Jedro

Glede na ugotovljeno mejno hitrost bi vožnja z zatrjevanimi 100 km/h pomenila, da do škodnega dogodka kljub poledici na cestišču ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju in glede na zimski čas, vremenske razmere in opozorilno tablo za nevarnost poledice pravilno presodilo, da bi morala tožnica svojo vožnjo v večji meri in pravočasno prilagoditi poteku in stanju vozišča. Čeprav je tožnica vozila pod predpisano omejitvijo hitrosti, t. j. 130 km/h, svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti v skladu z ZPrCP, zato je soodgovorna za nastanek prometne nesreče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 15.300,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

− zneska 13.084,70 EUR od 8. 7. 2015 dalje do plačila,

− zneska 2.215,61 EUR od 15. 2. 2015 dalje do plačila

ter zakonske zamudne obresti od:

− zneska 8.505 EUR od 8. 7. 2015 do 21. 4. 2016,

− zneska 4.133,28 EUR od 15. 2. 2015 do 21. 4. 2016,

vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek pod točko I. se v delu, kolikor je tožeča stranka zahtevala več, zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 489,83 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 11.050,31 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.834,70 EUR od 8. 7. 2015 dalje do plačila ter od zneska 2.215,61 EUR od 15. 2. 2015 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožničin tožbeni zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka in plačilo mesečne denarne rente (II. točka izreka). O stroških postopka bo sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2.Tožnica zoper zavrnilni del I. točke izreka sodbe podaja pritožbo brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in navaja, da je izvedenec cestnoprometne stroke hitrost njene vožnje določil le na podlagi nekih domnev, ki niso bile ustrezno obrazložene in nanje ni odgovoril niti v dopolnitvi mnenja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njene izpovedbe o vremenskih in voznih razmerah kritičnega dne, niti ni upoštevalo, da tako obsežne poledice na avtocesti ni mogla pričakovati. Tudi če se upošteva, da naj bi mejna hitrost na mestu nezgode znašala 111,9 km/h, sama pa naj bi vozila 119,5 km/h, je to le 6,3 % višja hitrost od mejne, kar je zelo malo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je v 15 % prispevala k škodnemu dogodku. Glede na poškodbe, vse pretrpljene bolečine, potek zdravljenja ter nevšečnosti med zdravljenjem je upravičena do višje odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo njene trditve in izpoved ter ugotovitve izvedenke medicinske stroke, vendar tega nato ni ustrezno presojalo. Izvedenka je podala objektivno oceno telesnih bolečin, a ta ne ustreza dejanskim bolečinam. Treba je upoštevati, da se, poleg že pretrpljenih telesnih bolečin, te še vedno pojavljajo in se bodo tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpela doma. Po nezgodi in operaciji je potrebovala pomoč domačih, saj sama ni bila zmožna skrbeti zase. Ni mogla opravljati gospodinjskih opravil, del na kmetiji, vrtu in skrbeti za živali. Neprijetno je bilo, ker se ni mogla ukvarjati s športnimi aktivnostmi. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 10.000 EUR je tako prenizka. Zaradi nezgode je omejena na vseh življenjskih področjih, saj ne zmore več v celoti skrbeti za družino, pri delu porabi bistveno več časa in mora vanj vložiti bistveno več truda. To vpliva nanjo in na njeno psiho, s katero je imela težave sicer že pred nezgodo, a je škodni dogodek te težave zelo intenziviral. Gre za posledice, ki močno vplivajo na njeno aktivnost in jo bodo spremljale celotno življenje, zato je dosojena odškodnina v znesku 9.000 EUR prenizka. Sodišče prve stopnje bi ji moralo priznati zakonske zamudne obresti od že izplačanih zneskov nematerialne in materialne škode za čas od zamude tožene stranke do njenega plačila.

3.Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 12. 12. 2014 utrpela v prometni nesreči na avtocesti. Zaradi poledenelega cestišča na viaduktu avtoceste je izgubila oblast nad vozilom in trčila v betonsko ograjo. Zavarovanec tožene stranke ni poskrbel (s posipanjem ali kako drugače) za nemoteno in varno odvijanje prometa ter s tem opustil svojo dolžno skrbnost. Tožena stranka odgovornosti zavarovanca ni ugovarjala, je pa uveljavljala tožničin soprispevek k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi 15 % soodgovornosti tožnice in upoštevaje revalorizirani znesek že izplačane odškodnine s strani tožene stranke (13.396,58 EUR), tožnici priznalo še 11.050,31 EUR odškodnine.

6.Sodišče prve stopnje je vzroke za nastanek škodnega dogodka ugotavljalo s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke dr. A. A. Ta je po opravljenem ogledu kraja škodnega dogodka in upoštevaje podatke v spisu matematično izračunal hitrost tožničine vožnje pred nezgodo ter mejno hitrost v krivini, pri kateri lahko pride do zanašanja vozila zaradi poledice. Na podlagi izračuna dinamike prometne nezgode je izvedenec pojasnil, da je tožnica pred nezgodo najverjetneje vozila s hitrostjo 119,5 km/h, mejna hitrost pri vožnji v krožno krivino, po kateri poteka viadukt, pa pri vozišču s poledico znaša 111,9 km/h. Vsaka hitrost višja od mejne predstavlja povečano možnost za zanašanje vozila in izgubo oblasti nad vozilom.

7.Tožnica metodologiji izvedenčevega izračuna ne v pripombah na izvedensko mnenje niti sedaj v pritožbi ni nasprotovala. Prav tako ni nasprotovala ugotovitvi izvedenca, da mejna hitrost za vožnjo po poledenelem delu viadukta znaša 111,9 km/h. Z vztrajanjem, da je pred škodnim dogodkom vozila s hitrostjo 100 km/h, tožnica ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja. Glede na ugotovljeno mejno hitrost bi vožnja z zatrjevanimi 100 km/h pomenila, da do škodnega dogodka kljub poledici na cestišču ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju in glede na zimski čas, vremenske razmere (nizke temperature, spuščajoči se pas megle) in opozorilno tablo za nevarnost poledice pravilno presodilo, da bi morala tožnica svojo vožnjo v večji meri in pravočasno prilagoditi poteku in stanju vozišča. Čeprav je tožnica vozila pod predpisano omejitvijo hitrosti, t. j. 130 km/h, svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti v skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), zato je soodgovorna za nastanek prometne nesreče. Tožničin ugovor zoper 15 % soprispevek je tako neutemeljen.

8.Tožnica je utrpela večdelni zlom telesa 1. ledvenega vretenca s stisnjenem telesa s strani zgornje terminalne ploskve. Posledice poškodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke dr. B. B. Tožničino zdravljenje je trajalo eno leto ter je zajemalo dvakratno hospitalizacijo, operativni poseg v splošni anesteziji, 4 tedne nošenja tritočkovnega steznika, 13 rentgenskih slikanj in CT preiskavo, osemkratno ambulantno fizioterapijo ter 2 tedna rehabilitacije v zdravilišču. Tožnica je morala prejemati analgetike v obliki injekcij in tablet, hoditi s hoduljo v času prve hospitalizacije, prejemati injekcije proti strjevanju krvi, opraviti laboratorijske preiskave in odstraniti šive, opraviti 11 pregledov pri osebnem zdravniku ter preglede pri kirurgu in specialistu travmatologu. V bolniškem staležu je bila od 12. 12. 2014 do 22. 4. 2015. Hude bolečine je trpela 10 dni, srednje hude bolečine skupno dva meseca in lahke bolečine skupno 3 mesece, pri čemer se bodo slednje pojavljale tudi v bodoče. Zaradi zloma 1. ledvenega vretenca in posledične zmanjšane gibljivosti v prsnoledvenem delu hrbtenice lažje do zmerne stopnje, se tožnica težje ponavljajoče sklanja in dviguje iz predklona, težje dviguje težja bremena od tal in jih prenaša ter težje dlje časa sedi in stoji na mestu. Ne more se ukvarjati z aktivnostmi, ki so povezane z nenadnimi sunkovitimi gibi in obrati telesa (npr. sunkoviti skoki in poskoki pri različnih športnih aktivnostih) in težje kolesari. Več truda mora vložiti v domača gospodinjska dela in delo na vrtu.

9.Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 10.000 EUR, za strah 2.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 9.000 EUR, kar skupno znaša 21.000 EUR oziroma 17 povprečnih neto plač v času izdaje izpodbijane sodbe. Tožničin očitek, da je odmerjena odškodnina prenizka in v neskladju s sodno prakso, je utemeljen. Gre za srednje hud do hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v III. oziroma IV. kategorijo. Odškodnine za primerljive poškodbe ledvenega vretenca se po sodni praksi Vrhovnega sodišča gibljejo med 37 in 20 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

10.Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da odmerjena odškodnina ni primerljiva z odškodninami za podobno škodo. Sodišče prve stopnje je odškodnino iz naslova strahu tožnici odmerilo v vtoževani višini, medtem ko je tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo v premajhni meri. Tožnica je več mesecev trpela bolečine, ki so prehajale od hudih, do srednjih in nato lažjih, katere bo občasno trpela tudi v bodoče. Poleg bolnišničnega zdravljenja je poškodba terjala tudi operativni poseg, večje število pregledov, fizioterapijo, rehabilitacijo v zdravilišču ter več drugih nevšečnosti. Upoštevaje navedeno in podobne primere iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do 13.000 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

11.Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo, da se tožnica težje spopada z vsakodnevnimi gospodinjskimi opravili in delom na vrtu, da je ovirana pri določenih športnih aktivnostih ter da se težje dlje časa sklanja, stoji in sedi. Vendar pri tem ni upoštevalo, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 46 let in bo to zmanjšanje življenjskih aktivnosti trpela še velik del svojega življenja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova, tudi glede na podobne primere iz sodne prakse, 11.000 EUR.

12.Skupno je tožnica upravičena do 26.000 EUR denarne odškodnine za nematerialno škodo, kar predstavlja 21 povprečnih neto plač v RS. Ob primerjavi z zadevami, v katerih so oškodovanci trpeli primerljive posledice škodnih dogodkov, prisojena nepremoženjska škoda po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

13.Tožnici skupaj s premoženjsko škodo, ki v pritožbenem postopku ni izpodbijana, pripada 33.761,05 EUR odškodnine. Ob upoštevanju tožničinega 15 % soprispevka k nastanku škode je ta znesek 28.696,89 EUR. Po odštetju revaloriziranega že plačanega zneska odškodnine je tožena stranka dolžna tožnici plačati še 15.300,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14.Tožnica je v postopku vtoževala tudi zakonske zamudne obresti od že izplačanih zneskov odškodnine za čas od dne zamude tožene stranke do njenega plačila, kar je sodišče prve stopnje brez konkretnejših razlogov zavrnilo (zavrnilni del I. točke izreka izpodbijane sodbe). 30. 1. 2015 je tožnica na toženo stranko naslovila odškodninski zahtevek iz naslova materialne škode, 22. 6. 2015 pa še iz naslova nematerialne škode. Izplačilo odškodnine je v obeh primerih zahtevala v roku 15 dni. Tožena stranka je nesporni del odškodnine plačala z zamudo, po vložitvi tožbe, zato ji je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

15.V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Glede na polovični pritožbeni uspeh je tožnica upravičena do povračila 50 % pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom, Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Tožnici je priznalo 625 točk oziroma 375 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV ter 513 EUR sodne takse, kar skupno znaša 979,65 EUR. Tožnici pa ni priznalo stroškov končnega poročila stranki, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbeni postopek. Tožena stranka je tako dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 50 % oziroma 489,83 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza:

1Da je na dan nezgode v smeri tožničine vožnje stal prometni znak za nevarnost poledice (I-32) z dopolnilno tablo v dolžini 6500m (IV-2), izhaja iz ugotovitev izvedenca in policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče (prilogi B2 in C4 spisa).

2Ta določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje.

3Prim. sodbe VSL II Cp 839/2012, VSK Cpg 232/2016 in VSM I Cp 714/2016.

4Ob zaključku glavne obravnave 26. 11. 2019 je povprečna mesečna neto plača znašala 1.234,75 EUR.

5Prim. odločbe VS002025 (II Ips 1094/2008), VS002130 (II Ips 751/2009), VS00027594 (II Ips 208/2018), VS00017773 (II DoR 344/2018), VS001218 (II Ips 449/2002), VS002068 (II Ips 456/2009) in VS002294 (II DoR 94/2011).

6Prim. sodba VSRS II Ips 91/2017.

7Glej modificirani tožbeni zahtevek v tožničini drugi pripravljalni vlogi z 19. 3. 2018.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.