Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.
V primeru, ko se zaradi škodnega dogodka manifestirajo degenerativne (in ostale) spremembe, ki so bile doslej neme in ki se drugače pri oškodovancu (verjetno) ne bi pojavile, vzrok težav pripisati škodnemu dogodku.
Revizija se zavrže v delu zoper odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode.
Sicer se revizija zavrne.
Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti 372,95 EUR revizijskih stroškov.
1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala povrnitev škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči z zavarovancem toženke. Prvostopenjsko sodišče ji je prisodilo 8.566,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe, in tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. Prisojena glavnica je seštevek kapitaliziranih obresti, 1.227,40 EUR iz naslova premoženjske in 4.050,17 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Tožničino nepremoženjsko škodo je sodišče odmerilo v višini 10.230,00 EUR in od nje odštelo že izplačani del odškodnine.
2. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožnici iz naslova nepremoženjske škode prisodilo dodatnih 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka pritožbene sodbe. V delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 509,30 EUR (stroški zdravljenja), je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je tožničino pritožbo zavrnilo.
Navedbe revidentke
3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da bi morali nižji sodišči v večji meri upoštevati izvedensko mnenje izvedenca ortopeda. Zmotno sta zaključili, da spadajo vprašanja glede hernije diskusa v okvir nevrološke stroke in ne v okvir ortopedske stroke. Dokazne ocene nista ustrezno obrazložili in zato sodb ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je imela prirojeno nepravilnost v spodnjem delu hrbtenice, kifozo in degenerativne spremembe na skeletu vratne hrbtenice. Leta 1988 je utrpela poškodbo vratne hrbtenice. Izvedenec ortoped je omenil, da je hernija diskusa lahko obstajala že pred prometno nesrečo. Vseh posledic ni mogoče pripisati prometni nesreči. Gre za zmotno presojo, ki temelji na bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Zmotna uporaba materialnega prava se odraža v neupoštevanju načela deljene vzročnosti (glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 170/2005 z dne 1. 7. 2007 in II Ips 654/2005 z dne 6. 9. 2007) in s tem previsoko odmerjeni odškodnini za obe obliki škode. V nadaljevanju revizije toženka ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, ponekod od njega tudi odstopa, in meni, da sta nižji sodišči tožnici po vseh odškodninskih postavkah odmerili previsoko odškodnino. Sklicevanje pritožbenega sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 625/2007 z dne 20. 9. 2007 ni utemeljeno, saj primer ni podoben obravnavanemu.
Odgovor nasprotne stranke
4. Tožnica v odgovoru na revizijo opozarja, da tožnica uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni dovoljen. Sicer soglaša z razlogi nižjih sodišč in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.
5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).
6. Revizija v delu zoper odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.
O nedovoljenosti revizije
7. Tožnica uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je tožnici iz naslova premoženjske škode prisojena glavnica v višini 1.227,40 EUR, revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo toženke zavrglo (377. člen ZPP).
O neutemeljenosti revizije
8. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče zato vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo, ni upoštevalo. Na podlagi navedenega pravila tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pri njegovi razčlenitvi se namreč izkaže, da gre le za navidezni očitek bistvene kršitve, s katerim toženka uveljavlja očitek zmotne dokazne ocene (izvedenskih mnenj izvedencev ortopedske in nevrološke stroke) oziroma zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nenazadnje toženka ta očitek utemeljuje s selektivnim (nekritičnim) sklicevanjem na posamezne navedbe izvedencev, ki so pogosto povsem izvzete iz konteksta, in s kritiko stališča, ki sta ga nižji sodišči uporabili le kot enega izmed dodatnih razlogov pri svoji presoji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči povzeli pravo (celotno) vsebino izvedenskih mnenj, ju ocenili in dokazno oceno ustrezno obrazložili.
9. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje za uporabo načela deljene vzročnosti. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da je treba v primeru, ko se zaradi škodnega dogodka manifestirajo degenerativne (in ostale) spremembe, ki so bile doslej neme in ki se drugače pri oškodovancu (verjetno) ne bi pojavile, vzrok težav pripisati škodnemu dogodku.(1) Ker gre v konkretni zadevi prav za takšen primer, je presoja nižjih sodišč, da vse tožničine težave izvirajo iz obravnavane prometne nesreče, pravilna.
10. Pritožbeno sodišče je po presoji revizijskega sodišča z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnice v višini 5.590,00 EUR, za strah v višini 1.250,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5.260,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 630,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
11. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti do šestnajsti strani prvostopenjske sodbe in četrti do osmi strani pritožbene sodbe, zato ga revizijsko sodišče v sodbi ni povzelo. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o tožničinih telesnih bolečinah, strahu, zmanjšanju življenjske aktivnosti in skaženosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine, zato revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.
12. Skupni odmerjeni znesek 12.730,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 14,7 takratnih povprečnih neto plač. Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje.(2) Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine.
13. Ker je torej revizija toženke v ostalem neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).
14. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnici so po odvetniški tarifi priznani stroški odgovora na revizijo (600 točk), 2 % materialni stroški, 20 % DDV in plačilo takse v višini 36,95 EUR.
Op. št. (1): Glej sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se je v odškodninskem pravu izoblikovala z uporabo teorije o adekvatni vzročnosti (npr. odločbo II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009 in številne druge).
Op. št. (2): Primerjaj npr. z odločbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 470/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 276/2002 z dne 27. 2. 2003 in številnimi drugimi.