Jedro

Tožnica je sodelovala le pri izvedbi oziroma vodenju enega projekta, in sicer tako, da je njeno delo na tem projektu v mesecu februarju predstavljalo polovico delovnega časa, v mesecu marcu pa celotni delovni čas, v tem času pa je bila svojega siceršnjega dela v največji možni meri razbremenjena. Tožnica razen vodenja projekta v spornem obdobju ni opravljala vseh nalog delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo. Tožbeni zahtevek za plačilo dejansko opravljenega dela bi bil utemeljen le v primeru, če bi tožnica poleg vodenja projekta opravljala vse druge naloge iz delokroga delovnega mesta samostojni sodelavec za odnose z javnostjo.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice: „Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati razliko v plači: - za februar 2009 v višini 317,51 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davek ter tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od 16. 3. 2009 do plačila, - za marec 2009 v višini 212,58 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davek ter tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od 15. 4. 2009 do plačila, - za februar 2010 v višini 316,77 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davek ter tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od 15. 3. 2010 do plačila, - za marec 2010 v višini 48,78 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davek ter tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od 15. 4. 2010 do plačila, - za februar 2011 v višini 324,08 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davek ter tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od 15. 3. 2011 do plačila, - za marec 2011 v višini 324,08 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davek ter tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od 15. 4. 2011 do plačila.“ - v III. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zvišajo na 365,18 EUR.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 209,98 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za mesece februar in marec 2009, februar in marec 2010 ter februar in marec 2011 obračunati razliko v plači v višini posameznih mesečnih bruto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: da se razveljavi odločba komisije za pritožbe tožene stranke (točka II/1 izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni odpraviti nezakonitost in tožnici ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se ji z dnem 1. 8. 2008 določi delovno mesto 70065 – samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo, uvrščeno v 38. plačni razred (točka II/2 izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od avgusta 2008 do marca 2011 plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi bila uvrščena v 38. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posameznega zneska od 1. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razlike v plači s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi nad prisojenim zneski v točki I izreka (točka II/3 izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 304,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka sodbe) ter odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri določitvi delovnega mesta gre za okrnjeno, manj zahtevno in torej drugačno delo od tistega, ki ga tožnica opravlja. Tožnica je priložila veliko dokumentov, iz katerih so razvidne naloge, ki jih je opravljala, te pa ustrezajo delovnemu mestu samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo. V času „stare“ sistemizacije delovnih mest, delovno mesto samostojni strokovni sodelavec sploh ni bilo sistemizirano. Iz navedenega še toliko bolj jasno izhaja, da je tožnica ves čas opravljala dela, ki ustrezajo delovnemu mestu samostojnega strokovnega sodelavca. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zatrjevala, da je sodelavka A.A. zasedala enako delovno mesto. Obe zaslišani priči A.A. in B.B. sta izpovedali, da je tožnica v času zaposlitve na delovnem mestu redaktor II opravljala dela, ki ustrezajo delovnemu mestu samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica opravljala naloge delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo le dva meseca v letih 2009, 2010 in 2011. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je protispisen in v nasprotju z izpovedbama prič A.A. in B.B.. Zmotna je po mnenju tožnice ugotovitev sodišča prve stopnje, da dela in naloge v zvezi s komunikacijsko podporo na področju kulturno-umetniških programov sodijo v opis delovnega mesta, na katerega je tožnica prevedena. Tožnica je kot dokaz, da dejansko opravlja dela in naloge samostojnega strokovnega sodelavca za odnose z javnostjo, predlagala zaslišanje C.C. in D.D.. V kolikor bi bila B.B. mnenja, da tožnica le dva meseca na leto opravlja dela in naloge navedenega delovnega mesta, ne bi predlagala, da se tožnico uvrsti na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo. Poleg tega je nejasna odločitev sodišča glede prisojene razlike na podlagi dejanskega dela za marec 2010. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijani del razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravlja enaka dela, tj. dela strokovnega sodelavca za odnose z javnostjo. Edino zahtevnejše delo tožnice je sodelovanje pri pripravi in izvedbi Slovenskega oglaševalskega festivala (v nadaljevanju: SOF). Vendar to delo ne pomeni vodenja projekta SOF, temveč gre za sodelovanje na tem projektu. Tožnica ne opravlja vseh del in nalog delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo, da bi bila upravičena do razlike v plači za čas trajanja tega projekta. Da bi tožnica prejela razliko v plači za čas sodelovanja pri projektu SOF, bi morala opravljati vsa dela delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo, vključno z vodenjem projekta SOF. Tožnica je vsako leto v mesecu februarju in marcu le bolj osredotočena na eno specifično nalogo (sodelovanje pri projektu SOF), medtem ko v preostalih mesecih opravlja različna dela pri pripravi celostnih komunikacijskih strategij. Tožnica ni dokazala, da opravlja vsa dela in naloge delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo, da bi bila za te mesece upravičena prejeti razliko v plači. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je (razen v delu, ki se nanaša na odločitev o prisojenih zneskih razlik v plači za obdobje februar in marec 2009, februar in marec 2010 ter februar in marec 2011) pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sklepom opr. št. I Pd 2625/2008 z dne 10. 5. 2011 je tožničino tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 607/2011 z dne 13. 12. 2011 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo meritorno s sedaj izpodbijano sodbo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka pravilno opravila prevedbo delovnega mesta tožnice in na katerem delovnem mestu tožnica dejansko opravlja dela in naloge. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je tožena stranka pravilno opravila prevedbo ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se jo prevede na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo in zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo za to delovno mesto. Nato je ugotovilo, da je tožnica sodelovala pri izvedbi in vodenju projekta Slovenskega oglaševalskega festivala (v nadaljevanju: SOF). Ob ugotovitvi, da je tožničino delo na tem projektu v mesecu februarju predstavljalo polovico delovnega časa, v mesecu marcu pa celotni delovni čas, je presodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za mesece februar in marec v letih 2009, 2010 in 2011 obračunati razliko v plači. Odločitev sodišča prve stopnje je le delno pravilna.

Tožnica je imela pred prevedbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 4. 2005 za delovno mesto redaktor II, katerega je tožena stranka prevedla v delovno mesto strokovni sodelavec za odnose z javnostjo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prevedba ustrezna in zakonita, je pravilen. Skladno z avtentično razlago 49.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (objavljeno v Ur. l. RS, št. 35/2011 z dne 4. 5. 2011) je potrebno pri prevedbi izhajati iz zadnje formalno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je torej nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in delovnega mesta, določen v individualnem pravnem aktu, ne pa dejansko delo javnega uslužbenca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila delovna mesta, ki so določena v kolektivni pogodbi (Aneks h podjetniški kolektivni pogodbi A.) določena na podlagi usklajevanj in pogajanja med socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanja tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Pri določanju vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma njegovega izhodiščnega plačnega razreda je bila zato tožena stranka dolžna spoštovati vrednotenje, kot sta ga socialna partnerja dogovorila v kolektivni pogodbi.

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da nihče od zaposlenih na delovnem mestu redaktor II ni bil preveden na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo. Priča E.E. je pri tem pojasnila, da je bila prevedba na delovno mesto strokovni sodelavec za odnose z javnostjo oziroma na zahtevnejše delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo odvisna od tega, ali je imel zaposleni sklenjen kakšen aneks. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi imela tožnica sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto redaktor II, zato je sodišče prve stopnje štelo, da jo je tožena stranka prevedla pravilno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče navaja, da je odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, v pristojnosti delodajalca(1) in njegovih strokovnih služb, ki so na podlagi primerjave med prejšnjimi in novimi delovnimi mesti izdelale prevedbeno tabelo (priloga B5), na podlagi katere je bilo pri toženi stranki delovno mesto redaktorja II prevedeno v delovno mesto strokovni sodelavec za odnose z javnostjo.

Tožnica tudi sicer ni zatrjevala, da bi se njeno delovno mesto prevajalo v delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo, ampak da bi morala biti prevedena na navedeno delovno mesto zato, ker je pred in po prevedbi opravljala dela in naloge tega delovnega mesta. Tožnica je torej želela, da jo tožena stranka prevede na delovno mesto glede na delo, ki ga je dejansko opravljala. Za čas od 1. 8. 2008 je kot ustrezen pravni temelj za denarni zahtevek sodišče prve stopnje štelo tudi dejansko opravljanje del drugega delovnega mesta. Pri tem velja, da je delavec upravičen do višjega plačila za drugo, zahtevnejše delovno mesto, če po odredbi delodajalca opravlja vse naloge zahtevnejšega oziroma drugega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne oziroma spadajo v delokrog drugega, zahtevnejšega delovnega mesta.(2) Iz priloženih opisov delovnih mest izhaja, da so vsa dela in naloge delovnega mesta strokovnega sodelavca za odnose z javnostjo vključena v opis delovnega mesta samostojnega strokovnega sodelavca za odnose z javnostjo. Navedeno delovno mesto pa obsega še naslednja opravila: posredovanje znanj s seminarjev in delavnic sodelavcem, pripravljanje strokovnih podlag in navodil, vodenje projektov, ter ob vodenju evidenc (kar je skupno obema delovnima mestoma) še pripravljanje poročil. V obeh primerih je zaposleni po nalogu vodje dolžan opravljati vsa druga dela s področja dejavnosti, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica sodelovala le pri izvedbi oziroma vodenju projekta SOF(3), in sicer tako, da je tožničino delo na tem projektu v mesecu februarju predstavljalo polovico delovnega časa, v mesecu marcu pa celotni delovni čas, v tem času pa je bila po izpovedi nadrejene B.B. svojega siceršnjega dela v največji možni meri razbremenjena. Po izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje razen vodenja projekta v navedenih mesecih v letih 2009, 2010 in 2011 ni opravljala vseh nalog delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za odnose z javnostjo. Tožbeni zahtevek za plačilo dejansko opravljenega dela bi bil utemeljen le v primeru, če bi tožnica poleg vodenja projekta opravljala vse druge naloge iz delokroga delovnega mesta samostojni sodelavec za odnose z javnostjo. Tega pa, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ni delala.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo razlik v plači. V delu odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, pa niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku na prvi stopnji (zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti) je tožena stranka namesto 304,32 EUR upravičena do povrnitve vseh potrebnih stroškov v višini 365,18 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženi stranki je pritožbeno sodišče od priglašenih stroškov skladno s takrat veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) in 2 % materialnih stroškov znašajo stroški za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku 175,56 EUR, z 20-odstotnim davkom na dodano vrednost pa v skupni višini 209,98 EUR.

1. Na primer v sodbah VDSS opr. št. Pdp 498/2012 z dne 14. 11. 2012, Pdp 921/2012 z dne 1. 2. 2013 in Pdp 6/2013 z dne 6. 3. 2013. 2. Prim. sodbo VDSS opr. št. Pdp 1834/2004 z dne 10. 3. 2005. 3. Kljub temu, da to opravilo ni izrecno navedeno med deli in nalogami delovnega mesta strokovni sodelavec za odnose z javnostjo, ga je mogoče šteti med druga dela s področja dejavnosti, ki ustrezajo delavčevi strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim.