Jedro

Če sta se stranki dogovorili, da bo tretji vplačal določen znesek, pa tega ni storil, to ni postala obveznost tožeče stranke. Gre za situacijo iz 153. člena ZOR in bi tožeča stranka bila lahko le odškodninsko odgovorna, tožena stranka pa ni te v pobot uveljavljane terjatve nikoli temeljila na odškodninski dejanski podlagi.

Izrek

Revizija zoper odločitev v točki I. izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka kot izvajalec in prva tožena stranka kot naročnik (oziroma njuna pravna prednika) sta sklenili gradbeno pogodbo, istočasno pa še kreditno pogodbo, s katero je tožeča stranka odobrila toženi stranki kredit za dobo 13 mesecev. Kredit - glavnico - je tožena stranka v celoti vrnila. Pogodbeni stranki pa sta podpisali tudi protokol, s katerim sta medsebojna sporna razmerja delno rešili. Ker tožena stranka svojih obveznosti ni poravnala, je tožeča stranka vložila tožbo, s katero je zahtevala od tožene stranke plačilo njenih obveznosti v višini 344.027,00 SIT, ki so bile ugotovljene v protokolu, poleg tega pa še plačilo obresti od odobrenega kredita v višini 2.990.333,00 SIT, skupno torej 3.334.360,00 SIT. Terjatvi tožeče stranke je prva tožena stranka podrejeno ugovarjala v pobot svoji terjatvi v znesku 716.833,20 SIT in 133.563,70 SIT.

Sodišče prve stopnje je:

1./ s sklepom pobotni ugovor za terjatev 716.838,20 SIT zavrglo, 2./ s sodbo: - ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti prvi toženi stranki v znesku 1.730.565,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.1.1990 dalje do plačila, ne pa tudi terjatev v nadaljnjem znesku 1.603.794,70 SIT z obrestmi; - ugotovilo, da obstoji terjatev prve tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 26.712,70 SIT, ne pa tudi v nadaljnjem znesku 106.851,00 SIT; - vzdržalo svoj plačilni nalog z dne 20.2.1990 v veljavi glede prve tožene stranke za 1.703.853,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.1.1990 do plačila in za stroške mandatnega postopka v znesku 10.404,50 SIT, v preostalem delu pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo; - v celoti plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo glede druge tožene stranke; - odločilo tudi o obveznosti povrnitve pravdnih stroškov.

Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti prvi toženi stranki v znesku 1.758.427,80 SIT, ne obstoji pa v znesku 1.575.932,20 SIT in da terjatev prve tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 133.563,70 SIT sploh ne obstoji. Zato je plačilni nalog vzdržalo v veljavi za 1.785.140,50 SIT s pripadki, razveljavilo pa ga je za 1.549.219,50 SIT s pripadki ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prva tožena stranka je vložila revizijo. V njej navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja tudi, da bi bilo treba kritično presoditi odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrglo pobotni ugovor za 716.833,20 SIT. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena.

Pobotni ugovor tožene stranke za 716.838,20 SIT je sodišče prve stopnje zavrglo (točka I. izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). V pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje je tožena stranka izrecno navedla, da jo vlaga zoper sodbo "v drugem odstavku za znesek 106.851,00 SIT in v tretjem odstavku za znesek 1.703.853.00 SIT". Tožena stranka torej s pritožbo ni izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje v točki I. izreka (sklep) o zavrženju pobotnega ugovora. Ta del odločbe sodišča prve stopnje je zato postal pravnomočen na prvi stopnji.

Po 1. odst. 400. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo samo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker je bil postopek o pobotnem ugovoru za znesek 716.838,20 SIT pravnomočno končan s sklepom že na prvi stopnji, revizija ni dovoljena. Zato jo je sodišče na podlagi 392. člena ZPP v tem delu zavrglo.

V ostalem delu revizija ni utemeljena.

Izven nedovoljenega dela revizije obrazlaga tožena stranka samo še, zakaj naj bi ne bila pravilna odločitev glede v pobot uveljavljane terjatve 133.563,70 SIT. Pretežna vsebina dokaj obširne revizije je ponavljanje navedb s področja dejanskega stanja, ki jih je tožena stranka navajala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ter izražanje mnenja, kaj naj bi tožena stranka tekom postopka dokazala (čeprav je bila ocena izvedenih dokazov, ki sta jo napravili sodišči prve in druge stopnje, drugačna). Z vsem tem pa izraža tožena stranka samo dvom v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP).

Ves čas postopka na prvi stopnji je tožena stranka utemeljevala v pobot uveljavljano terjatev v znesku 133.563,70 SIT na pogodbeni obveznosti tožeče stranke. Če sta se stranki spora res dogovorili, da bo L. vplačala 133.563,70 SIT v sredstva, namenjena za gradnjo, plačilo tega zneska ni (postala) obveznost tožeče stranke, če L. tega ni storila. Gre za situacijo iz 153. člena ZOR. Po tej bi lahko bila tožeča stranka samo odškodninsko odgovorna. Ker tožena stranka omenjene svoje v pobot uveljavljane terjatve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli temeljila na odškodninski dejanski podlagi, je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da terjatev tožene stranke v znesku 133.563,70 SIT ne obstoji. V pritožbi oziroma reviziji pa tožena stranka ne more začeti uveljavljati utemeljenosti svoje terjatve na drugačni - odškodninski - dejanski podlagi. Sprememba dejanske podlage je sprememba istovetnosti zahtevka, torej sprememba tožbe (1. odst. 191. člena ZPP). Ta pa je možna samo do konca glavne obravnave (1. odst. 190. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v izpodbijani odločbi pravilno zapisalo, da bi imela tožena stranka v zvezi z zneskom 133.563,70 SIT načelno samo morebitni odškodninski zahtevek. Tega bi imela iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku. Sodišče pa je vezano na dejansko podlago, na kateri stranka uveljavlja svoj zahtevek (primerjaj: 3. odst. 187. člena ZPP). Glede na dejansko podlago, na kateri je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala v pobot svojo terjatev 133.563,70 SIT, pritožbeno sodišče ni smelo obravnavati te terjatve kot odškodninske. Zato zgoraj omenjenega opozorila o morebitni možnosti odškodninske odgovornosti ni mogoče opredeliti kot nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, torej kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. V čem naj bi sodišče sicer kršilo določbe pravdnega postopka, tožena stranka ne pove.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v okviru tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in da med postopkom tudi ni prišlo do tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 354. člena ZPP.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.