Jedro

Pri naknadno najdenem premoženju je treba opraviti novo zapuščinsko obravnavo, če se prvotno podana dedna izjava dedičev nanaša le na dotedanje premoženje zapustnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da v zapuščino po pokojnem V. Š. spada tudi 1/2 nepremičnine vpisane pri vl. št. ... k.o. V. v., v vrednosti 300.000,00 SIT. Po pravnomočnosti tega dodatnega sklepa se bo pri tej solastninski 1/2 nepremičnine, vpisala lastninska pravica na osebo M. Š., roj. 15.3.1935, stan. B. .... Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo po tistem, ko je ugotovilo, da je po prvotnem sklepu o dedovanju celotno premoženje po zapustniku prevzela dedinja M. Š. in je zato v skladu z določbo I. odst. 221. čl. Zakona o dedovanju, tudi dedinja kasneje najdenega premoženja. Zato sodišče prve stopnje ni opravilo nove zapuščinske obravnave, temveč je razdelilo to premoženje z dodatnim sklepom o dedovanju, na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Zoper takšno odločitev se je pritožila dedinja D. Š. po svoji pooblaščenki. V pritožbi je navedla, da je sodišče razdelilo tudi naknadno najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, vendar se je pa dedinja kot pritožnica v prvotnem zapuščinskem postopku priglasila k dedovanju in svoj dedni delež odstopila materi Š. M.. Takrat je bila dedinja prepričana, da je to vse premoženje, ki ga je pokojni oče tudi imel. Ni vedela, da naj bi bi bil pokojni oče solastnik tudi sedaj v dodatnem sklepu o dedovanju navedenih nepremičnin. Od sodišča pa pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju tudi ni dobila nobenega obvestila, tako da je bila ob prejemu dodatnega sklepa o dedovanju zelo presenečena, saj je od prvotnega zapuščinskega postopka preteklo že skoraj 10 let. Če bi ji bilo to znano, se vsekakor ne bi ob prvotnem zapuščinskem postopku odločilo tako, kot se je. Zaradi tega, ker torej pritožnici ni moglo biti znano, da spada v zapuščino po pokojnem očetu še kakšno drugo nepremično premoženje, je potrebno njeno izjavo, ki jo je podala ob prvotnem dedovanju jemati zgolj kot izjavo, s katero se je odpovedala dedovanju nepremičnin pokojnega očeta, ki so bila takrat predmet dedovanja in ne tudi sedaj najdenega premoženja. Zato se priglaša k dedovanju, sprejema zakoniti dedni delež, ki ji po zakonu gre, sodišču pa predlaga, da kljub izdanemu sklepu, ki pa vsekakor še ni pravnomočen razpiše zapuščinski narok, nanj povabi vse zakonite dediče, kjer naj navedbe pritožnice upošteva, izdani sklep razveljavi in tudi pritožnici omogoči zakonito dedovanje po svojem očetu ter izda nov dodatni sklep o dedovanju. S tem se bo vsekakor strinjala tudi mati pritožnice, ki naj bi bila dedinja tudi naknadno najdenega premoženja.

Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Čl. 221 Zakona o dedovanju (ZD), ureja dedovanje pozneje najdenega premoženja tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje, torej da sodišče novo premoženje razdeli z novim sklepom o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Očitno je, da je smisel tega določila ekonomičnost postopka in upoštevaje ugotovitve sodišča ob izdaji prvega sklepa o dedovanju oziroma volje dedičev ob prvotnem sklepu o dedovanju, ki se mora izražati tudi iz tega sklepa. Vendar je pri tem potrebno upoštevati voljo vseh dedičev in če je ta drugačna od prvotnega sklepa o dedovanju, je potrebno upoštevati to njihovo voljo. Podlaga za izdajo prvotnega sklepa o dedovanju je bila namreč izjava zapustnikovih potomcev Š. D. in Š. J., da vsak svoj dedni delež odstopita svoji vdovi Š. M., kar ta sprejme kot tudi svoj dedni delež. Iz te izjave dane na naroku za glavno obravnavo dne 10.1.1996 sta druga dva dediča podala izjavo glede dotedanjega premoženja in sta svoj dedni delež odstopila pravilno svoji materi, to je vdovi po pokojnem V. Š.. Iz te izjave pa ni razvidno, ali sta dediča sprejela vso zapuščino po pokojnem in jo odstopila svoji materi, in ali sta s to izjavo odstopila vso premoženje po pokojnem zapustniku katerega zakonita dediča sta tudi sama. Ta izjava se je nanašala le na premoženje, ki je bilo ugotovljeno v času izdaje prvotnega sklepa o dedovanju, ne pa tudi na eventualno naknadno najdeno premoženje. To v svoji pritožbi utemeljeno poudarja pritožnica in celo navaja, da se bi mati torej dedinja v katere korist se je odpovedala do takrat znanega premoženja, strinjala z drugačno razdelitvijo naknadno najdenega premoženja. Volja dedičev je torej glede naknadno najdenega premoženja drugačna, kakor pa je bila izjava volje podana v prvotnem odločanju o dedovanju. V primeru, če je volja vseh dedičev drugačna od prvotnega sklepa o dedovanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati to njihovo voljo in premoženje razdeliti v skladu s to voljo.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbi dedinje ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v ponovno obravnavanje. V ponovnem obravnavanju, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o naknadno najdenem premoženju na novi zapuščinski obravnavi. Določba čl. 221 ZD se namreč uporablja za primere, da je tisti, ki je v prejšnjem sklepu o dedovanju dedič, upravičen tudi do pozneje najdenega premoženja. Do kasneje najdenega premoženja bi torej bili upravičeni vsi dediči iz I. dednega reda Zakona o dedovanju, zato bo sodišče prve stopnje moralo o ponovnem odločanju upoštevati voljo vseh dedičev glede razdelitve tega naknadno najdenega premoženja zajetega v dodatnem sklepu o dedovanju.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.