Jedro

Sodišče je pravilno izhajalo iz razmejitve med tistim zmanjšanjem življenjske aktivnosti, ki je tožniku nastalo kot posledica škodnega dogodka (prometne nesreče), in med tistim, ki je bilo pri tožniku kot posledica predhodnih okvar zdravja prisotno že pred samim škodnim dogodkom, ter pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tisto zmanjšanje življenjske aktivnosti (in s tem povezane duševne bolečine), ki je posledica prometne nesreče, ne pa posledica kapi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 7.970,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.275,00 EUR od 20.2.2016 do 5.5.2016 in od zneska 7.970,00 EUR od 5.5.2016 dalje do plačila (točka I. izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 822,76 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obstaja protislovje med tem, kar navaja tožeča stranka v tožbi glede višine zahtevane odškodnine in tem, kar sodišče navaja o teh trditvah v sodbi. Tožeča stranka ni zahtevala zgolj zneska 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je navedla, da je pri oblikovanju tožbenega zahtevka upoštevala izplačilo nespornega deleža odškodnine. Sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožeči stranki prisodilo prenizko odškodnino in sicer za 4.000,00 EUR. Prenizko odškodnino je prisodilo tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Moralo bi namreč prisoditi še dodatnih 10.000,00 EUR odškodnine. Tožeča stranka iz tega naslova ni zahtevala zgolj 16.000,00 EUR, temveč je ta znesek zahtevala poleg že izplačanega nespornega deleža odškodnine. Sodišče je pravilno povzelo mnenje sodnega izvedenca, da se je tožeča stranka po škodnem dogodku psihično spremenila in je postala razdražljiva, depresivna in da je prišlo do sprememb na področju kognitivnega in emocionalnega funkcioniranja, kar je bilo definirano kot izrazit deficit pozornosti in spomina in izrazito utrudljivost. Sodišče povzema izpoved žene tožeče stranke, da je tožeča stranka postala čustvena, napadalna, glasna, nevrotična in pogosto kriči. Sodišče zaključi, da gre pri tožeči stranki za hudo psihoorgansko spremenjenost in da se je kvaliteta življenja tožeče stranke znatno poslabšala, kar je povzročilo hudo duševno trpljenje. Gibalne sposobnosti tožeče stranke so se po prometni nesreči poslabšale za dodatnih 20%. Tožeča stranka zaradi komunikacije potrebuje stalen nadzor in pomoč, govorne funkcije so se zmanjšale zaradi splošne prizadetosti višjih živčnih funkcij. Tožeča stranka v pritožbi nadalje povzame pričanje logopedinje N.Ž. in njeno ugotovitev, da znižanje rezultata na FAST testu iz 6/25 točk na 2/25 točk pomeni precejšnjo razliko. Sodišče ugotavlja, da gre za hudo poslabšanje po škodnem dogodku. Sodišče je na strani 8, točka 15 ugotovilo, da je zatrjevana izguba sluha posledica obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče tega sicer ne povzema v delu obrazložitve sodbe, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je sicer opredelil zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožeče stranke na 10-20% (kar je prenizko), vendar sodišče ni vezano na %, temveč na opisno oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče bi tožeči stranki iz tega naslova moralo prisoditi 24.000,00 EUR odškodnine.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot je razvidno iz tožbe tožeče stranke, je tožeča stranka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala odškodnino v znesku 9.000,00 EUR in nič več. Da je zahtevala iz tega naslova 13.000,00 EUR, kot zatrjuje v pritožbi, iz tožbe ni razvidno. Enako velja za zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tožbe izhaja zahtevani znesek odškodnine 16.000,00 EUR in ne 24.000,00 EUR, kot zatrjuje pritožnik. Zato se pritožbeno sodišče do navedb pritožnika v zvezi z višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne bo opredeljevalo, saj je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo toliko, kot je ta zahteval (to je znesek 9.000,00 EUR).

6. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožnik ne izpodbija dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč meni, da mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino (zmotno uporabilo materialno pravo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno izhajalo iz razmejitve med tistim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, ki je tožniku nastalo kot posledica škodnega dogodka (prometne nesreče) in med tistim, ki je bilo pri tožniku kot posledica predhodnih okvar zdravja prisotno že pred samim škodnim dogodkom. Te ugotovitve je strnilo v točkah 33 do 40 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da so tožeči stranki po možganski kapi, ki jo je utrpela v letu 2013, ostale trajne posledice v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer so bile te že takrat skupno zelo okrnjene. Že takrat je bilo pri tožniku prizadeto sporazumevanje (zmanjšano za 90%), sposobnost gibanja pa je bila zmanjšana za 20%, po nesreči pa se je dodatno zmanjšala še za 20% (prej je zmogel prehoditi tudi nekaj kilometrov naenkrat, sedaj ta razdalja znaša še približno 700 metrov). Že po kapi tožnik ni bil sposoben samostojnega življenja. Po škodnem dogodku pa se je tožnik psihično spremenil, postal je razdražljiv, depresiven, prišlo je do sprememb na področju kognitivnega in emocionalnega funkcioniranja, kar je bilo definirano kot izrazit deficit pozornosti in spomina ter izrazita utrudljivost. Tudi govorne funkcije so se po škodnem dogodku zmanjšale. Okrnjenost govorne funkcije ni posledica poškodovanja govornega področja možganov, temveč splošne prizadetosti višjih živčnih funkcij. Izvedenec je v zvezi s tem pojasnil, da je bil govor že pred škodnim dogodkom močno okrnjen, dodatno poslabšanje po škodnem dogodku pa ni bistveno prispevalo k temu zmanjšanju življenjskih aktivnosti, saj tožnik na področju govora že pred škodnim dogodkom ni dobro funkcioniral. Priča N.Ž. je res izpovedala, da znižanje rezultata na FAST testu iz 6/25 točk na 2/25 točk pomeni razliko (list. št. 83 spisa), izvedenec pa je nato v mnenju pojasnil, kaj to pomeni v smislu govornega funkcioniranja. Tožnik je torej upravičen do odškodnine le za tisto zmanjšanje življenjskih aktivnosti (in s tem povezane duševne bolečine), ki je posledica prometne nesreče, ne pa posledica kapi. Sodišče prve stopnje je to zmanjšanje življenjskih aktivnosti pravilno razmejilo in nato tožniku iz tega naslova v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ1) odmerilo pravično denarno odškodnino v znesku 14.500,00 EUR, pri čemer je, kot je razvidno iz 15. točke obrazložitve sodbe, upoštevalo tudi izgubo sluha. Za zvišanje te odškodnine (na znesek 16.000,00 EUR, kot je bilo zahtevano s tožbo) po oceni pritožbenega sodišča ni podlage, saj tako odmerjena odškodnina upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik, in je primerljiva z odškodninami za podobno škodo.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka II. in III. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami