Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep o premestitvi neobrazložen, ker ne zajema razlogov, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Premestitve res ni mogoče pojasniti le s prepisom zakonskega razloga, ampak mora biti razlog tudi obrazložen, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč po obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep o premestitvi kljub skopi obrazložitvi ni neobrazložen in omogoča tožniku učinkovito sodno varstvo. Ker se dolga in natančna obrazložitev ne zahteva, sklep o premestitvi ni neobrazložen, ker v njem ni naveden razlog, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa.

Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji oziroma v drugi organizacijski enoti. Med navedene organizacijske odločitve spada tudi odločitev za ustanovitev delovne skupine za izravnalne ukrepe in hkratna premestitev tožnika. Ali je bila ta kljub ustanovitvi te delovne skupine potrebna in smotrna, sodišče ne more presojati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal dejanski in realen razlog za tožnikovo premestitev in da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil razlog premestitve zgolj navidezen in posledica osebnih razhajanj z nadrejenim. Zato je utemeljeno zaključilo, da je izpodbijani sklep o premestitvi tožnika zakonit.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča in tožena stranka vsaka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 30. 5. 2013 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 24. 7. 2013 za poziv nazaj na delovno mesto kriminalist - specialist I v A. oddelku Sektorja B., Policijske uprave D., za priznanje vseh pravic iz navedenega delovnega mesta, za obračun razlik med pripadajočimi in dejansko prejetimi bruto plačami in dodatki, plačilo prispevkov in davkov ter izplačilo neto razlik plač in dodatkov za obdobje od 14. 6. 2013 do izdaje sodbe (I. točka izreka). Tožniku je še naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.307,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik, zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovih preostalih dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da so za odločitev v tem delovnem sporu pomembne le okoliščine v času tožnikove premestitve in ne kasnejše ravnanje tožene stranke. Zatrjuje materialno pravno zmotnost takega stališča in uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokazov. Smotrnost premestitve se po njegovem mnenju presoja kot smotrnost dela v organu pred premestitvijo in v organu po premestitvi, kar bi moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotavljati. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1068/2013, Pdp 238/2012, Pdp 933/2012 in Pdp 802/2012. Opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep ni zajemal razlogov, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo ključne okoliščine, in sicer, da je tožena stranka v predlogu za premestitev navedla, da se tožnika premešča zaradi njegovih kvalifikacij in znanj, priče pa so izpovedale, da so bile kvalifikacije in znanja, ki jih je imel tožnik, za premestitev nepotrebne in tudi neustrezne glede na delo, ki ga je opravljal po premestitvi. Meni, da je ravno zato premestitev navidezna in ni temeljila na dejanskih potrebah, v zvezi s tem pa se sklicuje na izpoved C.C., da na PP D. nikoli ni potreboval kriminalista - specialista in da tudi ni dobil navodil, kako naj glede na razloge sklepov o premestitvi tožniku dodeljuje dela in naloge. Trdi, da se ob izdaji sklepa ni vedelo, kakšne cilje se zasleduje s premestitvijo, saj to komandirju PP D. ni bilo pojasnjeno, niti nadaljnje tožnikovo delo ni prispevalo k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu PP D. Trdi, da tožnik ni bil usposobljen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen in se sklicuje na listinsko dokumentacijo o njegovih delovnih ocenah. Po njegovem mnenju je zmoten zaključek, da je neupoštevno, kakšne naloge je opravljal tožnik po premestitvi. Trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali so bile podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe tožene stranke, niti ali je bila premestitev res potrebna zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. Kot nasprotno veljavni sodni praksi označi ugotovitev sodišča, da ni pristojno ocenjevati smotrnosti premestitve. Graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nesoglasja in spori z E.E. niso bili razlog za premestitev in da tožnik ni izkazal vzročne zveze med konfliktnim dogodkom in odločitvijo o premestitvi. Trdi, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo, da je tožnik izpovedal o obstoju nesoglasij z E.E. že v letu 2000. Navaja, da je bil premeščen tudi F.F., ki je bil prav tako v sporu z E.E. Sklicuje se na odločitev v prvotni sodbi sodišča prve stopnje in zatrjuje neskladje med prvo in drugo sodbo. Sklicuje se še na izpovedi prič G.G., H.H. in I.I. in drugih, da je šlo pri premestitvi tožnika za njegovo degradacijo in da se takšne premestitve z nivoja sektorja kriminalistične policije na nivo policijske postaje predhodno niso nikoli dogajale oziroma da so se v veliki večini premestitve izvajale na podlagi soglasja javnih uslužbencev. Navaja, da navedene okoliščine dokazujejo, da je pri njegovi premestitvi šlo za neobičajno premestitev, ob tem pa dodaja, da je tudi v javnosti znano, da običajno poteka napredovanje policistov z nivoja policijske postaje v kriminalistično policijo in ne obratno. Izrecno poudarja, da je E.E. svojo odločitev glede premestitve tožnika sprejel brez predhodnega posvetovanja s tožnikovim neposrednim predstojnikom I.I., ob kasnejših premestitvah pa se je s komandirji policijskih postaj vselej posvetoval. Da je bila tožnikova premestitev posledica konfliktnega razmerja, po njegovem mnenju dokazujejo tudi kasnejše premestitve v A., saj je tožnik izpolnjeval vse pogoje za premestitev nazaj v A., pa ga tožena stranka tja niti začasno ni premestila. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi priče E.E., ki je izpovedoval v zvezi z lastno odločitvijo, potrditev teh navedb s strani priče J.J., ki je E.E. neposredni predpostavljeni in predstavnik tožene stranke, pa je tudi pričakovana, saj je to v njunem skupnem interesu. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih zatrjevanj, ki se nanašajo na ravnanje tožene stranke po letu 2013, še posebej v letu 2015. Ker je vodja B. E.E., je po mnenju tožnika nedvomno izkazana vzročna zveza, zakaj tožnik ni bil izbran in zakaj so bili premeščeni drugi policisti, ki sploh še niso delali v A., kar po njegovem mnenju potrjuje subjektivne razloge za premestitev tožnika na policijsko postajo. Dalje se sklicuje na sodno prakso, po kateri v primeru spora delodajalec nosi dokazno breme, da je obstajala realna potreba po premestitvi tožnika in da je bila ta izvedena iz objektivnih in ne iz subjektivnih razlogov, tožena stranka pa tega ni dokazala. Na navideznost razlogov za premestitev kaže po prepričanju tožnika tudi dejstvo, da je E.E. predlog o premestitvi tožnika sprejel, še preden je tožena stranka vedela, katere policijske enote so najbolj obremenjene in kakšen kader je za premestitev najprimernejši, predlog za premestitev tožnika na PP K. je bil namreč podan in sprejet 13. 2. 2013, sklep št. ... pa je bil sprejet šele 20. 2. 2013. Ker je tožena stranka najprej sprejela odločitev, da se premesti tožnika na PP K. (ne na PP D.) in je šele nato ugotavljala, katere policijske enote so najbolj obremenjene in kakšen kader naj se premesti, to po tožnikovem mnenju potrjuje, da je šlo pri tožniku za premestitev iz subjektivnih razlogov, ki se jih je pokrilo s formalnimi razlogi. Sodišču prve stopnje očita, da tudi iz ali na PP D. noben policist ni bil nikoli neprostovoljno premeščen, PP D. pa tudi nikoli ni pisno izrazila potrebe po dodatnih policistih, poleg tega pa je tožena stranka v času premestitve že ustanavljala delovno skupino za izravnalne ukrepe in zaradi tega sploh ni bilo potrebe, da bi tožnik opravljal delo odkrivanja drznih tatvin in goriva na avtocesti, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Sklicuje se tudi na odstotek zasedenosti delovnih mest na PP D. Priglaša stroške postopka.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodišča prve stopnje ter naložitev plačila pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v plačilo tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo zakonitost sklepa tožene stranke ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerima je bil tožnik 14. 6. 2013 premeščen z delovnega mesta v A. Sektorja B., Policijske uprave D., na delovno mesto v Policijski upravi D., Policijski postaji D. (PP D.). Po izvedenem dokaznem postopku v novem sojenju je zavzelo stališče, da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil razlog premestitve zgolj navidezen in posledica osebnih razhajanj z nadrejenim.

7. V 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU) je določeno, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Skladno z drugim odstavkom 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati.

8. Ob tem višje sodišče ponavlja, da je v sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014). Nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena, judikati, navedeni v pritožbi, namreč ne dajejo podlage za ugotovitev drugačne ustaljene sodne prakse. Iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1068/2013 z dne 24. 4. 2014 izhaja, da določba 149. čl. ZJU (premestitev zaradi delovnih potreb) ni namenjena sankcioniranju delavca oziroma premestitvi zaposlenega zaradi subjektivnih razlogov oziroma okoliščin, ki so na strani delavca, pač pa je njen namen v smotrnejši organizaciji dela pri delodajalcu, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca. Podobno izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012, iz sodbe št. Pdp 933/2012 z dne 11. 2. 2013 pa izhaja, da mora delodajalec v primeru spora dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Vendar pa iz navedenih stališč sodne prakse ne izhaja, da bi sodišče v individualnem delovnem sporu moralo in smelo ugotavljati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.

Iz sodbe in sklepa št. Pdp 238/2012 z dne 25. 7. 2012 pa sicer res izhaja, da bi sodišče moralo po vsebini presojati smotrnost odločitve delodajalca v zvezi s premestitvijo, vendar pa gre za starejšo odločitev, ki jo je kasnejša sodna praksa presegla, zato je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Ob tem je treba opozoriti, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994 in nas. – ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan (le) na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre za drugačno ustaljeno sodno prakso, odstop od katere bi moralo skladno vsebino določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije sodišče v individualnem delovnem sporu posebej obrazložiti.

9. Glede na to, da je v individualnem delovnem sporu glede premestitve sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvajanje dokazov, ki se nanašajo na dogodke po sporni premestitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so v tem delovnem sporu pomembne le okoliščine v času tožnikove premestitve (v letu 2013) in ne kasnejša ravnanja tožene stranke, nasprotna pritožbena navedba pa je neutemeljena. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ravnanja tožene stranke po premestitvi, se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je tožnik do 14. 6. 2013 opravljal delo na delovnem mestu policist - specialist v Sektorju B., A. oddelek, PU D. (uradniški naziv kriminalist - specialist I), - da je bil tožnik z izpodbijanim sklepom z dne 30. 5. 2013 v povezavi s sklepom z dne 24. 7. 2013 od 14. 6. 2013 dalje premeščen na delovno mesto policist - kriminalist na PP D. v PU D. (uradniški naziv policist I), - da je izpodbijani sklep o premestitvi z dne 30. 5. 2013 v povezavi s sklepom z dne 24. 7. 2013 ustrezno obrazložen, - da je bil tožnik delo na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen, glede na svojo izobrazbo in psihofizične sposobnosti sposoben opravljati, pri tem pa ni odločilno, če tožnik zatrjevanih specialnih znanj po premestitvi ni mogel uporabljati, - da pravilnost in primernost delodajalčeve odločitve za premestitev oziroma njena smotrnost niso predmet presoje sodišča v tem individualnem delovnem sporu, - da razlog za premestitev ni bil navidezen, saj tožnik ni dokazal, da bi bila premestitev posledica sankcioniranja zaradi osebnih okoliščin – njegovega nesoglasja z E.E. kot vodjo Sektorja B., v okviru katerega je deloval A. oddelek, oziroma njegovo večkratno opozarjanje na nepravilnosti.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep o premestitvi z dne 30. 5. 2013 v povezavi s sklepom z dne 24. 7. 2013 neobrazložen, ker ne zajema razlogov, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Premestitve res ni mogoče pojasniti le s prepisom zakonskega razloga, ampak mora biti razlog tudi obrazložen, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč po obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 104/2015 z dne 24. 11. 2015). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep o premestitvi kljub skopi obrazložitvi ni neobrazložen in omogoča tožniku učinkovito sodno varstvo. Ker se dolga in natančna obrazložitev ne zahteva, sklep o premestitvi ni neobrazložen, ker v njem ni naveden razlog, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa.

12. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje nezakonitost premestitve zaradi njegove večje usposobljenosti za opravljanje dela na delovnem mestu policist - specialist v Sektorju B., A. oddelek PU D., v primerjavi z delom na delovnem mestu po premestitvi, so neutemeljene. V okviru določbe 147. člena ZJU se ugotavlja le, ali je javni uslužbenec delo na delovnem mestu po premestitvi sposoben opravljati (glede na svojo izobrazbo in psihofizične sposobnosti), in ne, ali je bolj usposobljen za delo na delovnem mestu pred premestitvijo. Ugotavljanje vrste in obsega dela na prejšnjem delovnem mestu in primerjava z delom na novem delovnem mestu tako za odločitev ni potrebno, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik glede na svojo izobrazbo in psihofizične sposobnosti sposoben opravljati delo na delovnem mestu policist - kriminalist na PP D. v PU D. Ob tem je treba opozoriti na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik za svoje delo na delovnem mestu po premestitvi za leto 2013 ocenjen z oceno zelo dobro, kar kaže na to, da je očitno to delo sposoben (zelo dobro) opravljati. Ni odločilno, da je bil za svoje delo na prejšnjem delovnem mestu večinoma ocenjen z oceno odlično, saj sodišče ni pristojno odgovarjati na vprašanje, kaj je za delo pri delodajalcu bolj smotrno, in tudi ne, katero delo delavec bolje (ali raje) opravlja.

13. Pravno nepomembno je, da naj C.C. kot nadrejeni tožniku po izpodbijani premestitvi predhodno ne bi izrazil želje po premestitvi tožnika oziroma ni dobil navodil, katere naloge naj odreja tožniku glede na sklep o premestitvi. Bistveno je, da potreba v organu, kamor je bil tožnik premeščen, ni bila navidezna, temveč so obstajale realne delovne potrebe po delu (vsaj) še enega policista, kar pa je prav tako potrdil kot priča zaslišani C.C. Nebistveno je tudi, ali je potrebo po dodatnih policistih izrazil pisno, saj je bilo ugotovljeno, da jih je dejansko potreboval glede na obseg dela. Dejstvo, da naj bi imel tožnik specialna znanja, ki jih na novem delovnem mestu zaradi narave dela ni mogel uporabljati, ter da je moral znanja, potrebna za opravljanje dela na novem delovnem mestu, deloma osvežiti, ne pomeni, da dejanski objektivni razlog za premestitev ni obstajal. 14. Sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo vsebinske smotrnosti razlogov za premestitev tožnika, saj to ni predmet tega postopka, pritožbene navedbe v tej smeri (denimo odstotek zasedenosti mest v A. in PP D.) pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne morejo vplivati, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje (drugi odstavek 360. člena ZPP). Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, namreč predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča(1) v izključni pristojnosti delodajalca. Po prepričanju pritožbenega sodišča ima zato tožena stranka pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji oziroma v drugi organizacijski enoti. Med navedene organizacijske odločitve spada tudi odločitev za ustanovitev delovne skupine za izravnalne ukrepe in hkratna premestitev tožnika. Ali je bila ta kljub ustanovitvi te delovne skupine potrebna in smotrna, sodišče ne more presojati. Tožnik tudi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo časovno sosledje dogodkov in prvotno mišljeno premestitev na PP K., ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obstajal dejanski in realen razlog za premestitev. Ob ugotovitvi, da je obstajala potreba po dodatnih policistih na PP D. (in PP K., kamor je bil premeščen sodelavec tožnika), ni pravno pomembno, ali je tožena stranka neformalno sprejela odločitev o premestitvi policistov iz A. na policijske postaje še preden je ugotovila, katere so tiste policijske postaje, ki dodatne policiste najbolj potrebujejo.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov, in sicer njegovega nesoglasja z nadrejenim E.E. V dokaznem postopku se je izkazalo, da dogodek konec leta 2012 na 20. obletnici A. oddelka ni bil razlog za premestitev tožnika. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi detajlno, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnikovega nadrejenega in izpoved prič G.G. in J.J. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

16. Tožnik zatrjuje, da sta kot priči zaslišana E.E. in J.J. neverodostojno izpovedovala, ker je prvi sprejel odločitev o premestitvi, drugi pa naj bi imel kot njegov nadrejeni interes za ugotovitev, da je bila odločitev pravilna. Zgolj na podlagi navedenih okoliščin ni mogoče odreči verodostojnosti njunemu pričanju. Njuni izpovedi sta tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker gre za vprašanja, povezana s premestitvijo, je logično, da sta bila kot priči zaslišana tedanja nadrejena tožnika, njuni izpovedi pa sta podprti tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Ob tem je treba opozoriti tudi na dejstvo, da so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico.

17. Na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da subjektivni razlog za premestitev izhaja tudi iz dejstva, da je bil tudi sodelavec F.F. premeščen proti svoji volji zaradi nesoglasij z E.E. Tudi če bi držalo, da so bila razlog za premestitev tega sodelavca nesoglasja z nadrejenim, to ne dokazuje, da so bila tudi za premestitev tožnika razlog nesoglasja z istim nadrejenim.

18. Tožnik svoje trditve, da je šlo za premestitev iz subjektivnih razlogov, opira tudi na subjektivni občutek in izpovedi nekaterih prič, da je šlo pri premestitvi za njegovo degradacijo ter da je splošno znano, da napredovanje poteka v drugo smer (v A.). Tudi navedeno za odločitev ni odločilno, saj je delodajalec tisti, ki ima izključno pristojnost sprejemanja organizacijskih odločitev, ki po naravi stvari niso nujno vedno všeč vsem delavcem. Glede na to, da zakon delodajalcu omogoča premestitev brez soglasja delavcev, ki se jih premesti, ni mogoče trditi, da je to neobičajen način premestitve, tudi če je sicer prihajalo večinoma do premestitev s soglasjem delavcev. Tudi samo dejstvo, da je E.E. odločitev o premestitvi sprejel po posvetovanju s pomočnikom sam, ob neizkazanem subjektivnem razlogu oziroma nedokazani vzročni zvezi med konfliktom konec decembra 2012 in premestitvijo, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Na kakšen način so bile sprejete odločitve o kasnejših premestitvah drugih delavcev, za odločitev o zakonitosti sporne premestitve ni odločilno.

19. Glede opozarjanja na nepravilnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik tega ni izkazal, v tožbi in vlogah pa niti ni konkretizirano zatrjeval, na kakšne nepravilnosti je opozarjal in kdaj ter v čem naj bi bilo njegovo opozarjanje na nepravilnosti povezano s premestitvijo. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi obstajala zamera nadrejenega E.E. do njega, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

20. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

23. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1188/2014 z dne 15. 1. 2015 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015.