Up-539/03 - 6

7. 5. 2004

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 413/2003 z dne 28. 5. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 173/2000 z dne 17. 1. 2003, odločbo Ministrstva za zdravstvo št. 080-51/99 z dne 4. 4. 2000 in odločbo Zdravstvenega inšpektorata, Območne enote v Kopru, št. 503-2/99-01 z dne 24. 2. 1999 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Zdravstveni inšpektorat, Območna enota v Kopru, je z odločbo št. 503-2/99-01 z dne 24. 2. 1999 odredil, da sta starša A. A. (sedaj ustavni pritožnik) in C. C. dolžna pripeljati svojo hčerko na cepljenje po obveznem programu v Dispanzer za otroke Zdravstvenega doma Koper v roku 14 dni od prejema prvostopenjske odločbe in da sta dolžna obvestiti prvostopenjski upravni organ o izvršitvi navedenega ukrepa v roku treh dni, morebitna pritožba pa ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov. Ministrstvo za zdravstvo (v nadaljevanju Ministrstvo) je z odločbo št. 080-51/99 z dne 4. 4. 2000 zavrnilo pritožbo staršev zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Nato je ustavni pritožnik sprožil upravni spor. Upravno sodišče, Oddelek v Novi Gorici, je s sodbo št. U 173/2000 z dne 17. 1. 2003 zavrnilo tožbo. Ustavni pritožnik se je zoper to sodbo pritožil, Vrhovno sodišče pa njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija vse zgoraj navedene odločbe (tako upravne kot sodne). Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen). Po mnenju pritožnika je bilo odločanje upravnih organov in sodišč v tem postopku arbitrarno in nepošteno. Zatrjuje, da sta starša že ob uvedbi upravnega postopka postavila celo vrsto vprašanj, na katera pa nista dobila odgovora niti od upravnih organov niti od sodišč. Tako naj bi že v postopku pred upravnimi organi opozorila na okoliščino, da je njun otrok alergik, zaradi česar sta zahtevala ugotovitev, ali so podane kontraindikacije za cepljenje. Prav tako sta starša zahtevala pojasnila glede vrste cepiva, morebitnih stranskih učinkov in učinkovanja cepiva.

Pritožnik meni, da gre za vprašanja, ki so bistvena za odločitev v konkretnem primeru, na katera pa upravni organi in sodišča, ki so odločali v konkretnem primeru, niso odgovorili.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca organom in sodiščem, ki odločajo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Teh pa pritožnik ne izkaže.

4.Kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v upravnih in sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnik utemeljuje z navedbo, da naj bi bilo odločanje upravnih organov in sodišč v konkretnem primeru arbitrarno in nepošteno.

Vendar pritožnik napačno razume ustavnopravni standard arbitrarne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče lahko oceni odločitve upravnih organov in sodišč za arbitrarne le v primeru, ko sodišče oziroma upravni organ svoje odločitve ne utemelji s pravnimi argumenti. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Tako organi v upravnem postopku kot tudi sodišči v upravnem sporu so dovolj izčrpno obrazložili za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča, prav tako so se opredelili tudi do bistvenih navedb pritožnika. Pritožnik zmotno meni, da bi bili upravni organi oziroma sodišči v upravnem sporu dolžni odgovoriti tudi na določena vprašanja, povezana s samim cepljenjem (npr. o vrsti in učinkovanju cepiva, o možnih tveganjih itd.). Gre namreč za strokovna vprašanja, na katera je dolžan v okviru t. i. pojasnilne dolžnosti odgovoriti zdravnik, ki cepi, in sicer je to dolžan storiti, ko starši pripeljejo otroka na cepljenje. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta pritožniku pojasnili, da bo o dejanski izvedbi cepljenja ter o morebitnih utemeljenih razlogih za opustitev cepljenja odločal otrokov zdravnik pred samim cepljenjem. Upravno sodišče je tudi ugotovilo, da je v konkretnem primeru zdravnica starše že seznanila s posledicami, ki jih prinaša opustitev cepljenja, iz medicinske dokumentacije pa izhaja, da otrok nima trajnih kontraindikacij za cepljenje, kar je potrdila tudi komisija za kontraindikacije pri Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije, ki je ocenila, da pri otroku ni zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. Glede na navedeno organom, ki so odločali v konkretnem primeru, ni mogoče očitati, da se niso opredelili do vseh za odločitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z odločitvijo organov v tem postopku pa ne zadošča za sklep, da je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan