Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah II., III. ter IV. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati 13.345,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2021 (I. točka). Višji tožbeni zahtevek za 3.376,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2021 je zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti 79,80 % njegovih pravdnih stroškov (III. točka) in tožnik toženki 20,20 % njenih pravdnih stroškov (IV. točka). O višini stroškov bo sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe (V. točka).

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo se laično pritožuje tožnik. Uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva dodatno plačilo 1.500,00 EUR z obrestmi. Vzrok dodatnemu zahtevku so poškodbe v desni rami in povečana naglušnost. Toženka mu že 6 let povzroča psihične probleme zaradi načina obravnave škodnega primera in z zahtevki po plačilu škode na osebnem vozilu. Za plačilo celotnega odškodninskega zahtevka se toženka sklicuje na odločbo prekrškovnega organa, ki ji je omogočil goljufanje pri poškodbah na osebnem vozilu, nazadnje mu je grozila z rubežem za plačilo „dvomljive“ škode na avtomobilu. Meni, da so soodgovorni za plačilo odškodnine tudi prekrškovni organ (PP) in Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je rubežu ugodilo. Policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo, se ob zaslišanju dve leti kasneje nista ničesar spomnila, v zapisniku o prometni nesreči pa sta zamolčala njegovo izjavo, da se je na A. cesto podal v trenutku, ko je zavarovanka toženke bila pri zastavicah firme „B“, cca 100 m oddaljena od kolesarske steze. Po prejemu regresnega zahtevka proti povzročitelju škode je začel ugotavljati, da gre za diskriminacijo upokojencev, pristranskost in nepotizem ter zaroto prekrškovnega organa, toženke (zavarovalnice) in Okrajnega sodišča v Ljubljani. Zavarovanka toženke (stara 41 let) se mu je po trčenju res spoštljivo in vljudno opravičevala, da ga ni videla, kar sta policista pojasnila tudi v zapisniku, da voznica avtomobila kolesarja pred tem ni videla nikjer. Policista bi tako morala ugotoviti vzrok, zakaj in kako je možno, da zavarovanka toženke na ravnem odseku 300 m pred sabo ni videla kolesarja, čeprav je pri semaforju s kolesom že bil in čakal na možnost prečkanja. Videl je, da semafor ne deluje, in da vozniki z desne upočasnjujejo in da so pešci z nasprotne smeri stopili na prehod za pešce, to bi morala videti tudi zavarovanka toženke. Navaja še, da je v prijavi škodnega primera naslednji dan voznica avtomobila spremenila izjavo in napisala, da ji je na cestišče nenadoma zapeljal kolesar.

Deloma nejasno nadalje tožnik v pritožbi navaja, da želi, da prekrškovni organ na tožilstvu pojasni nejasnosti glede trčenja, oziroma kdo je v koga trčil. Tudi ugotovitve izvedenca prometne stroke, da je zavarovanka toženke pred trčenjem vozila okoli 50 km/h, v začetni fazi trka pa okoli 35 km/h, njegove krivde za trčenje ne dokazujejo. Nihče ni nikoli kot vzroka nesreče omenjal hitrosti vozila. Izpostavlja, da noben kolesar ne potrebuje 3 sekund, da prekolesari 3 m široko cestišče, če bi zavarovanka vozila 70 km/h, bi 100 m prevozila v 5,14 sekundah in bi se kolesar in avto na kolesarski stezi zgrešila, kar velja še toliko bolj, če bi zavarovanka toženke vozila 50 km/h. Logična vzroka prometne nesreče dne 26. 11. 2019 sta lahko le prevelika hitrost zavarovanke toženke ali pa je bila med vožnjo zaposlena s telefoniranjem, pisanjem sporočil, gledanjem v ogledalo med šminkanjem.

Tožnik smiselno predlaga, da sodišče ugodi njegovi pritožbi in naloži dodatno plačilo odškodnine. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pooblaščenec tožnika zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena uradoma upoštevna bistvena kršitev določb postopka, tožnik pa drugih bistvenih kršitev določb postopka ne graja.

6.Tožnik je od toženke, pri kateri je imela voznica osebnega vozila zavarovano avtomobilsko odgovornost, zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je kot kolesar utrpel v prometni nesreči dne 26. 11. 2019. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (8. in 13. točka obrazložitve) pravilno navedlo materialnopravno podlago, relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Kot je pojasnilo, je pravna podlaga v drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Za odločitev v obravnavani zadevi sta pomembna tudi 149. člen OZ, ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, in tretji odstavek 153. člen OZ, v skladu s katerim je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %. O okoliščinah in vzrokih za nastanek prometne nesreče je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika, zavarovanko toženke, policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo, izvedlo dokaz z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč C. C. in vpogledalo v listinske dokaze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar pritožbeno ni sporno), da tožnik ni storil prekrška, za katerega je bil sicer spoznan kot odgovoren, in da sta policista tožnikovo ravnanje napačno pravno okvalificirala kot prekršek po 1. točki prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), zato izrečenega prekrška (odvzem prednosti) ni upoštevalo pri ugotavljanju tožnikovega soprispevka. Neutemeljene so zato obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delo prekrškovnega organa oziroma policistov, saj je sodišče v tem delu sledilo trditvam tožnika, da s svojim ravnanjem, ko je prečkal cestišče, ni storil prekrška. Ugotovljeno je namreč bilo, da se tožnik ni zapeljal iz neprednostne na prednostno cesto, temveč se je v trenutku pred nesrečo že nahajal na A. cesti, na kolesarski stezi, ki poteka v smeri A. ceste in pred prehodom za kolesarje. Semaforji namenjeni pešcem in kolesarjem niso delovali, hkrati pa so semaforji, namenjeni avtomobilistom utripali rumeno, zato je tožnik vendarle imel prednost, da se zapelje čez cestišče po označenem prehodu za kolesarje.

8.Tožnik v pritožbi graja predvsem zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Povsem prepričljivo in brez nasprotij je izvedenec pojasnil, da je glede na dimenzije avtomobila, dimenzije vozišča in mesto trčenja v sprednji del kolesa mogoče ugotoviti, da je do trčenja prišlo na desni strani desnega smernega prometnega pasu in desnem smernem prehodu za kolesarja, na odseku širine okoli 2 m in dolžine okoli 1 m. Takšne ugotovitve pa se tudi sicer skladajo z izpovedbo tožnika, da je v trenutku nesreče komaj zapeljal na prehod. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno sledi izvedenskemu mnenju, ki je strokovno obrazloženo in podkrepljeno s testnimi meritvami, da je v začetni fazi trka imel avtomobil hitrost okoli 35 km/h, in da se je po začetni fazi trka gibal naprej in ustavil na razdalji, ki ni bila krajša od okoli 6 m. Glede na izračunano gibanje vozila med prometno nesrečo in gibanje tožnika pred in med nesrečo, pa je mogoče ugotoviti tudi, da je bila hitrost vozila, ko se je od prometne nesreče nahajalo največ okoli 19 m, nižja ali enaka 50 km/h. Na odstavku od okoli 300 m pred semaforiziranim križiščem je bila hitrost omejena na 70 km/h, v samem križišču pa na 50 km/h, kar pomeni, da voznica avtomobila dovoljene hitrosti sicer ni prekoračila.

9.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je bila ustrezno preizkušena in obrazložena tudi tožnikova verzija dogodkov (21. do 23. točka), da je zavarovanka toženke vozila z neustrezno hitrostjo (trditve o neprimerni hitrosti so bile podane v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2022) in da pred trkom naj ne bi zavirala, ker tožnika ni videla. Navedenim razlogom sodišča prve stopnje pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, saj temelji na ugotovitvah izvedenskega mnenja, ki jih tožnik s pritožbenimi grajami, da je zavarovanko toženke videl več kot 100 m vstran od prehoda, ko se je podal nanj, ter z njegovimi lastnimi izračuni poti, ne more izpodbiti. Ob tem je upoštevati, da je prometna nesreča hipni in enkratni dogodek, ki ga vsak udeleženec doživi po svoje. Domneve tožnika, da naj bi se zavarovanka toženke med vožnjo ukvarjala s telefonom oziroma šminkanjem, so zgolj njegova ugibanja in niso v ničemer izkazane.

10.Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral tudi sam poskrbeti za svojo varnost tako, da bi se na prehod zapeljal potem, ko bi se zavarovanka toženke že odpeljala, še zlasti, ker se je v času (dne 26. 11. 2029 ob 17.50 uri) prometne nesreče že delal mrak. Tudi tožnik bi tako prometno nesrečo lahko preprečil, če ne bi zapeljal na prehod, potem ko je sicer videl avtomobil toženkine zavarovanke, ki se je peljal po cestišču, katerega je tožnik prečkal. Sodišče druge stopnje zato soglaša z ugotovljenim 20 % soprispevkom tožnika, saj je na ta način ustrezno upoštevano dejstvo, da je zavarovanka toženke imetnica nevarne stvari, ki je tudi kršila zgoraj navedene predpise in ni ravnala s skrajno skrbnostjo, saj bi se kot voznica morala zavedati, da lahko čez kolesarski prehod, ki poteka ob prehodu za pešce, pride tako kolesar kot pešec in bi zato morala glede na utripajočo rumeno luč in ob dejstvu, da se je že mračilo, voziti posebej previdno. Vendar pa je na drugi strani treba upoštevati, da je tudi tožnik, ki je videl avtomobil zavarovanke toženke, da se približuje prehodu za kolesarje in pešce, kljub temu zapeljal na cestišče, zaradi česar je prišlo do trka. Ugotovljen soprispevek tožnika v višini 20 % pa je tudi primerljiv s podobnimi primeri v sodni praksi.

V zadevi VSL II Cp 440/2021 z dne 3. 6. 2021 je bil prav tako ugotovljen 20 % soprispevek kolesarja, ki se je pripeljal po prednostni cesti, vendar z neprimerno hitrostjo in trčil v kolo z motorjem, ki se je vključilo v promet iz neprednostne ceste. V zadevi VSL II Cp 2187/2016 z dne 23. 11. 2016 je bil določen 30 % soprispevek kolesarja, ki se je zapeljal na prednostno cesto s preveliko hitrostjo kljub nepreglednemu ovinku. Enak delež (30 %) soprispevka kolesarja je bil ugotovljen tudi v zadevi VSC Cp 125/2012 z dne 11. 5. 2012, ko se je kolesar prav tako neprevidno vključil na prednostno cesto. V zadevi VSL I Cp 882/2024 z dne 18. 2. 2025 je bil ugotovljen 50% soprispevek kolesarja, ki je v križišče zapeljal skozi rdečo luč na semaforju.

„V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.“

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 41, 41/1, 41/2, 99, 99/1, 99/1-3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2, 149, 153, 153/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.