno situacijo odzval s potegom krmila svojega vozila v levo, tako da se je mesto trčenja nahajalo 3 metre od desnega roba ceste, skoraj na sredini ceste, tožnik pa je v toženo stranko trčil s hitrostjo 35 km/h; na kraju škodnega dogodka ni bilo zavornih sledi; toženec je lahko zaznal kolo z motorjem s sluhom še preden ga je videl in sicer na oddaljenosti 50 m ali manj; toženec je bil na cesti pred trkom 1,36 sekunde; na mestu škodnega dogodka je bila hitrost omejena na 50 km/h. Sodišče je verjelo in sledilo izvedencu cestnoprometne stroke, da voznik povprečnih reakcijskih sposobnostih v danih razmerah škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti niti z zaviranjem niti s spremembo smeri gibanja, zato je tudi pravilno zaključilo, da tožnikova vožnja brez vozniškega izpita ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. To je povzročil toženec, ki je s hitrejšo hojo s tožnikove desne strani nepravilno prečkal cesto. Zato motorno vozilo ni bilo vzrok škode in obstaja situacija iz II. Odstavka 177 člena ZOR, ki je še veljal v času nastanka škodnega dogodka (1060 člen OZ). Zato je toženčevo odškodninsko odgovornost pravilno presojalo v skladu z določbo I. odstavka 154. člena ZOR.

Pritožbeni očitki tožene stranke o tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so si ti razlogi v nasprotju, niso utemeljeni. Ni res, da se sodišče ne bi opredelilo do toženčevih trditev o tem, da je bil tožnik slaboviden. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo, zakaj ni verjelo tožencu in zakaj je verjelo tožnikovemu očetu, ki je povedal, da je tožnik pridobil potrdilo zdravnika za delo v službi brez kakršnihkoli omejitev. Pri tem se je oprlo tudi na mnenje izvedenca dr. C., ki je ugotovil, da ima sicer tožnik sedaj moten vid, vendar pa je to ena od direktnih posledic poškodb, ki jih je dobil v obravnavani prometni nezgodi. Zato pritožbene navedbe o tem, da je tožnik napačno reagiral tudi zaradi tega, ker je slabo videl, niso utemeljene, v tem delu pa ima tudi sodba razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo II. odst. 254. čl. ZPP nejasnosti v mnenju izvedenca dr. C. odpravilo z zaslišanjem izvedenca na naroku za glavno obravnavo 28. 5. 2009. Na tem naroku je bila tožena stranka prisotna in po končanem zaslišanju ni imela pripomb na mnenje oziroma ni zahtevala, da sodišče zasliši drugega izvedenca , pač pa se je strinjala z izdajo vmesne sodbe.

Dokazna ocena o tem, ali je tožnik ob trku imel na glavni čelado, je po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva, skrbna in celovita, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca dr. C. Izvedenec sicer z gotovostjo na to vprašanje ni mogel odgovoriti, vendar je pojasnil, da v kolikor tožnik ne bi imel na glavi čelade, bi glede na ugotovljen način padca (padec z glavo preko krmila), z gotovostjo nastale na njegovi glavi zunanje poškodbe, ki pa iz medicinske dokumentacije ne izhajajo in v kolikor bi imel tožnik čelado na glavi pripeto, bi paski ob snetju zagotovo pustili zunanje poškodbe na vratu ali bradi tožnika, ki pa prav tako iz medicinske dokumentacije ne izhajajo. Na podlagi ocene teh dokazov in ob upoštevanju, da iz kazenske ovadbe z dne 21. 6. 1999, ki jo je sodišče pogledalo izhaja, da trakov na čeladi ni bilo mogoče speti skupaj, torej se ni dala pripeti, je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene prepričljivo sprejelo zaključek glede tožnikove čelade in je zato dejansko stanje v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče je svoje ugotovitve prepričljivo in logično obrazložilo, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče je okoliščino o tem, da čelada ni opravljala svoje zaščitne funkcije kot bi jo, sicer pravilno upoštevalo, saj je navedlo, da je tožnik zaradi tega utrpel hujše poškodbe, kot bi jih utrpel, če bi bila čelada brez napake.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene mnenja izvedenca dr. C. ugotovilo, da je lahko toženec motor, še preden ga je videl, slišal, zato je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno zaključilo, da četudi toženec luči na tožnikovem motorju ni videl, čeprav je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je luč na kolesu z motorjem gorela, bi kolo z motorjem zaznal s sluhom že takrat, ko je bil še izven vidnega dosega toženca, zagotovo pa bi ga lahko slišal, ko je bil oddaljen od njega 50 m. Sodišče prve stopnje je v sodbi dejstva, povezana z zaznavo toženca in z tehnično brezhibnostjo njegovega vozila obširno in natančno obrazložilo in se pri tem pravilno oprlo na dokaze, ki jih je tudi pravilno ocenilo. Zato pritožbeni razlog iz 2. tč. I. odst. 338. čl. ZPP ni utemeljen. Pritožbena navajanja, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da je na kraju škodnega dogodka več cest ter da tožencu ni bilo samoumevno, da zvok lahko prihaja zgolj s ceste, ki jo je prečkal, pa predstavljajo pritožbene novote, ki niso dovoljene, saj niso podane skladno z določbo I. odst. 337. čl. ZPP.

Pritožnik v pritožbi na dolgo opisuje nepravilno ravnanje tožnika, ki ga povezuje z njegovimi osebnimi lastnostmi, vožnjo brez izpita ter v tem delu sodišču očita, da je napačno zaključilo, da ni podane vzročne zveze med neznanjem tožnika oziroma vožnjo brez izpita in njegovim reagiranjem v konkretni situaciji. Takšni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar se pritožbeno tudi ne izpodbija, da niti voznik povprečnih reakcijskih sposobnosti nesreče ne bi mogel preprečiti, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi izhaja, da način tožnikove reakcije na ta zaključek ne vpliva, saj voznik povprečnih reakcijskih sposobnosti trka ne bi mogel preprečiti niti s spremembo smeri gibanja niti z zaviranjem. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke in se tako izkaže, da zatrjevanje pritožnika z zadostnostjo izkušenj tožnika ter zatrjevanje o nenormalnosti tožnikove reakcije, ko je le-ta zavil v levo namesto da bi zaviral, ni pritožbeno utemeljeno, saj ne predstavlja odločilnega dejstva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne obstaja vzročna zveza med dejstvom, da tožnik ni imel opravljenega izpita za vožnjo za to vrsto vozila, saj je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti niti voznik s povprečnimi reakcijskimi sposobnostmi. Zato pomanjkanje izkušenj v prometnih situacijah oziroma sam način tožnikove reakcije ne more biti v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. S sklicevanjem na ugotovitve iz mnenja izvedenca L. in izvedenca P. pritožnik teh ugotovitev ne more uspešno izpodbiti, saj iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se sodišče ni oprlo na mnenje obeh izvedencev, ker se z njimi tožena stranka ni strinjala, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo kot podlago k svojim ugotovitvam. Sicer je izvedenec dr. C. res navedel, da bi tožnik ob pravokotnem prečkanju ceste s strani toženca, z zaviranjem v sili lahko ustavil kolo z motorjem do skrajne lege trčenja, če bi vozil s hitrostjo 31,2 km/h, vendar pa to ne pomeni, da je tožnik odgovoren za nezgodo, saj trditev, da bi tožnik moral voziti s hitrostjo manjšo od dovoljene (50 km/h), tožena stranka tekom postopka niti ni zatrjevala niti utemeljevala. Kar je pomembno in kar je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo in se pri tem pravilno oprlo tako na mnenje izvedenca kot tudi ostale dokaze, pri tem pa pravilno uporabilo pravila o dokaznem zaključku je, da je bil toženec tisti, ki je na cesto prišel s tožnikove desne strani, v gibanju, ki je bilo hitrejše od povprečne hoje, da je za tožnika, ki je upošteval omejitev hitrosti, predstavljal oviro, ki je ni mogel preprečiti, je ne pričakovati in se ji ne izogniti. To pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Zato obširna pritožbena razglabljanja o tem, da tožnik zaradi tega ker ni imel izpita tudi ni imel ustreznega teoretičnega znanja, v tej situaciji niso pomembna. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik v situaciji, ki je v prometu povsem običajna in vsakdanja, kot je prečkanje ceste s strani toženca na osvetljenem delu, svojim neznanjem in zdravstveno nesposobnostjo (vid) ni bil kos. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nasprotno in to tudi obrazložilo.

Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami izvedencev in izpovedbami prič zavzelo določena stališča, so najprej nedoločeni, pa tudi niso utemeljeni. Sodišče je v sodbi natančno obrazložilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in tudi natančno obrazložila, kakšne kršitve se lahko očitajo enemu ali drugemu udeležencu v cestnem prometu. Tudi ni res, da bi sodišče vzročno zvezo med prečkanjem tožene stranke in poškodbami tožnika ustvarilo umetno. Sodišče je glede takšnih trditev tožene stranke dodatno zaslišalo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je v mnenju natančno opisal, kaj pomeni pojem voznika povprečnih reakcijskih sposobnosti, pojem nevarne situacije, ki se ne more šteti kot tipična prometna situacija, kot tudi povedal, da tehnično gledano dejstvo, da je nekdo opravil vozniški izpit še ne zagotavlja ustreznih izkušenj v prometu ter da je tudi obratno res. Sodišče prve stopnje je mnenju izvedencev sledilo v razlogih sodbe pa tudi obrazložilo v čem je podana vzročna zveza in zato ne držijo toženčeve trditve o tem, da sodišče tega ni obrazložilo, oziroma da je to ustvarilo umetno.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno navedlo določbo 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot tudi pravilno ugotavljalo krivdo enega in drugega udeleženca v prometu in to tudi v razlogih sodbe natančno obrazložilo. Pravilno je v tem smislu uporabilo določbo 192. čl. ZOR in porazdelilo odgovornost na oba udeleženca v prometu. Pravilno je tudi obrazložilo toženčeve trditve o tem, da je motor v odnosu do pešca nevarna stvar in pravilno zaključilo, da nevarna stvar ni bila vzrok za nastalo škodo, s tem pa obrazložilo krivdno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (čl. 353 ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel in zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.