Jedro

1. odst. 214. čl. ZPP določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Ker je tožnica priznala, da v času prenehanja delovnega razmerja ni bila v bolniškem staležu niti ni imela odobrenega koriščenja letnega dopusta in ker ni zatrjevala, da bi od 27.9.1999 izostala z dela iz kakšnega drugega razloga opravičljive narave, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izostala z dela neopravičeno. Ker je tožnica šele v pritožbi navajala, da je dokončno odločbo o bolniškem staležu prejela po 27.9.1999, da so delavci tožene stranke koristili dopust po predhodnem ustnem obvestilu nadrejenega delavca, da ji pri toženi stranki ni bilo rečeno, da mora za koriščenje letnega dopusta napisati vlogo in v zvezi s tem predlagala zaslišanje svojega nadrejenega in sodelavcev, ni pa izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predlagati do konca prvega naroka za glavno obravnavo (pred sodiščem prve stopnje je bila zadeva končana na prvem naroku za glavno obravnavo), pritožbeno sodišče teh dejstev oz. dokaznih predlogov ni moglo upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.10.1999 in 2.11.1999, na podlagi katerih ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, na ugotovitev obstoja terjatve tožnice do tožene stranke v višini 151.452,00 SIT netto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do 25.7.2000 in od zneska 205.938,00 SIT z obrestmi v višini temeljne obrestne mere od 26.7.2000 dalje do plačila, ki se poravnava kot strošek stečajnega postopka, na ugotovitev obstoja terjatve tožnice do tožene stranke v višini 235.388,00 SIT netto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih netto zneskov do 25.7.2000 ter od zneska 353.388,00 SIT z obrestmi v višini temeljne obrestne mere od 26.7.2000 dalje do plačila, poleg tega pa je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotavljalo, kdaj je tožnica prejela odločbo pristojnega zavoda o tem, da ji ni odobreno podaljšanje bolniškega staleža, saj o njeni delazmožnosti dne 27.9.1999, ko bi se morala zglasiti na delu, ni bilo dokončno odločeno. Tožnica od 27.9.1999 sploh ni mogla biti neopravičeno odsotna, ker takrat še ni imela odločbe pristojnega zavoda. Tožnica je dne 27.9.1999 po telefonu zaprosila toženo stranko za dopust, pri čemer so delavci tožene stranke dopust koristili po predhodnem ustnem obvestilu nadrejenega. To bi lahko potrdili tožničini sodelavci, katerih pa sodišče ni zaslišalo. Tožnici takrat ni bilo rečeno, da mora za koriščenje dopusta napisati posebno vlogo, kot je to v postopku zatrjevala tožena stranka. Glede navedenega bi moralo sodišče zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati tožničinega nadrejenega, česar pa ni storilo. Po stališču pritožbe prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da se tožnica 4.10.1999 ni zglasila pri toženi stranki z namenom, da bi delala, saj ji je tožena stranka preprečila opravljanje dela. Tožnica v pritožbi še zatrjuje, da 27.9.1999 ni mogla priti na delo zato, ker je razbila očala, brez očal pa svojega dela ni mogla opravljati. Tožnica zaradi psihičnih težav tega dne sicer ni bila sposobna za delo, vendar pa ji njen splošni zdravnik, kljub dopisu njenega psihiatra, ni podaljšal bolniškega staleža. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je njegova odločitev vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno dejstvo, da tožnica po 25.9.1999 ni imela odobrenega ne bolniškega staleža ne letnega dopusta. Na podlagi navedb tožene stranke (katerim tožnica ni oporekala) glede tega, da se je tožnica pri toženi stranki zglasila 4.10.1999 ob 11,00 uri, je zaključilo, da tega dne ni prišla na delo z namenom, da bi delala. Poleg tega je ugotovilo, da se je pri toženi stranki zglasila tožnica 5.11.1999, da bi ji odobrili neplačani letni dopust za njene odsotnosti. Ob upoštevanju navedenega je po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno izdala tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. tč. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). 1. odst. 214. čl. ZPP določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Kljub temu pa lahko sodišče odredi, da se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP). Glede na to, da je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 17.1.2001, na katerem je bil poleg tožnice navzoč tudi njen pooblaščenec, jasno razvidno, da je tožnica navedla, da v času, ko ji je prenehalo delovno razmerje, ni imela odobrenega niti bolniškega staleža niti letnega dopusta (s takšno navedbo pa se je izrecno strinjala tudi tožena stranka), sodišču prve stopnje v skladu s 1. odst. 214. čl. ZPP ni bilo potrebno izvajati dokazov o tem, ali je imela tožnica v času prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki odobren bolniški stalež oz. letni dopust. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, v katerih očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odobritve bolniškega staleža oz. letnega dopusta. Dolžnost delavca je med drugim, da v času, ki mu je odrejen kot delovni čas, prihaja na delo in v okviru normalnih delovnih pogojev vestno in v skladu z predvidenimi delovnimi rezultati svoje delo opravi, za kar mu pripada dogovorjena plača. Če delavec na delo ne pride iz upravičenih razlogov (zdravstvena nezmožnost za delo, ki jo ugotovi pristojni organ - odobren bolniški stalež; izraba letnega dopusta, dogovorjenega v skladu s postopki, določenimi pri delodajalcu; odsotnost zaradi napotitve na izobraževanje; ...), ga zaradi tega ne more doleteti nikakršna sankcija, če pa razlogi njegovega izostanka niso upravičeni, potem lahko delodajalec zoper njega prične disciplinski postopek, v slučaju petih zaporednih delovnih dni izostanka neopravičene odsotnosti pa mu lahko izda sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. oz. 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, odvisno od tega, če se je tak delavec vrnil na delo ali ne. Ker je tožnica priznala, da v času prenehanja delovnega razmerja ni bila v bolniškem staležu niti ni imela odobrenega koriščenja letnega dopusta in ker ni zatrjevala, da bi od 27.9.1999 izostala z dela iz kakšnega drugega razloga opravičljive narave, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izostala z dela neopravičeno. Z ozirom na to, da je bil prvi dan izostanka 27.9.1999, to je ponedeljek, in da se je tožnica pri toženi stranki zglasila 4.10.1999, je potrebno ugotoviti, da je izostala z dela 5 delovnih dni zaporedoma. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče na podlagi 7. čl. ZPP pri ugotavljanju dejstev in izvajanju dokazov vezano na navedbe stranke o dejstvih, na katere opirajo svoje zahtevke in na dokazne predloge, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Sodišče lahko ugotavlja dejstva, ki jih stanke niso navajale, in izvaja dokaze, ki jih stranke niso predlagale, samo v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne more razpolagati. Tudi v takem primeru pa sodišče odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Po 286. čl. ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kasneje pa to storijo le, če brez svoje krivde tega niso mogle navesti na prvem naroku. Pri tem je omeniti še 1. odst. 337. čl. ZPP, ki določa, da lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze v pritožbi le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. tega zakona. Iz citiranih določb ZPP izhaja, da imajo pravdne stranke dolžnost, da pravočasno navedejo vsa dejstva, pomembna za odločitev o njihovem zahtevku in ta dejstva podkrepijo z ustreznimi dokaznimi predlogi, pri čemer je tudi sodišče vezano na ugotavljanje navedenih dejstev z izvedbo predlaganih dokazov. Ker je tožnica šele v pritožbi navajala, da je dokončno odločbo o njenem bolniškem staležu prejela po 27.9.1999, da so delavci tožene stranke koristili dopust po predhodnem ustnem obvestilu nadrejenega delavca, da ji pri toženi stranki ni bilo rečeno, da mora za koriščenje letnega dopusta napisati vlogo in v zvezi s tem predlagala zaslišanje svojega nadrejenega in sodelavcev, ni pa izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predlagati do konca prvega naroka za glavno obravnavo (pred sodiščem prve stopnje je bila zadeva končana na prvem naroku za glavno obravnavo), pritožbeno sodišče teh dejstev oz. dokaznih predlogov ni moglo upoštevati. K temu pritožbeno sodišča dodaja, da je strogost določb ZPP o omejitvi pravice do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov omilila določba 2. odst. 362. čl. ZPP, po kateri lahko na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodne odločbe stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, torej tudi tista dejstva in dokaze, pomembne za odločitev o njihovem zahtevku, ki bi jih sicer lahko navajale oziroma predlagale že tekom prejšnjega postopka. Po stališču pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje v postopku ni popolnoma razčistilo, ali se je tožnica vrnila na delo k toženi stranki ali ne. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o navedenem oprlo na navedbo tožene stranke iz odgovora na tožbo, iz katere izhaja, da se je tožnica zglasila v tajništvu tožene stranke 4.10.1999 po 11,00 uri in da je bila ob tej priliki seznanjena, da ji je bil že odposlan sklep o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala v izvedbo tudi določene dokaze, katerih pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi zgoraj omenjene navedbe tožene stranke ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da se tožnica na delo tega dne ni vrnila. Poleg tega je iz odgovora na tožbo razvidno, da se je tožnica v tajništvo pri toženi stranki zglasila tudi 5.10.1999 (takrat naj bi želela imeti neplačan dopust za dneve odsotnosti, vendar pa ji je bilo pojasnjeno, da to ni možno), sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo namena te tožničine navzočnosti pri toženi stranki. Ker torej v postopku pred sodiščem prve stopnje dejansko stanje v zvezi z vrnitvijo tožnice na delo k toženi stranki ni bilo popolno ugotovljeno (to pa je bistvenega pomena za ugotovitev, kdaj je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki - 5. ali 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR), kar vzbuja dvom, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je bila odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v celoti, vsaj preuranjena. Glede na navedeno je bilo potrebno v skladu s 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsaj z zaslišanjem tožnice, po potrebi pa tudi z izvedbo drugih dokazov ob upoštevanju dokaznih predlogov strank razčistiti, če se je tožnica 4.10.1999 oz. 5.10.1999 vrnila na delo k toženi stranki z namenom, da bi delala, oz. iz kakšnih razlogov od 4.10.1999 do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni delala. Če bo ugotovilo, da se na delo k toženi stranki ni vrnila, ji je tožena stranka izdala pravilen sklep o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s prvim dnevom neopravičene odsotnosti. V kolikor pa bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je tožnica na delo vrnila, ji je lahko delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo šele z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR). Ko bo sodišče prve stopnje razčistilo vsa sporna vprašanja v zvezi z navedenim, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku tožnice in o stroških postopka.