Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, bi lahko pomenil kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so tožencema nastali do umika tožbe.
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi.
II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.
1. Ker sta toženca po vložitvi tožbe poravnala vtoževani znesek, je tožnik 14. 2. 2014 umaknil tožbo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zato razveljavilo sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 76995/2011 z dne 16. 6. 2011 tudi v 1. in 3. točki izreka in pravdni postopek ustavilo (točki I in III izreka). Ob upoštevanju prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je še odločilo, da toženca sama krijeta stroške postopka, ki sta jih je priglasila z vlogo 17. 3. 2014 (točka II izreka).
2. Pritožbo vlaga druga toženka. Sklep izpodbija glede odločitve o stroških postopka. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da ji bodo stroški priznani. V bistvenem navaja, da je sodišče zmotno razlagalo prvi odstavek 158. člena ZPP. V njem je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru je toženka zahtevek izpolnila 16. 10. 2013 na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 619/2013 z dne 29. 7. 2013, kar je potrdil tudi tožnik z žigom in podpisom blagajniškega prejemka. Tožba je bila tako umaknjena več kot štiri mesece po izpolnjenem zahtevku in ne takoj. Tožniku bi moralo biti znano tudi to, da je pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah tekla pravda P 132/2011 med istimi strankami in glede istega predmeta, v katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Tudi v tem postopku tožnik po izpolnitvi obveznosti ni takoj umaknil tožbe. Sodišče je zato s sklepom 18. 3. 2014 tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov, saj je bil postopek nepotreben. Enako bi moralo biti odločeno tudi v tem postopku.
3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnica s pritožbo odločitve o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ne izpodbija. V tem delu (točki I in III izreka) je zato odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.
6. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške in razlog, zaradi katerega se je odločila za umik tožbe, ni pomemben. Edino izjemo od pravila, ki tožečo stranko zavezuje k povrnitvi stroškov nasprotni stranki, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če namreč tožena stranka med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato do povračila svojih stroškov ni upravičena, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo (primerjaj 157. člen ZPP). Za opisano izjemo, ko tožena stranka kljub umiku tožbe do povračila stroškov ni upravičena, gre tudi v konkretnem primeru.
7. V pritožbenem postopku tako ni sporno, da je do izpolnitve zahtevka v konkretni zadevi prišlo po vložitvi tožbe, pritožnica pa tudi ne zatrjuje okoliščin, ki bi omogočale uporabo 157. člena ZPP. Trdi le, da je do umika tožbe prišlo več kot štiri mesece po izvršenem plačilu. Dolg naj bi bil namreč plačan že 16. 10. 2013 in ne 3. 2. 2014 kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. To pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, na izpodbijano odločitev o stroških postopka ne more vplivati.
8. Res je sicer, da se izjema po prvem odstavku 158. člena ZPP, ko tožena stranka ni upravičena do povračila svojih stroškov, navezuje na umik tožbe, ki neposredno sledi njeni izpolnitvi zahtevka, vendar pa „zamuda“ z umikom tožbe nima takšnih posledic kot si to zmotno razlaga pritožnica. Takšna „zamuda“ bi lahko pomenila kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške, ki so ji morda nastali zaradi „zamude“ z umikom tožbe. V konkretnem primeru pa ne gre za takšne stroške, ampak stroške, ki so tožencema nastali do umika tožbe. Do povračila teh pa, iz razlogov, ki so že bili navedeni, pritožnica ni upravičena.
9. Zgolj v dodatno pojasnilo pritožbeno sodišče dodaja, da priloženi blagajniški prejemek tudi sicer ne potrjuje, da je bil dolg v tej zadevi plačan že 16. 10. 2013. V njem namreč tožnik potrjuje plačilo dolga v zadevah P 116/2011 in P 137/2011,(1) ne pa dolga v tej zadevi, to je zadevi P 116/2013. 10. Na odločitev o stroških postopka pa ne more vplivati niti pavšalno sklicevanje na pravdni postopek P 132/2011, ki naj bi potrditvah pritožnice tekel pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah.(2) Ni namreč jasno, kaj pritožnica s tem sploh skuša doseči. Morebitna drugačna odločitev v drugem postopku ni ovira, da sodišče v tem postopku ne bi odločilo drugače. 11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere je dolžno na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).
Op. št. (1): Pritožbeno sodišče po vpogledu v sodbo II Cp 619/2013, ki jo pritožnica omenja v pritožbi, ugotavlja, da gre za plačilo dolga po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Radovljici P 116/2011 z dne 6. 9. 2012 (s to sodbo je sodišče odločalo o zahtevkih iz pravde P 116/2011 in P 137/2011, združenih v pravdo P 116/2011).
Op. št. (2): Iz podatkov vpisnika Okrajnega sodišča na Jesenicah izhaja, da je bil postopek v tej zadevi ustavljen, iz podatkov spisa II Cp 619/2013 tega sodišča pa, da v pravdi P 132/2011 in tej pravdi ni šlo za isti zahtevek med istimi strankami: sodišče je v zadevi P 132/2011 odločalo o zahtevku tožnika, ki je imel podlago v računu z dne 1. 1. 2006 in je zapadel v plačilo 9. 11. 2010, nanašal pa se je na stroške upravljanja in obratovanja za obdobje od marca 2004 do novembra 2010 ter stroške rezervnega sklada za obdobje od decembra 2006 do oktobra 2010. V konkretnem primeru pa je je tožnik vtoževal neplačane stroške upravljanja za obdobje od januarja 2011 do aprila 2011 ter neplačane prispevke v rezervni sklad za obdobje od novembra 2010 do marca 2011 s pripadajočimi obrestmi.