Jedro

Nižji sodišči sta ugodili podrejenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je razvezana kupoprodajna pogodba za osebni avtomobil, katere izpolnitev je onemogočena na toženčevi strani. Pri tem sta sodišči uporabili za toženca relativno ugodno določilo 137. člena ZOR, po katerem ugasne obveznost, če je njena izpolnitev postala nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva, niti druga stranka dvostranske pogodbe. Določilo 138. člena ZOR bi lahko uporabili le v škodo tožene stranke, saj sta ugotovili, da tožnik ni zakrivil ničesar, medtem ko je na toženčevi strani obstajala okoliščina, ki je onemogočila registracijo in uporabo avtomobila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec trpeti stroške prepisa lastništva na avtomobilu in overiti svoj podpis na originalu kupoprodajne pogodbe, ki sta jo dne 26.3.1994 v C. sklenili pravdni stranki, s katero je toženec prodal tožniku svoje motorno vozilo ..., ter tožniku izročiti original te pogodbe in prometno dovoljenje za navedeno vozilo. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in je ugotovilo, da je razvezana kupoprodajna pogodba z dne 26.3.1994, za osebni avto OPEL Kadett 1.6D, št. motorja ... in št. šasije ... med tožnikom, kot kupcem in tožencem, kot prodajalcem. Zato je tožencu naložilo plačilo tolarske protivrednosti 12.500 nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vračila, ob sočasni obveznosti vrnitve avtomobila s strani tožnika tožencu. V zvezi s pravdnimi stroški je odločilo, da mora toženec povrniti tožniku 57.220,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je pravočasno vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga spremembo ali razveljavitev sodb. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta v zvezi s spremembo tožbenega zahtevka napačno uporabili določilo 191. člena ZPP. Navaja, da je tožnik vložil neutemeljeno tožbo in sodišče je kasneje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Ko je tožnik med pravdo opazil napako, je oblikoval podredni tožbeni zahtevek. Čeprav je toženec nasprotoval obravnavanju tega zahtevka že zaradi stroškov, je sodišče to ignoriralo oz. je dovolilo spremembe tožbe. Po materialnopravni plati se revident ne strinja z uporabo določila 137. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št.29/78 do 57/89) in trdi, da izpolnitev pogodbe ni mogoča zaradi tožnikovega ravnanja, ker je dokumente poslal neposredno prejšnjemu lastniku J. in ne tožencu. Tudi z uporabo določil 508. in 510. člena ZOR, ki ju je uporabilo sodišče druge stopnje, se ne strinja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred nižjima sodiščema ni podana. Tožnik, ki je 23.1.1995 vložil tožbo, je v pripravljalni vlogi dne 21.7.1995 oblikoval še podrejeni tožbeni zahtevek. Revizijska trditev, da je bila tožba vložena že 26.3.1994, to je na dan sklenitve sporne pogodbe, je zmotna, do spremembe tožbenega zahtevka pa toženec razen formalnega predloga za zavrnitev tožbenega zahtevka in predloga za poziv intervenienta v pravdo ter prošnje za preklic glavne obravnave dne 23.6.1995 ni storil ničesar. Tudi sodišče do vložitve podrejenega tožbenega zahtevka še ni začelo izvajati dokazov, zato je povsem pravilno štelo, da je tožnik poleg obstoječega zahtevka, uveljavljal drugega (191. člen ZPP) in je po določilu drugega odstavka 190. člena zaradi procesne ekonomije in dokončne ureditve spornega razmerja med strankama dovolilo spremembo tožbe kljub temu, da se ji je toženec upiral. Tako se izkaže, da revizijski očitek v zvezi s postopkom ni utemeljen, revizijsko sodišče pa tudi ni našlo kršitve postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Nižji sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ob ugotovitvi, da bi moral pri izpolnitvi glavnega tožbenega zahtevka sodelovati prejšnji lastnik A. J., ki ni vstopil v pravdo in s katerim je toženec sprt, sta zavrnili primarni tožbeni zahtevek. Toda sočasno sta ugodili podrejenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je razvezana pogodba, katere izpolnitev je onemogočena na toženčevi strani. Pri tem sta sodišči uporabili za toženca relativno ugodno določilo 137. člena ZOR, po katerem ugasne obveznost, če je njena izpolnitev postala nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva, niti druga stranka dvostranske pogodbe. Določilo 138. člena ZOR bi lahko uporabili le v škodo tožene stranke, saj sta ugotovili, da tožnik ni zakrivil ničesar, medtem ko je na toženčevi strani obstajala okoliščina, ki je onemogočila registracijo in uporabo avtomobila.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili procesno in materialno pravo, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ob zavrnitvi neutemeljene revizije je zavrnilo tudi tožnikov predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka, saj revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člen ZPP).