Jedro

S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi se lahko uveljavljajo le razlogi, ki se nanašajo na izvršljivost odločbe in na določen način izvršbe, temu pa tožnik v tožbi ni ugovarjal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97, 70/00, 92/05-odl. US in 45/06-odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 24.6.2005. S tem sklepom je prvostopni upravni organ ugotovil, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 5.6.2003, s katero je bilo tožniku naložena odstranitev zidanega objekta, tlorisnih izmer cca 10 m x 7 m +3,6 m x 5,9 m, postala izvršljiva dne 28.10.2003 (1. točka izreka), tožniku je bilo naloženo, da sam odstrani navedeni objekt in zemljišče vzpostavi v prvotno stanje do 20.7.2005, po poteku tega roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka).

Po presoji sodišča prve stopnje je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in utemeljena na zakonu. V obravnavanem primeru je bilo v odločbi Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 5.6.2003 (izvršilni naslov), določeno, da mora tožnik ustaviti gradnjo objekta, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. 15/1 k.o... in da mora sporni objekt odstraniti do 27.10.2003. Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (1. odstavek 282. člena ZUP). Če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe, mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka (4. odstavek 282. člena ZUP). V obravnavanem primeru je bilo v odločbi z dne 5.6.2003 določen rok za odstranitev spornega objekta, po preteku tega roka pa je odločba postala izvršljiva. Zato je prvostopenjski upravni organ pravilno izdal sklep o dovolitvi izvršbe, v katerem je bil tožniku dan tudi dodaten rok za prostovoljno odstranitev objekta, in pojasnjeno, da bo po preteku tega roka (20.7.2005) prišlo do izvršbe po drugih osebah (297. člen ZUP). V zvezi z tožbenim ugovorom, da je napačna ugotovitev, da sporni objekt stoji na zemljišču s parc. št. 15/1 k.o... (ta parc. št. je tudi v izvršilnem naslovu), sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre pri tem tožbenem ugovoru za novoto, ki je sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 14. člena ZUS ne more upoštevati. Sodišče še pojasnjuje, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 292. člena ZUP). Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja s sodbo sodišča prve stopnje in da pritožbo vlaga zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Ponovi tožbeno navedbo, da sporni objekt ne stoji na zemljišču parc. št. 15/1 k.o... ampak na parc. št 15/2 k.o... Po njegovem mnenju se sodišče tudi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi sklep Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, odločbo tožene stranke, ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi se obravnavala kot pritožba po novem ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z isto določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodna sodišča prve stopnje je v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnik v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče presodilo, da je bilo v obravnavani zadevi v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva in da je bil skladno z ZUP določen tudi način izvršitve. Revident teh ugotovitev ni izpodbijal. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijal zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se nanaša na parcelno številko zemljišča, na katerem stoji sporni objekt. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1), revizijsko sodišče navedb, s katerimi revident izpodbija v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ni upoštevalo.

Očitek revizije, da sodišče prve stopnje ni presodilo vseh tožbenih navedb, revizijsko sodišče zavrača kot neutemeljen. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo, da ni mogoče upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na samo odločbo, ki se izvršuje, in ne razlogov, ki so tožnika vodili, da je pristopil k gradnji nelegalnega objekta. Samo teh ugovorov sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo. S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi se namreč lahko uveljavljajo le razlogi, ki se nanašajo na izvršljivost odločbe in na določen način izvršbe, temu pa tožnik v tožbi ni ugovarjal. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.