Jedro

Pri tožbi zaradi prikrajšanja nujnega deleža je treba najprej doseči razveljavitev oziroma pravno neučinkovitost darilne pogodbe proti nujnemu dediču, nato pa doseči vrnitev ustreznega dela premoženja: če je zapuščinski postopek še odprt, vrnitev v zapuščino, če ne, kot je primer v obravnavani zadevi, pa vrnitev upravičencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 5. in 6. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje najprej odločalo o spremembi tožbe in jo dovolilo (sklep pod točko 1. izreka). S sodbo je zavrnilo primarni in tri podredne tožbene zahtevke, in sicer: - za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem B. A sodi nepremičnina 103.E stanovanje in 104.E klet, vl. št. 1862/51, k.o. J., z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis lastninske pravice na ime tožeče stranke in plačilo pravdnih stroškov (primarni tožbeni zahtevek - točka 2. izreka sodbe); - za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem sodijo denarna sredstva v višini 62.593,89 EUR (15.000.000,00 SIT), ki jih je kot darilo prejela tožena stranka z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek s pripadajočimi obrestmi od 27.8.2004 naprej tožeči stranki skupaj s pravdnimi stroški (prvi podredni tožbeni zahtevek, točka 3. izreka sodbe); - za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem sodi 1/2 nepremičnine 103.E stanovanje in 104.E klet, vl. št. 1862/51, k.o. J., z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis lastninske pravice na ime tožeče stranke in za plačilo pravdnih stroškov (drugi podredni tožbeni zahtevek, točka 4. izreka sodbe); - za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem spadajo denarna sredstva v višini 31.296,94 EUR (7.500,00 SIT), ki jih je kot darilo prejela toženka za nakup nepremičnine s 103.E stanovanje in 104.E klet, vl. št. 1862/51, k.o. J. z zahtevkom, da je toženka dolžna plačati 27.685,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2004 do 5.10.2006, od 6.10.2006 do 8.12.2006 od zneska 6.781.080,00 SIT, od 9.12.2006 do 31.12.2006 pa od 6.634.665,00 SIT, konventirano v EUR, ter od 1.1.2007 naprej od zneska 27.685,97 EUR in pravdne stroške (tretji podredni zahtevek; točka 5. sodbe).

V točki 6. izreka sodbe je odločilo o pravdnih stroških in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v odmerjeni višini 1.757,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v točki 5. in 6. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navaja, da bi moralo sodišče zaradi ugotovljene nesklepčnosti tretjega podrednega tožbenega zahtevka tožbo v smislu 108. člena ZPP zavreči, ne pa zavrniti. Očita mu tudi zmotno uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti članka in sodbe višjega sodišča, na katerega se je oprlo prvo sodišče. Ne more biti sporno, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini stanovanju z odplačno pogodbo, da te tožeče stranke ne more razveljaviti ali izpodbijati, niti zahtevati, da proti njej nima pravdne učinka. Ne gre za primer, ko je zapustnik razpolagal z nepremičnim premoženjem, ker ga je podaril dedičem ali tretjim osebam. Zasledovati je treba končni cilj te pravde: da toženka kot tretja oseba - obdarjenka, ki je prejela darilo v denarju, vrne tožnici kot edini nujni dedinji po pokojnem očetu to darilo v obliki denarja, in sicer do višine njenega nujnega deleža. Ker je bil zapuščinski postopek že končan, tožnica zahteva direktno vrnitev od obdarjenke - toženke. Dokazala je, da ji je oče izročil celotno kupnino za nakup stanovanja z namenom obdaritve. Zato je postavila dajatveni zahtevek za povrnitev 1/2 kupnine (nujni delež). Oče je razpolagal z nujnim deležem, s katerim ne bi smel. Zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tožnica lahko zahteva, da ji toženka vrne denar, ki ga je prejela kot darilo. Strokovni članek, na katerega se je oprlo sodišče, pa temelji na ugotovitvah, da je pokojnik razpolagal z nepremičnim premoženjem. V takih primerih je res treba postaviti tožbeni zahtevek oblikovalne in dajatvene narave. Po pritožbenem mnenju pa je potreben tudi ugotovitveni zahtevek, kot je bil postavljen. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil tožbeni zahtevek nesklepčen. V tožbi je navedla vsa pravno relevantna dejstva: o vrednosti zapustnikovega premoženja ob smrti, o oporoki in dedičih ter darilih, s katerimi je prikrajšan nujni delež ter v kakšni višini. Sodišču očita še postopkovne kršitve (neupoštevanje pravil 8. člena ZPP pri dokazni oceni ter pomanjkljivosti v sodbi, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti) in zmotno ugotovitev dejanskega stanja o naravi kupnine kot odmeni za nego in oskrbo. Neutemeljeno je verjelo toženki in ni skrbno ocenilo tožbenih trditev, izpovedbe tožnice ter prič. Tudi če je imelo sporno razmerje element izročilne pogodbe, gre za očitno nesorazmerje med darilom na eni strani in obveznostjo tožene stranke na drugi strani. Pogodba tudi ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu po 2. odst. 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da ti niso podani. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti, pa tudi očitane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in relativnih procesnih kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki jih očita pritožba, ne. Sodba vsebuje jasne in popolne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti z vidika materialnega prava.

Dokazana ocena prvega sodišča, ki jo izpodbija pritožnica v zvezi z naravo izročene kupnine, je skrbna in povsem skladna s pravili 8. člena ZPP. Utemeljena je v jasnih, popolnih in prepričljivih razlogih sodbe na strani 7. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje. Ugotavlja, da so že pritožbene navedbe o naravi razmerja med zapustnikom in toženo stranko nedosledne, saj enkrat pritožba navaja, da ni sporno, da je šlo za odplačni posel, drugič pa odreka pravilnost dokazni oceni prvega sodišča v tej smeri in vztraja, da je šlo za darilno pogodbo. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem je prvo sodišče celovito ocenilo celotno procesno gradivo - tako trditveno kot dokazno podlago strank. Pritožnica niti ne konkretizira, kaj odločilnega naj bi prvo sodišče prezrlo pri oceni njenih trditev in njene izpovedbe, kakor tudi pri izpovedbah prič in katerih. Ugotovitev, da tožnica ni uspela dokazati pravne narave izročene kupnine (darila), je pravilna. Sodišče je imelo osnovo zanjo ne le v izpovedbi toženke, pač pa zlasti v pravilno in popolno ocenjenih izpovedbah prič, navedenih v razlogih na strani 7 sodbe. Pritožnica je s pritožbenim opozarjanjem na pomanjkanje potrebne obličnosti za sklenjeni pravni posel z elementi izročilne pogodb ne more omajati.

Tudi uveljavljana bistvena kršitev pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP ni podana. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi jih dokazujejo (1. odst. 7. člena ZPP). Sklepčnost tožbe je odraz tožnikovega trditvenega bremena. V formalnem pogledu to pomeni, da mora že v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek (1. odst. 180. člena ZPP). Če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar ima za posledico zavrženje (člen 108 ZPP). Postopek po 108. členu ZPP je namenjen sanaciji formalno pomanjkljive vloge, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni pravilno oblikovala tožbenega zahtevka za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža v smislu oblikovalnega in dajatvenega zahtevka. S tem je ugotovilo vsebinsko nesklepčnost. Tožeča stranka bi morala za uspeh v pravdi navesti vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodbe izhaja, da je v okviru materialnega procesnega vodstva sodišče tožnico dvakrat pozvalo k ustrezni odpravi nesklepčnosti. Ker se na to ni odzvala, sodišče pa je (pravilno ocenilo), da tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen oziroma je ostal nesklepčen, je zahtevek pravilno zavrnilo. Vsebinsko trditveno breme, ki je bilo na tožnici, je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker ga ni zmogla, je bilo treba o zahtevku vsebinsko odločati in ga zavrniti. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

Odločitev prvega sodišča je pravilna tudi v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim, da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen. Pritožnica trdi, da je kot edina nujna dedinja po pokojnem očetu zahtevala vračilo darila - denarja, ki ga je toženki izročil tožničin oče ter da zato zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža od tožnice neposredno zahteva vračilo denarja.

Če zapustnik z oporočnimi razpolaganji in darili med živimi prekorači razpoložljivi del zapuščine (28. člen Zakona o dedovanju - ZD), lahko nujni dedič uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža (40. člen ZD). Že prvo sodišče je glede na dejanske ugotovitve, da je tožnica nujna dedinja po očetu, da je zapuščinski postopek po njem zaključen ter da tožena stranka kot obdarjenka s strani zapustnika v njem ni bila stranka, pravilno povedalo, da tožnica lahko uveljavlja zahtevek za vrnitev darila zoper obdarjenca neposredno v pravdi (razlogi na strani 5 sodbe). Tudi v tem primeru pa je vračanje daril možno le v primeru prikrajšanja nujnega deleža, in sicer le v obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje odpravi oziroma, da se dopolni nujni delež (34. člen ZD). Tudi kadar nujni dedič uveljavlja pravico do nujnega deleža v samostojni pravdi, mora podati ustrezno trditveno podlago o razpoložljivem delu zapuščine, o višini nujnega deleža, o njegovi prikrajšanosti in višini prikrajšanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču in ne pritožbi, da pritožnica prikrajšanja nujnega deleža ni zatrjevala (razlogi na strani 7), niti podala ustreznih trditev in dokaznih predlogov, ki bi omogočili ocenitev vrednosti zapustnikovega premoženja, oporočnih razpolaganj ter daril (28.člen ZD) za ugotovitev morebitnega prikrajšanja in njegove višine. Zlasti pa je pravilna njegova ugotovitev, da tožnica kot nujna dedinja svojega tožbenega zahtevka materialnopravno ni pravilno postavila.

Po ustaljenih stališčih teorije in sodne prakse, ki jo je prvo sodišče povzelo (razlogi na strani 5 in 6 sodbe), mora biti tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža vedno oblikovalne in dajatvene narave. Tožeča stranka kljub opozorilom sodišča ni postavila oblikovalnega zahtevka, s katerim bi dosegla razveljavitev oziroma vsaj delno pravno neučinkovanje darilne pogodbe, s katerim je zapustnikovo premoženje prešlo na toženo stranko, proti tožnici. Ni pomembno, ali je bilo darilo dano v obliki nepremičnine ali v denarju, kot zmotno meni pritožba. Odločilno je dejstvo, da je zapustnik s svojim premoženjem (vsaj delno) razpolagal z darilno pogodbo, na ta način posegel v razpoložljivi del zapuščine in prikrajšal nujni delež nujnega dediča. Zato je pri tožbi zaradi prikrajšanja nujnega deleža najprej treba doseči razveljavitev oziroma pravno neučinkovitost darilne pogodbe proti nujnemu dediču, nato pa doseči vrnitev ustreznega dela premoženja: če je zapuščinski postopek še odprt, vrnitev v zapuščino, če ne, kot je primer v obravnavani zadevi, pa vrnitev upravičencu. Taka so tudi stališča novejše sodne prakse in ne zgolj sodbe tukajšnjega sodišča, ki jo omenja pritožba (primerjaj sodbo in sklep VS RS, II Ips 45/2007, z dne 15.1.2009 in sodbe Vrhovnega sodišča, ki jih navaja že prvo sodišče), medtem ko ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku sodna praksa ni naklonjena (primerjaj sodbo VS RS, II Ips 806/2005, II Ips 481/2003, in II Ips 23/2000).

Po povedanem se izkaže, da bi morala tožnica uveljavljati popolnejšo trditveno podlago za uporabo 28., 34. in naslednjih členov ZD, zlasti pa poleg dajatvenega postaviti tudi oblikovalni tožbeni zahtevek v zgoraj nakazani smeri. Ker iz njenih trditev ne izhaja pravna posledica, ki jo je sodeč po pritožbenih trditvah želela doseči, in kateri kljub pozivu sodišča ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka, ga je prvo sodišče zaradi nesklepčnosti pravilno zavrnilo.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodba je pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo pa ni pomagal pri odločanju pritožbenega sodišča. Zato je odločilo, da pravdni stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena istega zakona).